"Preprosto, počasi mi je figo mar, kako veliko rit imam in koliko podbradka" (iskrena izpoved)

Testenine niso polnozrnate, in ker sem dobre volje, jih bom oplemenitila s parmezanom. Grešim na polni črti! Pa tako rada bi imela kakšen kilogram manj! Seveda pašta s paradižnikom in parmezanom ni pravi način, kako to doseči, a včasih me preprosto zvije in si jo moram privoščiti, pa če se svet podre. Mislim, da sem odvisna od ogljikovih hidratov, saj bi kar naprej to jedla, da kruha in krompirja raje ne omenjam ...

Kje so tisti časi, ko sem lahko pojedla vola in pol, pa me je bilo vedno manj? In kako nisem jedla skoraj ničesar več, kar imam rada, pa sem se redila od zraka?

Kako sem postala hruška

Mislim, da je bilo moje prejšnje življenje, v katerem so bili boki in stegna še ločeni deli telesa, podcenjeno. Lahko sem jedla karkoli, pila karkoli, ne telovadila, lenarila, imela sladki teden ali karkoli drugega, pa nič, in tega nisem znala ceniti. Morda mi je malo narasel trebušček, to pa je bilo tudi vse. Lahko sem oblekla karkoli, kar je za žensko čudovito.

Saj veste, kaj je rekla dobra stara Coco Chanel – ni koščka čokolade, ki bi odtehtal občutek, da lahko oblečeš karkoli.

No, takrat tega nisem jemala resno, danes pa v to verjamem, kar je pravzaprav absurd, saj se ne želim odpovedati dobri hrani, le pazim, da je bolj zdrava kot nekoč. No, to blagostanje se je spremenilo skorajda čez noč. Bil je november, najbolj kritičen mesec, ko se težko uprem hrani ne glede na uro. Moj jedilnik je bil takrat videti takole: za zajtrk piškoti, za kosilo pašta, za večerjo ostanki pašte, vmes pa kakšna čokolada, kos pice, kepica sladoleda, sendvič, tortica ... pač nekaj.

Ko se zazrem v nekdanjo prehranjevalno shemo, se mi kar zmeša, kaj vse sem basala vase, a dokler se nisem zredila, me to ni motilo. November pred dvema letoma pa je v enem mesecu dosegel to, za kar nekateri potrebujejo leta, zredila sem se namreč za deset kilogramov. V enem mesecu za deset kilogramov!

Najprej sem šla v jok in na drevo, bila sem obupana. Poleg tega sem ravno takrat nehala jesti kontracepcijske tablete, kar je bil dodatni razlog, da so hormoni ponoreli in skupaj z mojim načinom prehranjevanja naredili strašno škodo mojemu telesu, psihi pa še bolj. Vse dneve sem se opazovala v ogledalu in ocenjevala svoje telo, ki je drastično spremenilo obliko – iz postave v obliki breze sem se spremenila v hruško debeluško, meje med stegni in boki, ki ji sicer rečemo pas, ni bilo več, iz okroglih bokov sta poganjala dva stebra celulita.

Aja, do takrat si nisem mislila, da je na majhnem delu telesa lahko tako veliko pomarančne kože, o kateri se mi prej ni niti sanjalo. Pravi trdovratni celulit, ki se vidi ob vsaki svetlobi in ki se ga lahko otipa kot grčasto kožo. Za popenit, no! Ne vem, kaj sem drugega pričakovala? Da bom do smrti vsak dan za zajtrk lahko pojedla pol vrečke piškotov? Da sta pašta in pica dovolj zdravo kosilo? Da so indijančki res primerna nagrada za dober dan in tolažba za slabega? In da ogromna skleda solate vsak dan lahko preseže vse slabo?

Ah, padla sem v depresijo. Ničesar več nisem mogla zapeti, če pa že, mi je špeh visel čez hlače ali krilo, da nisem mogla dihati, pa še pas me je zbadal v popek, da sem bila čisto ožuljena. Strgala sem dve srajci, en suknjič in eno prelepo obleko, vse iz istega razloga – nisem jih mogla zapeti, ker se mi je razširil hrbet ali pa ker nisem mogla več navleči rokava gor.

Vse majice so mi postale prekratke, vsi modrčki premajhni. Prisegla bi, da imam zdaj večje prsi kot med nosečnostjo. Ne da se povedati, kako sem trpela, vsi okoli mene pa so zadovoljno vriskali. Mama: »Katja, tako nemogoča si bila prej, tako suha, zdaj si vsaj malo zalita in ti paše.« Hčerka: »Mami, ali si noseča? Bomo imeli dojenčka, ker imaš tak trebušček?« Mož: »Zdaj si pa ta prava baba, hudo rit imaš!« In tako naprej. V vsej svoji razlezenosti sem bila sama, in medtem ko so drugi govorili, kako fejst sem, sem obupavala, do kam bodo šli kilogrami. In so tudi šli, dokler jim nisem odločno napovedala boja.

