Kje na premici tega leta smo vas trenutno ujeli?
To je moj prvi delovni dan po dopustu. Prej sva bili z Ivano (piarovko in sodelavko) na ogledu lokacije za dogodek, ki ga zelo verjetno načrtujemo jeseni. Zjutraj sem bila pri frizerju, ker tudi to pritiče temu času (smeh), po našem srečanju pa grem domov, ker se moramo pripraviti na začetek šolskega leta. Prihaja pa tudi nova sezona koncertov, ki se je veselim.
Predvidevam, da začrtan delovnik pri vas ne obstaja, pa vendar – se kažejo kakšne stalnice?
Ko so koncerti, ima dan seveda nek svoj red, ampak ker so ti razporejeni različno skozi vse leto, prave rutine pravzaprav nimam. Zdi se mi, da ves čas iščem rutino znotraj nerutine. Ko sem bila še v šoli, mi je bilo zelo všeč, da včasih nisem imela rutine, zdaj pa bi mi bilo včasih prav super, da bi zjutraj vstala, šla za osem ur v službo in potem prišla domov ter bila prosta. Pri našem delu si namreč ves čas nekako napol na voljo. To je po eni strani lepo, po drugi pa tudi naporno, sploh ko imaš družino.
Če potegneva paralelo z džezom: džez je improvizacija, po drugi strani pa za njim stoji ogromno znanja in pravil. Kaj vas je naučil o življenju?
Naučil me je, da se lahko sprostim in prepustim. Načeloma sem bolj človek ustaljenih vzorcev. Seveda improviziram tudi v življenju, predvsem pri reševanju težav, sicer pa imam rada občutek, da vem, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo. Pri džezu tega načeloma ni. Obstajajo začrtane poti, vendar imaš zelo odprte roke. V življenju pa je pogosto treba improvizirati.
»Ko si star 16 ali 17 let in tekmuješ na Bitki talentov, se ti zdi čudno, ko te nenadoma nekdo prepozna na avtobusni postaji. In potem izveš, da si je finalno oddajo ogledalo 500 tisoč ljudi, zato je logično, da te bo kdo prepoznal.«
Verjetno že od malega poslušate, kako lepo oziroma dobro pojete. Kako je ta talent vplival na gradnjo vaše samozavesti in samopodobe med odraščanjem?
To drži in na to sem bila vedno zelo ponosna. Zdelo se mi je: »To je nekaj, kar znam. Nekaj mojega.« Po drugi strani pa se mi je zdelo, da to znajo tudi drugi. Ko sem se med odraščanjem primerjala z drugimi pevci, se mi ni zdelo, da bi bistveno izstopala, čeprav je okolica vedno zelo pozitivno sprejemala stvari, ki sem jih počela.
Sama tega nisem zaznavala v smislu: »Aha, zdaj sem jaz boljša ali bolj zaželena kot drugi.« Prej sem razmišljala: »Joj, so se res prav odločili? Je to res tisto, kar mislijo? Mogoče mi je danes dobro uspelo, drugič mi pa ne bo.« Bolj je šlo za dvom kot za pretirano samozavest. Hkrati pa sem si želela, da bi ljudje opazili, da to znam in rada počnem.
Zanimivo je, ko si star 16 ali 17 let in tekmuješ na Bitki talentov. Nenadoma te nekdo prepozna na avtobusni postaji, čeprav si misliš, da nihče ne ve, kdo si. Potem izveš, da si je finalno oddajo ogledalo petsto tisoč ljudi, zato je logično, da te bo kdo prepoznal.
To vpliva na tvojo identiteto in način, kako se okolica odziva nate. Mlademu človeku prinese tudi določeno odgovornost in drugačen stik z realnostjo, kot ga imajo morda njegovi vrstniki. Mislim, da je tudi mene to oblikovalo kot osebo.
Tudi za izdajo avtorske glasbe je potrebna samozavest. Ste morali zbrati več poguma, ko ste prvič stopili na oder z lastnimi pesmimi, kot takrat, ko ste izvajali že znan repertoar?
