A morda sploh ne gre za nespečnost. Morda vaši možgani počnejo nekaj, kar je bilo za ljudi več kot 300.000 let povsem običajno. Znanstveniki in zgodovinarji imajo za ta pojav celo ime: segmentirano oziroma dvofazno spanje.
Nekoč smo spali dvakrat
Večina ljudi danes sploh ne ve, da je takšen način spanja nekoč veljal za povsem običajnega. Zvečer gremo spat, zjutraj vstanemo in temu rečemo »prespana noč«. Toda skozi večji del človeške zgodovine je bil to šele prvi del nočnega počitka.
Leta 2001 je ameriški zgodovinar Roger Ekirch z univerze Virginia Tech preučeval sodni dokument iz leta 1697. V njem je devetletna deklica Jane Routh pričala o noči, ko je izginila njena mama. Povedala je, da se je mama »zbudila po prvem spancu« in odšla ven. Ekircha je pritegnila prav ta na videz nepomembna besedna zveza – »prvi spanec«. Zapisan je bil tako samoumevno, kot da bi vsi navzoči natančno vedeli, kaj pomeni.
Začel je raziskovati naprej in podobne omembe našel skoraj povsod – v sodnih zapisih, dnevnikih, medicinskih besedilih, molitvenikih in literaturi. Sklici na »prvi spanec« in »drugi spanec« segajo celo do Homerjeve Odiseje iz 8. stoletja pr. n. št. Po šestnajstih letih raziskovanja je Ekirch zbral več kot 2.000 omemb v ducatu jezikov, vse pa so opisovale isti pojav: pred 19. stoletjem ljudje niso spali tako, kot spimo danes.
Spat so odhajali okoli devete ali desete ure zvečer. Spali so tri do štiri ure, nato pa so se povsem spontano zbudili: ne zaradi hrupa ali naključja, temveč sami od sebe. Budni so ostali uro ali dve, nato pa so znova zaspali za nadaljnje tri do štiri ure, vse do zore. Dva ločena spanca sta bila dolga stoletja nekaj povsem običajnega.
Kaj so ljudje počeli sredi noči?
Pravzaprav vse mogoče. Zakonci so se pogovarjali, sosedje so se obiskovali, ljudje so molili. Nekateri so pisali dnevnike, drugi premišljevali o sanjah, dokler so bile njihove podobe še sveže. Srednjeveški zdravniki so za ta nočni budni čas celo pripravljali priporočila – svetovali so ga za boljšo prebavo, ustvarjalnost in reševanje težav, ki jih dnevno razmišljanje ni znalo razvozlati.
Razlog naj bi bil poseben: v teh urah naj bi se v možganih dogajalo nekaj, česar čez dan ne doživimo.
Eksperiment, ki je staro navado potrdil
Leta 1992 je psihiater Thomas Wehr z ameriškega Nacionalnega inštituta za duševno zdravje (NIMH) izvedel zanimiv poskus. Sedem prostovoljcev je štiri tedne vsako noč preživelo štirinajst ur v popolni temi, brez umetne svetlobe po sončnem zahodu.
Prvih nekaj noči so spali tudi po enajst ur skupaj in nadoknadili nakopičeni primanjkljaj spanja. Do četrtega tedna pa se je zgodilo nekaj presenetljivega: njihov spalni vzorec se je spontano preoblikoval. Začeli so spati v dveh ločenih obdobjih, dolgih od tri do pet ur, med njima pa je bilo eno- do dveurno mirno budno obdobje. Natanko takšen vzorec, kot ga je Ekirch našel v zgodovinskih virih. Kot da možgani tega ritma nikoli niso pozabili, umetna svetloba ga je le prekrila.
Najzanimivejše pa so bile meritve med tem budnim obdobjem. Raven prolaktina, hormona, ki ga povezujemo z globoko sproščenostjo, je bila izrazito povišana, raven kortizola, hormona stresa, pa nizka. Wehr je to stanje opisal kot mirno budnost, ki ni podobna ničemur, kar ljudje običajno doživljamo čez dan, brez občutka pritiska, skrbi ali potrebe po storilnosti. Primerjal ga je celo s stanjem zavesti, »ki ni nepodobno meditaciji«. Eden od udeležencev ga je opisal kot najbolj miren trenutek svojega življenja.
Kdo nam je »vzel« drugi spanec?
Ta nočni premor ni izginil zato, ker bi se ljudje odločili, da ga ne potrebujejo več. Izginil je predvsem zaradi umetne svetlobe in sprememb v organizaciji dela.
V času industrijske revolucije je britanski podjetnik Richard Arkwright, ki velja za očeta tovarniškega sistema, potreboval delavce, pripravljene za delo že zgodaj zjutraj. Tovarne so začele obratovati v dolgih izmenah, plinska, pozneje pa električna razsvetljava pa je noč spremenila v podaljšek dneva.
Strnjen osemurni spanec, ki ga danes razumemo kot edini »pravilen« način spanja, je zato v resnici razmeroma nov pojav, star le dobrih dvesto let.
Kaj to pomeni za vas?
Če se ponoči redno zbujate in vas nato zgrabi skrb, da je z vami nekaj narobe, si velja zapomniti eno stvar: pogosto največ škode povzroči prav ta skrb. Ko pogledate na uro in začnete preračunavati, koliko spanca vam je še ostalo, se zviša raven stresnih hormonov, zato še težje znova zaspite.
Namesto tega poskusite nočno budnost sprejeti brez panike. Telefona ne vzemite v roke, ostanite v postelji, mirno dihajte in dovolite, da se misli postopoma umirijo. Za marsikoga je lahko ta čas presenetljivo prijeten in tih trenutek zase, nekakšna nenamerna meditacija, kakršno so morda poznali že naši predniki.
Seveda pa segmentirano spanje ni razlaga za vsako težavo s spanjem. Če ste čez dan izrazito utrujeni, če se dlje časa ne morete naspati ali če vam nespečnost resno poslabšuje kakovost življenja, se o tem pogovorite z zdravnikom.
Ko se boste naslednjič ob treh zjutraj znašli budni in strmeli v strop, se spomnite: morda vaši možgani niso pokvarjeni. Morda so le zelo, zelo stari.
