Malokdo govori o »poznem prebujenju«, kot da bi šlo za povsem novo osebnost, ki se je pojavila od nikoder. Mnogi pa pravijo, da gre v resnici za ponovno srečanje s tistim pristnim delom sebe, ki so ga prvič začutili okoli dvaindvajsetega leta, še preden so življenje zapolnile obveznosti, kompromisi in družbene vloge.
Kako se želje počasi umaknejo v ozadje
V zgodnjih dvajsetih se številne odločitve sprejemajo tiho, brez večjega preizpraševanja. Namesto navdihujoče se izbere stabilna služba, ker obstajajo računi, pričakovanja in potreba po varnosti. Stanovanje se izbere glede na ceno, ne glede na sanje. Načrti o potovanjih se preložijo na »nekoč«. V odnosih se pogosto sklepa kompromise, da bi vse teklo mirno in brez sporov.
Takrat nič od tega ne deluje kot izguba, temveč kot znak odraščanja. In res je – mnoge od teh odločitev prinesejo stabilnost družini, partnerstvu in vsakdanjemu življenju. Toda sčasoma se osebne želje začnejo umikati v ozadje. Postavljanje lastnih potreb na konec seznama, da je drugim lažje, je od zunaj videti kot zrelost. In tudi je. A hkrati od znotraj počasi terja svoj davek.
Tiha preobrazba, ki je sprva sploh ne opazimo
Najpomembnejši del te zgodbe se zgodi počasi, skoraj neopazno. Ljudje natančno vedo, kaj so nekoč radi počeli, vendar tega ne počnejo več. Prepričujejo se, da se bodo k svojim hobijem vrnili »ko bo več časa«, »ko bodo otroci odrasli« ali »ko bo služba manj naporna«. Toda tisti »pozneje« redko pride v obliki, kakršno so si predstavljali.
Želje ne izginejo čez noč, temveč počasi zbledijo, ker zanje preprosto ni več prostora. Najprej odpadejo vikendi, namenjeni samo sebi. Nato se preneha govoriti o tem, kaj manjka. Na koncu pa utihne še sam občutek pomanjkanja. Takrat prevlada vloga; človek se ne vidi več kot nekdo, ki je opustil svoje sanje, temveč kot odgovorna, zanesljiva in stabilna oseba.
Ko se prostor končno odpre
Ko otroci odidejo od doma, ko se služba spremeni ali umiri in ko obveznosti popustijo, se nenadoma pojavi prostor, ki ga prej ni bilo. Sprva ne deluje kot svoboda, ampak kot praznina. Prav v tej tišini pa se začne nekaj premikati. Pojavi se nemir, ki ga je težko razložiti, kot da se nekaj dolgo potlačenega počasi vrača na površje. Ljudje znova posegajo po stvareh, ki so jih nekoč imeli radi – po starih zanimanjih, potovanjih, glasbi in zamislih, ki so leta čakale na pravi trenutek.
Takrat se pogosto pojavi občutek, da ne odkrivajo nečesa novega, temveč znova srečujejo nekaj, kar je bilo ves čas del njih. Kot da ne spoznavajo nove osebe, ampak se vračajo k tisti ženski iz svojih dvaindvajsetih let, le da je zdaj bolj zrela, bolj samozavestna in pripravljena živeti v skladu s svojimi željami.
Vrnitev k sebi prinese tudi soočenje z izgubljenim časom
Ta vrnitev ni vedno lahka. Pogosto jo spremlja žalost zaradi let, v katerih so bile osebne želje potisnjene na stran, zaradi življenja, ki bi lahko ubralo drugačno pot, in zaradi odločitev, ki so se takrat zdele edine mogoče. Včasih se pojavita tudi jeza in obžalovanje. A prav ti občutki so pogosto del procesa vračanja k sebi.
Pogosto pozabljamo, da ta del osebnosti nikoli ni zares izginil. Bil je le utišan. In zdaj, ko ima več prostora kot kadar koli prej, lahko znova pride do izraza. Morda je prav zato toliko ljudi prepričanih, da so poznejša leta v resnici najbolj iskrena leta življenja.
Vir: sensa.mondo.rs