Hujšam!

Še zmeraj, še danes, že dve leti zaporedoma, pa se ne morem pohvaliti z bleščečimi rezultati.

Morda sem zastavila premalo drastično, ker ne jem čia semen in goji jagod, sem pa zato naredila velik korak v boju z ogljikovimi hidrati in sladkorjem, ki so (razen izjem) tako rekoč izginili z mojega jedilnika. Imam novega, ki mi ga je sestavila teta, medicinska sestra, zdravega, da bolj zdrav ne bi mogel biti, prepolnega semen, oreščkov, rženega kruha, zdravih maščob, zelenjave in malo sadja, a kaj ko se ga dolgo nisem mogla držati.

Cele tedne sem ga upoštevala, jedla na tri ure, da mi je bilo kar slabo, ker nisem bila tako pogosto lačna, spila toliko vode kot kamela, da mi je bilo še bolj slabo, sploh zjutraj, ko naj bi jo pila mlačno, z le malo limone. Obup, obup je to za človeka, ki se ima za malo več gurmana, kot mu takšen jedilnik dovoljuje.

Mene zaradi njega kar naprej zebe, pa ne vem, zakaj, ob koncu dneva se počutim sestradano, ledeno, strto in zapuščeno, kot da me ne bi nihče imel rad, kar moj organizem gotovo čuti, ker po takšnem prehranjevanju nisem shujšala niti grama, sem se pa zredila za dodatni dve kili (kletvica po izbiri) in sem kot Michelinov možiček, sestavljen iz obroč­kov špeha. Ne bom ostala takšna pa pika.

Stara nova pot

In sem začela spet po svoje jesti, migati in živeti. Ne morem biti sužnja jedilnika, ki ga upoštevam tri tedne, potem pa se mi utrga in dva dni jem samo čips.

Ja, rahlo sem odvisna tudi od džank hrane, me je malo sram, priznam, a si ga res redko privoščim, recimo ko imam PMS. Kar hočem povedati, je, da se lahko le delno držim svojega jedilnika, ker se nočem odpovedati vsemu, poleg tega pa ne razumem detajlov, kot je, da lahko jem kozji sir, ovčjega pa nikar, in podobno. To me frustrira.

Odkar sem se odločila, da jem (zdravo) malce bolj po svoje, sem shujšala dve kili. Dodatno mi je pomagalo, da sem se znebila vseh bivših oblačil, od oblekic do kratkih krilc, oprijetih kavbojk in majic, in si kupila nova, ki me ne tiščijo, pa še pristajajo mi. Zdi se mi, da zdaj nisem pod pritiskom, da moram shujšati do poletja, čeprav bi rada, ampak očitno z zmernim tempom.

In verjetno sem se malo sprijaznila s svojim zaobljenim stanjem, ker se ne sekiram več toliko, kot sem se na začetku. Preprosto, počasi mi je figo mar, kako veliko rit imam in koliko podbradka, saj sem zaradi nekaj dodatnih kilogramov manj gubasta. Predvsem pa ne morem več tako živeti, da se vsak dan žrem zaradi gramov, raje si kdaj privoščim malce razvajanja. Takšen dan je danes, recimo, skuhala sem si navadno pašto, jo pomlatila kot hlapec po košnji trave in sem presrečna.

Jutri in dolge dneve naprej pa bom spet bolj disciplinirana. Da ne pozabim na gibanje. Nadaljujem s pilatesom in vajami za hrbet, kolesarim in jo pogosteje mahnem na Šmarno goro. Nekako se mi zdi, da se kilogrami počasi topijo, ker se z njimi ne obremenjujem več. In tisto rdeče krilo z belimi pikami mi je vseeno še vedno prav, kar razširilo se je skupaj z mano, in to me izjemno veseli. Je že tako, da vsak hujša po svoje.

P. S. Vmes sem bila tako iz sebe, da sem se vpisala v zelo znano slovensko šolo hujšanja, s katero se je pohvalilo že kar nekaj znanih Slovenk, mene pa ne bo med njimi. Ko sem po treh dneh še vedno tehtala enako kot prej, pa čeprav sem upoštevala načela programa, me je neki deklič zaskrbljeno in nekoliko živčno vprašal, kaj je z mano, da ne izgubim enega kilograma v treh dneh. In ker na takšna vprašanja nimam odgovora, me je vrglo iz tira in sem ji samo še vljudno pokimala v slovo.

Pripravila Katja Golob

Fotografije: Unsplash.com/Courtney Prather

Preberite še: 10 NAJ spletnih trgovin za (uspešne) modne nakupe! (izbor spletnega uredništva)

Priporočamo tudi: Katarina Čas se je podala v glasbene vode, in tu je že njena 1. pesem!

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču