Jesenska edicija revije Elle je tradicionalno posvečena svežemu delovnemu zagonu. In ker bi vas rada opomnila, da se z vztrajnostjo, radovednostjo in voljo do dela lahko pride veliko dlje, kot si sprva predstavljamo, z vami tokrat namesto običajnega uvodnika delim intervju, ki sem ga pred kratkim dala za The Daily Reporter, platformo, kjer predstavljajo zanimive in ključne posameznike iz modne industrije.
Za začetek nam povejte nekaj o sebi. S čim se ukvarjate, kakšna je vaša poklicna pot in kako se je vaše delo v modi pravzaprav začelo?
Moje ime je Petra Windschnurer in od leta 2018 sem odgovorna urednica revije Elle Slovenija. Moja pot z Elle se je začela leta 2005, ko sem se uredništvu pridružila kot modna in lepotna urednica.
Za modo sta me navdušila starša. Vedno nesramno dobro oblečena, sta oblačila kupovala v Trstu ali so jih zanju šivale modistke. Združevala sta jih v kombinacije, ki pozornost s starih fotografij plenijo še danes. Z modnim tiskom me je seznanila očetova teta, profesorica nemškega jezika, ki je lifestyle revije verjetno prebirala raje kot Gotheja, jaz pa zagotovo raje listala kot reševala matematične naloge. Že med študijem modnega oblikovanja na Univerzi v Ljubljani sem se začela ukvarjati s stiliranjem in modnim pisanjem za takrat na slovenskem trgu izhajajoče revije. Odločitev, da se namesto modnemu oblikovanju posvetim modnemu novinarstvu in stiliranju, se je zato zdela povsem naravna.
Ob uredniškem delu sem kot stilistka sodelovala pri oglaševalskih kampanjah slovenskih modnih znamk, med letoma 2013 in 2016 pa kot kreativni vodja pri publikaciji Ljubljanskega tedna mode. Svoje izkušnje in znanje s področja modnega tiska in stiliranja občasno delim tudi kot gostujoča predavateljica na Fakulteti za dizajn in s študenti novinarstva.
Kaj je bila tista prva ideja, spodbuda ali težava, ki ste jo želeli rešiti?
Pravzaprav se je vse začelo s precej nepričakovanim projektom. V absolventskem letu študija modnega oblikovanja sva s sošolko v okviru celostne prenove podobe blagovne znamke za avtomobilske gume dobili projekt, da oblikujeva uniformo za vulkanizerje. Delovni pajac, kos, ki ga danes redno srečujemo tudi v kolekcijah velikih modnih hiš, je za nekaj mesecev postal predmet najinega raziskovanja. Izziv nikakor ni bil preprost: kako oblikovati delovno uniformo, ki bo hkrati funkcionalna ter grafično in oblikovalsko zanimiva? Zaradi tega projekta sem na modo začela gledati drugače in spoznala, da dobro oblikovanje ni zgolj vprašanje estetike, temveč tudi razumevanja tega, kako ljudje v oblačilih dejansko živijo in delajo.
Kaj vas motivira tudi takrat, ko rezultati še niso vidni?
Preprosto nisem človek, ki bi hitro odnehal. Morda sem nekoliko preponosna in zagotovo dovolj trmasta, da težko pridem do točke, ko bi preprosto sprejela, da nečesa ni mogoče narediti.
Kateri izzivi so vam najbolj ostali v spominu in česa so vas naučili?
Vsekakor organizacija in priprava stajlingov za modna fotografiranja Elle v prvih letih mojega dela. V Sloveniji nismo imeli modnih showroomov, prav tako oblačil nismo mogli naročati neposredno iz showroomov oblikovalcev v tujini. Večino oblačil smo si zato morali izposojati v lokalnih trgovinah. Ko danes pogledam nazaj, je bila to izjemno dragocena izkušnja. Naučila me je veliko večje iznajdljivosti in kreativnosti pri stiliranju. Najlažje je pri oblikovalcu naročiti celoten videz in ga fotografirati takšnega, kot je bil zamišljen, omejene možnosti pa te prisilijo, da iz razpoložljivega ustvariš nekaj novega in enako dobrega. Naučila sem se tudi izjemno skrbnega ravnanja z oblačili, saj smo morali po končanem fotografiranju prav vsak kos v brezhibnem stanju vrniti v trgovino.
Kaj bi svetovali tistim, ki poklicno pot šele začenjajo?
V modi je izjemno pomembno graditi odnose. Če poznaš prave ljudi, se določena vrata odprejo lažje, zato svojim študentom vedno svetujem, naj se z ljudmi iz industrije začnejo povezovati že med študijem. Obiskujte dogodke, spoznavajte ljudi, iskreno se zanimajte za njihovo delo in odnose gradite naravno. Za dobro mrežo poznanstev je potreben čas, vendar lahko sčasoma postane enako dragocena kot talent, znanje in izkušnje.
Kaj za vas pomeni uspeh, osebno in poklicno?
Uspeh zame tako v zasebnem kot poklicnem življenju pomeni, da se lahko brez obžalovanja ozrem na to, kar sem že naredila, in na to, kar počnem danes. Pomeni občutek, da so bile odločitve, ki sem jih sprejela, projekti, ki sem se jih lotila, in pot, ki sem jo izbrala, vredni truda.
Motivacijska misel, ki si jo pogosto ponavljate?
Zavedanje, da nisi nenadomestljiv, je lahko presenetljivo dobra motivacija. Opominja te, da z veseljem sprejmeš pomoč, prisluhneš idejam drugih in ostaneš odprt za sodelovanje. Hkrati pa te zavedanje, da lahko tvoje mesto zasede tudi nekdo drug, spodbuja, da se nenehno učiš, izboljšuješ in daješ vse od sebe. (pomežik)
P. S. Uspeh je lahko velik in glasen ali pa tih in neopazen. Za nekoga pomeni zgraditi podjetje ali dokončati projekt, katerega glas doseže svetovni oder. Za drugega pomeni imeti svobodo pri odločanju o svojem času, znati reči ne ali ustvariti življenje, v katerem delo, občudovanje množice in zasluženi denar niso edino merilo lastne vrednosti.
