Pogovor s s producentko in dj-ko Majo Medvešek: "Na Škotskem se počutim bolj domače kot v Sloveniji"

Ob koncu festivalskega poletja se je Elle pogovarjala s producentko in dj-ko Majo Medvešek, ki pod psevdonimom Nigthwave elektronske zvoke ustvarja na Škotskem.

Kako se je razvijala vaša kariera? Iz Slovenije ste se odselili že skoraj pred 20. leti?

Tako je. V Glasgowu sem 10 let, pred tem pa sem bila 10 let še v Londonu, sicer pa sem iz Ljubljane. Imela sem zelo veliko srečo, da sem bila ob pravem času na pravem kraju – to so bila pozna 90-ta ali zlata doba rave kulture, Umeka in klubov, tako da sem imela najboljšo izobrazbo. Takrat je bila Slovenija dosti manjša kot sedaj, v pomenu razvijanja te glasbene kulture, zato sem se preselila v tujino.

Torej ste pričeli z dj-anjem že v 90-ih v Sloveniji?

Prve gramofone sem si kupila že pri 15-ih. Takrat sem igrala v nadaljevanki Vrtičkarji in s plačilom, ki sem ga prejela, sem si kupila dj opremo. Ironično je, da to nadaljevanko še vedno predvajajo in jo vidim na televiziji vsakokrat, ko sem na obisku v Sloveniji.

Kakšno izkušnjo vam je prinesel London?

Moja fantazija, da bom kar naenkrat uspešen dj, se je kar hitro sesula, ko sem spoznala življenje v Angliji – predvsem cene. Tako, da sem tam sprva študirala in veliko delala, učila sem se produkcije in sem ter tja nastopala. Profesionalno vrtim glasbo "šele" približno 12 let in od tega tudi živim, a je bilo v to potrebno veliko vložiti. Pomagalo mi je, da sem se preselila na Škotsko, saj je velika razlika med Londonom in Glasgowom. Na Škotskem je veliko ceneje.

Če na seznamu prepoznate svoje geslo, je čas, da ga spremenite

Pa tudi glasbena industrija funkcionira nekoliko drugače, bolj povezano?

Zelo podpirajo domače izvajalce. Tu se se počutim bolj domače kot v Sloveniji. Sliši se čudno, a imam tukaj ogromno podpore. Tudi starejši, zelo uveljavljeni glasbeniki, vedno podpirajo mlade. Tega nisem doživela niti v Londonu. Tu je veliko podpore tudi sicer med umetniki.

Nastopate tudi v Sloveniji?

Zelo malo. Imam občutek, da ko se nekdo odseli, se ga kar rado pozabi.

Kako pa bi opisali svoj zvok?

Kot producent delam zelo različne stvari, od housa do techna, sodelujem tudi z raparji in delam glasbo za film. Kot dj-ka pa se gibljem med Chichago house, electrom in technom – veliko tega, kar vrtim, ima korenine v Sloveniji in v tem kar sem poslušala, preden sem se odselila. Res sem hvaležna, da sem doživela te čase, ki me še danes inspirirajo. Hodila sem v Gavioli, v K4 in Propagando – skoraj religiozno, tako da se rada spominjam tega še 20 let za tem.

Ambasado Gavioli smo v tem času žal za vedno izgubili.

Zelo je žalostno, da se ne vzame resno, ta stran kulture. Sploh elektronska glasba, ki je dvignila Slovenijo na svetovni nivo. Kar je naredil Umek – veliko ljudi ne bi nikoli slišalo za Slovenijo. To dejanje, rušitev Ambasade, je skoraj simbolično.

Precej drugačna situacija od naprimer Berlina, kjer je Berghain kulturna ustanova.

Presednik Slovenije ima v pisarni Umekovo ploščo, a so vseeno porušili našo najbolj prepoznavno ustanovo elektronske scene. To bi bilo potrebno negovati in ohraniti.

Kako pa se sicer razlikuje škotska žur scena od naše?

Tukaj imamo več pravil, še posebej Glasgow. Klubi so lahko odprti samo do 3h zjutraj, zato se je razvila subkultura afterpartijev. Zaradi tega so tudi vsi bolj povezani, vse je bolj osebno. Ljudje so res predani glasbi in zvesto kupujejo plošče. Vejo kaj je aktualno in kaj se vrti – zelo podpirajo sceno.

Je tudi tukaj poklic dja zelo atraktiven?

To se ni spremenilo. Že ko sem bila stara 15 in sem v 4ki poslušala Umeka, sem ga kovala v zvezde in si želela tudi sama na oder. Zdaj je sicer to še bolj očitno, saj je oder res center dogodka. Včasih so bili dj pulti bolj ob strani in dja ni videlo. Z Instagramom se je marsikaj spremenilo. Nima več toliko pomena kakšen dj si ampak kakšna osebnost si.

Amelie Lens je dober primer tega, saj z oboževalci deli svoje osebne nazore, kot sta ljubezen do mačk in veganstvo.

Ko si na takem nivoju, si niti ne moreš privoščiti zasebnosti ali pavze. Ne znam si predstavljati tega, saj nimaš niti dopusta.

Danes je lahko vsak dj, saj je oprema veliko dostopnejša kot nekoč.

Sta dve plati te demokratizacije. Jaz sem želela producirati že precej na začetku kariere, a je bila oprema zelo draga in je bilo to zelo elitno početje. Tudi če nisi bil nadarjen, si si lahko kupil opremo, če si le imel denar. Sedaj pa si jo lahko res vsak, kar je neverjetno, ampak pomeni tudi, da je področje zelo nasičeno z vsem. Težko je navigirati čez vso "navlako". Ko enkrat vstopiš v ta svet, pa je težko prenehati.

Kje iščete novo glasbo?

Doma ne poslušam elektronske glasbe, poslušam naprimer jazz, veliko poslušam glasbo iz Brazilije in južne amerike na splošno. Sicer pa glasbo iščem na Bandcampu, od kar je Spotify uničil izkušnjo. Priporočam Bandcamp, saj tam glasbeniki še lahko kaj zaslužimo.

Pripravila Katja Kozlevčar

Fotografije: Kierian Patton in Ryan Buchanan