Najprej moram povedati, da sem bil nazadnje samski okoli leta 2007. Takrat, ko je moški svojo potencialno partnerko spoznal v klubu, ali pa v lokalu, ali pa v knjigarni, ali pa preko svojih prijateljev. Ker sta se spoznala v živo, se nikomur ni uspelo prav dolgo skrivati za sončnimi očali ali lepotnimi filtri. Nikomur ni uspelo prav dolgo lagati o svoji višini, starosti ali teži. Lahko si se lagal o drugih stvareh. A kar se je videlo, se ni dalo skriti.
Leta 2007 se nihče ni odločil za prvi zmenek tako, da je drugo osebo videl samo v hrbet. Hrbet je bil lahko komu tudi pomemben. Ni pa bil ključen.
Takrat se je tudi veliko razbralo iz prvih besed, ki sta si jih podelila. Moški je iz njih razbral njeno emocionalno stabilnost. Ker čustveno razburkano stanje je redko prednost. Tudi ko se zdi, da bi lahko prišlo prav. Moški imamo radar za te zadeve. Kot ima ženska radar za moške, ki so – čudni. »Bil je malce čuden,« je nekoč kolegica ponudila kot razlog, zakaj sicer po fizionomiji in fenotipu povsem ustreznega samca zanjo ni nikoli več kontaktirala. Ženskam ne prija, če je on čuden. Moškim ne prija, če je ona malce nestabilna. Izkušnje, pač.
Tako se jaz spominjam prvih stikov, takrat leta 2007, ko sem bil nazadnje samski. Če je bilo dekle potem zainteresirano za naslednji korak, sta šla na kavo, večerjo ali v kino, včasih celo vse v istem večeru. Pogovarjala sta se o službi, hobijih, domačih živalih in najnovejšem singlu Avril Lavigne. On je bil ob tem strašansko duhovit, njej ni bilo treba biti. Ona je to cenila, on je cenil, da se je smejala. To se od takrat ni spremenilo.
Da nisem bil na trgu samskih, že odkar smo sprejeli evro, menda v svetu Tinderja ni problem. Tako mi potrdijo mlajše sodelavke, tako mi potrdijo vrstniki kolegi, ki tudi že vestno drsajo po Tinderju. Ker so na Tinderju vsi, parametri ne štejejo. Vedno se najde nekdo, ki išče točno takšno romantično podrtijo, kot si v tistem trenutku ti. Pravilo Vennovega diagrama. In osnov kombinatorike, verjetno ...
