Po letu dni na Portugalskem me še vedno privlači njena estetska neposlušnost. Azulejos se prepirajo z bugenvilijami, zlato z razpokanimi fasadami, čipka s soljo na koži. Njena lepota nima potrpljenja za 'tihi luksuz'. Je glasna, obrabljena in živa.
Letos se je moda vrnila k maksimalizmu. Sama ga nikoli nisem zapustila. Moj slog je nekje med vojvodinjo, ki je pobegnila s cirkusom, in žensko, ki natančno ve, kateri prstan sodi na kateri prst. Čipka, težki uhani, preveč vzorcev in dovolj črne, da vse ostane skrivnostno. Prvič po dolgem času sem po naključju v trendu. Morda je prav to najlepše pri vrnitvi maksimalizma: ne zahteva, da smo si podobne, ampak nam dovoljuje, da smo še bolj izrazito to, kar smo. Ne nazadnje si iz zgodovine mode ne zapomnimo žensk, ki so najnatančneje sledile trendom, temveč tiste, ki so ustvarile lasten slog.
Moda si letos dovoljuje več. Ljudje, s katerimi delam, pa si dovoljujejo vse manj.
Pogosto vodijo podjetja in ekipe, ob tem pa skrbijo še za družine. Vedo, kateri cilj morajo doseči v naslednjem četrtletju in kaj mora biti rešeno do petka. Ko jih vprašam, česa si želijo, mi povedo, kaj bi bilo smiselno, produktivno ali strateško.
Toda to ni želja. To je načrt.
Načrt organizira življenje od zunaj. Želja mu daje notranjo smer. Brez nje lahko človek doseže skoraj vse in se ob tem vse bolj oddaljuje od sebe.
Psihoanaliza se začne prav tam, kjer se poslovni načrt konča: pri želji, ki je ni mogoče upravičiti z rezultatom.
Čustvena izgorelost se ne kaže vedno kot zlom. Včasih se najprej pokaže kot izguba veselja. Človek lahko vodi sestanek za 20 ljudi, ob praznem popoldnevu pa ne ve, kaj bi sam s seboj. Ni izgubil discipline. Izgubil je stik z delom sebe, ki si nekaj želi.
Zato užitek postane naloga. Rezervirati je treba dopust, izbrati najboljšo restavracijo, najti popolno plažo, posneti fotografijo in se vrniti spočit. Na plažo preselimo isti notranji režim. Merimo spanec, načrtujemo spontanost in optimiziramo dneve, da ne bi česa zamudili. Ne počivamo; investiramo v regeneracijo.
Tudi počitek mora dokazati svojo donosnost. Koristiti mora naši koži, odnosom, produktivnosti ali živčnemu sistemu. Danes mora celo nič nekaj proizvesti.
Morda izgorelost zato ni vedno posledica preveč življenja. Včasih je posledica preveč funkcioniranja in premalo življenja.
Ob portugalskih klifih Atlantik ni kulisa. Kriči za vse nas, tudi takrat, ko sami ne zmoremo. Ne vpraša, ali je njegov nemir primeren, produktiven ali preglasen. Udari ob skale in se vrne.
Tudi sonce si je letos avgusta vzelo dopust. Za trenutek je skoraj izginilo – brez pojasnila in brez opravičila. Samo ljudje smo počitek spremenili v moralno vprašanje.
Morda nas narava ves čas uči nečesa, kar smo v svoji učinkovitosti pozabili: da življenja ni treba utemeljevati. Kava se ohladi, ker se je pogovor zavlekel. Telo gre v vodo, ker mu je vroče. Spimo, ker smo utrujeni, ne zato, da bi bili jutri učinkovitejši.
Ne verjamem, da se moramo odreči ambiciji. Delam z ambicioznimi ljudmi. Ambicijo imam rada. Lahko je ena najlepših oblik življenjske sile. Toda brez stika z lastno željo se spremeni v stroj, ki zna proizvajati rezultate, ne pa življenja.
Pravi luksuz morda zato ni v tem, kaj si lahko privoščimo, ampak v tem, kaj si lahko dovolimo, ne da bi to spremenili v kapital. Popoldne brez vsebine. Večerja brez mreženja. Telo, ki ni projekt. Pogovor, ki nikamor ne vodi.
Septembra se vračam h klientom, na sestanke, kongrese in odre. S seboj pa nočem vzeti le načrtov, novih idej in ambicij. Iz poletja želim v jesen odnesti tudi nekaj manj koristnega: več življenja. Več čipke, več brezdelja, več predolgih kosil, več glasbe in več popoldnevov, ki niso ničesar izboljšali. Ne zato, da bi bila naslednji dan boljša pri svojem delu. Samo zato, ker sem živa.
Užitek, ki mora dokazati donosnost, ni več užitek. Je delo, oblečeno v svilo.
Imejmo sami sebe rajši,
Kdo je Zoya Mesaric?
Zoya Mesaric, Mag. a. pth., je psihoanalitičarka in izvršna coachinja z mednarodno prakso. Dela z ustanovitelji, voditelji, ustvarjalci, pari in družinami – pretežno z visoko funkcionalnimi posamezniki, pri katerih zunanja uspešnost in notranje doživljanje nista vedno usklajena.
Pri svojem delu se ukvarja z vzorci, ki se tiho ponavljajo: z identiteto, ambicijo, travmo in odnosi. Leta 2025 je predavala na Svetovnem kongresu za psihoterapijo na Dunaju.
Za ELLE Slovenija piše kolumno Imejmo sami sebe rajši.
Več o njenem delu: https://zoyamesaric.com
Instagram: https://www.instagram.com/zoyamesaric/