Zagotovo. Ko smo jo v Cukrarni prvič izvajali pred približno tremi leti, sem se spraševala, ali je pametno narediti koncert samo z avtorskimi pesmimi, ki jih občinstvo še ne pozna. Prej sem izvajala veliko slovenskih popevk, zato je bil to zame precejšen preskok. Ljudje so novo glasbo zelo lepo sprejeli, morda jim je bila prav zato še bolj zanimiva. Projekt je bil na neki način tudi pričakovan, saj sem večkrat slišala, naj poleg popevk ustvarim še kaj svojega. Hkrati je prišel ob pravem času – tudi v meni je morala ideja dozoreti, da se je lahko uresničila. Po drugi strani pa sem takrat to obljubila še glasbenemu mačku Hugu Šekoranji.
Načeloma sem relativno zaseben človek in mi je težko z javnostjo deliti stvari, ki so zelo osebne. Pred kratkim sem se družila s kolegico Tanjo Srednik, prav tako pevko, s katero se poznava že 20 let. Rekla mi je: »Veš, ko sem poslušala tvoj album, se mi je zdelo, da sem te spoznala na povsem drugačen način, kot sem te poznala do takrat.« Pa sva sodelovali profesionalno, skupaj sva bili v šoli in se tudi veliko druživa. Skozi album je vseeno spoznala še nekaj drugega.
Je album Iskreno nastal kot odziv na določeno pomanjkanje lastnega izraza v času izvajanja glasbe drugih avtorjev ali je šlo predvsem za organski naslednji korak?
Pesmi pišem že zelo dolgo, pravzaprav od svojega desetega ali 12. leta. Najprej sem pisala besedila za garažni bend, pozneje tudi za druge in nekaj pesmi celo prevedla. Okoli 20. leta sem začela aktivneje pisati tudi svoje pesmi in melodije.Potem pa pride obdobje, ko si rečeš: »V redu, naredila sem džezovske standarde, oddelala sem tudi velik del slovenskih popevk.« Všeč mi je, ker je zahteven material, ampak po desetih ali 15 letih so se stvari začele ponavljati. Želela sem si spoznati in doživeti nekaj novega. Ljudje, ki smo kreativni in radi rešujemo probleme, potrebujemo nove dražljaje, sama pa teh nisem čutila več dovolj. Nekaj časa sem celo govorila, da bi morda zamenjala poklic. Potem je Hugova pobuda prišla kot naročena.
Prvi singel na albumu je pesem Krog in krog. Kakšen je vaš krog ljudi v življenju, osebno in profesionalno? Je velik ali majhen?
Moj najožji krog je relativno majhen. Zajema družino in nekaj res zelo bližnjih prijateljev. Zunaj tega pa so krogi vedno širši, najširši je zelo odprt, kar glede na poklic, ki ga opravljam, tudi mora biti. Seveda nisem vedno razpoložena za to, da je tako, ampak to je del poklica. Pri ljudeh, ki so mi blizu, mi je pomembno predvsem medsebojno spoštovanje. Da jih lahko jaz spoštujem in oni spoštujejo mene. Da razumeš, da imajo drugi svoje želje in hotenja, oni pa razumejo, da jih imaš tudi ti.
»Ljudje, ki smo kreativni in radi rešujemo probleme, potrebujemo nove dražljaje, sama pa teh nisem doživljala več dovolj.«
Pravite tudi, da se z leti čedalje lažje izražate in postavljate zase. Se vam zdi, da ženske po določeni starosti začnemo nekoliko drugače dojemati sebe in svoje meje?
Definitivno. Mislim, da ženske nekje po 35. letu začnemo ugotavljati, da mogoče ni treba sprejeti čisto vsega, kar kdo reče, in da se lahko odločamo tudi same. Prej, sploh če imaš otroke pozneje, življenje teče drugače. Imaš druge ambicije in potrebe, morda nimaš niti časa razmišljati o sebi na ta način. Potem pa si dovoliš nekaj več, ne sprejmeš vsega, kar ti ljudje govorijo, in ne dvomiš o vsem, kar misliš sama.
Tudi dober performer potrebuje nekaj zdravega ega, kajne?
Res je, vsak dober performer ga potrebuje. Ne govorim o destruktivnem egu, zaradi katerega vsi okoli tebe trpijo, ampak o tiste vrste egu, ko veš, kdaj moraš prevzeti taktirko in biti tisti, ki določi, kako bo tekla energija v prostoru. To ni pomembno le na odru. Pomembno je tudi v družini in drugih odnosih. Sama bi rekla, da poskušam slediti srcu. Včasih mi ne uspe, pogosto pa mi.
Vaša javna podoba je zelo galantna in strokovna, ljudje bi vas na prvi pogled morda opisali tudi kot nežno. Se vam je kdaj zdelo, da ta percepcija izpusti vaše druge pomembne lastnosti?
Da bi rekla, da me ljudje dojemajo predvsem kot nežno, ne vem. Morda. Veliko pogosteje zaznam strahospoštovanje, ki se mi zdi popolnoma nepotrebno. Vsakič ko ga začutim, si mislim: »Pa zakaj? Saj ti nič nočem.« Moj značaj je sicer ljubeč in sprejemajoč, po drugi strani pa bom, če me nekdo izzove, pokazala, da se ne dam kar tako. Imam svoje meje, predvsem pa svoje mnenje in stališče. To sem imela vedno precej izpopolnjeno. Že ko sem bila mlajša, sem doživela kar nekaj situacij, ko sem se morala postaviti zase. Spomnim se, da me je neki bend nekoč povabil, naj pojem z njimi. Dali so mi skladbo, ki res ni bila primerna za 17-letnico. Poskusila sem jo odpeti, ampak že med petjem sem vedela, da to ni zame. Ko sem prišla iz studia, sem rekla: »Opravičujem se, ampak tole ne bo šlo.« Neki gospod me je pogledal in vprašal: »Kaj boš pa potem delala?« Jaz pa sem rekla: »Ne vem. Ampak tega ne bom.«
Ste v času 20 let, ko je ta album zorel v vas, odkrili kakšno protislovje v sebi?
Prvo, ki mi pade na pamet, je, da sem načeloma perfekcionistka. Mislim, da je to precej očitno. Ampak perfekcionistka sem samo do neke mere. Pri petju zagotovo, čeprav se tudi to počasi umirja. Ko pa se usedem za klavir, perfekcionizma ni niti blizu. Imam stvari, za katere se zelo zavzemam in mi ogromno pomenijo, po drugi strani pa obstajajo stvari, ki bi mi morda morale pomeniti več, pa jih kar pometem pod preprogo in si rečem: »To bo pa raje kdo drug naredil.« Zelo rada imam znanje in zelo rada vem stvari, po drugi strani pa si pogosto mislim: »Saj me to v bistvu sploh ne zanima.« Z leti ugotoviš, da ne moreš početi in narediti vsega. Sama zelo rada vse naredim sama, vendar ne gre vedno. (smeh)
Jesen je za veliko ljudi čas novih začetkov. Vi pa ste začeli že junija z izdajo albuma. Čutite to jesen kot novo obdobje?
Vedno nekaj začenjam in zaključujem. Ta jesen bo posvečena albumu in predvsem LP-ju, ki prihaja, ter nekaj promocijskim koncertom. Po drugi strani pa bo predvsem v znamenju pisanja magistrske naloge, saj moram letos končno zaključiti magisterij. Lani sem rekla, da želim leto nameniti albumu, da ga res naredimo, dokončamo in izdamo. Letos pa me poleg koncertov čakata magistrska naloga in zagovor. Čez zimo moram študij zaključiti, kajti podaljšali mi ga ne bodo več. (nasmeh)
»Mislim, da sem na tem albumu povedala večino tistega, kar sem želela povedati.«
Je album zdaj za vas že zaključen in zavit s pentljo ali je njegova izdaja sprožila ustvarjalni navdih za novega? Ste od takrat že sedli za klavir oziroma spisali kakšno novo besedilo?
Kak trenutek navdiha se je že zgodil. Predvsem še vedno pišem besedila in jih bom vedno pisala. Ni vse uporabno in ne bo se vse nujno prelevilo v pesem, ampak pišem. Rada bi izdala še kak album, vendar ne na isto temo. Mislim, da sem na tem albumu povedala večino tistega, kar sem želela povedati. Morda bi lahko nastala še kakšna pesem na podobno temo, naslednji album pa bi si želela zapeljati nekoliko drugače. Če oziroma ko bo nastal, bi si želela, da ne bi bil tako oseben, ampak morda nekoliko širše družbeno usmerjen. 
Fotografije Taja Harris
