"Je jok res vreden OBSOJANJA?!?!" (iskren zapis novinarke)

Jokam vsak dan. Iz srca, da se razume. Starejša ko sem, lažje in hitreje mi gre, ganejo me tako absurdne in majhne stvari, da mi je nerodno priznati. Najbolj sem občutljiva za otroke in živali, ti mi izvabijo solze, še preden se zavem, pa naj gre za lepe in srčkane stvari ali pa tiste res grde, tam je solz cela ploha. Zoprno je tudi, da se ne znam zadržati v javnosti, čeprav me je sram, hkrati pa se počutim dovolj človeka, da si lahko to privoščim kjerkoli in kadarkoli. Saj vsi jokamo, mar ne? Saj se govori, da je jok zdrav in sproščujoč, ali ni tako?

Ne, sploh ne. O moških in možatosti zdajle ne bi izgub­ljala besed, ker si tako in tako raje izvrtajo luknjo v koleno, kot da bi pokazali svoja čustva, presenetilo pa me je, koliko žensk ne joka, če sklepam po nekaterih svojih prijateljicah. Ena, recimo ji Breda, je sploh zmagovalka. Ona nikoli ne joče. Ni spustila niti solzice, ko je šel njen prvorojenec prvič v šolo, ne ganejo je potepuhi, ki v tem mrazu prosjačijo za kovance, celo smrt svojega psa je sprejela mirno, kot nekaj, čemur se pač ne moreš izogniti, zakaj bi potem jokal?

Po drugi strani pa se Brede spomnim, ko je bila še mlajša in je potočila potok solz za fantom, ki je šel v vojsko, ali ko je poskusila speči pustne krofe, ven pa so prišle testnate palačinke. Takrat se ni čisto nič zadrževala, ampak je bila prav lepo spontana. Sama pravi, da ni z njo nič narobe, da sem kvečjemu jaz posebna, ker kar naprej 'puščam', in da je njena veliko boljša tolažba kot jok – šoping. »Mene to pomiri, pa še kaj lepega si zraven kupim, ti pa samo porabiš nekaj tisoč robčkov na teden in nimaš nič od tega,« mi modro pribije, ko vidi moje rdeče solzne oči.

In da ne boste mislili, da nisem nikoli pomislila, da sem res preveč občutljiva. Ko sem obiskovala psihoterapevtko, sem prejokala toliko kot še nikoli v življenju, pa terapevtka ni imela veliko za pripomniti, samo podajala mi je robčke, medtem ko se mi je Breda malce nagajivo posmehovala, da sem res čudna. Saj verjetno tudi z Bredo ni nič narobe, pač kot odrasla oseba ne joče, tudi prav. Jaz drugega, kot da ji odvrnem, da sva si različni, tako in tako več ne govorim, ker se lahko spet tako razburim, da me zlomi jok pred njenimi očmi.

Sem pa opazila, da ima Breda čisto drugačne ventile oziroma jih ima bolj na široko odprte kot jaz. Moja ljuba prijateljica resda ne joče za vsako malenkost, se pa zato dere za vsako malenkost. Vpije na moža in otroke in kar je še ljudi okrog nje – verjetno si pri šefu tega vseeno ne privošči – in očitno ji to čudovito dene, saj je videti kot roža pa še vek nima zatečenih, vendar to nisem jaz. To ni moj način izražanja frustracij, jeze ali žalosti, vedno bolj sem tudi prepričana, da z mojim jokom ni nič narobe. Mož se ga je navadil, čeprav me ne razume, hči me razume, ampak le delno, ker bi po njenem mnenju morala ves čas biti dobre volje, saj imam vendar njo. Lepo razmišljajo ti naši otroci ...

Kljub temu pa mi gre to dvolično obravnavanje joka na živce. Mame sinov vse v en glas trdijo, da ni nič narobe, če fantek joka, hkrati pa mu rečejo, ko pade, naj ne joka, saj je vendar fant. Na živce mi gre, da je moj mož zaradi mojih solz prestrašen, pa čeprav ve, da se cmerim zaradi reklame, v kateri psiček razvleče rolo toaletnega papirja iz kopalnice po vsem stanovanju. Zato sem se malce poglobila v solze, s poudarkom na ženskih, in ugotovila nekaj zelo zanimivih stvari, ki govorijo v prid temu, da je jokati nekaj povsem normalnega. Razen za poslovneža na sestanku v megakorporaciji, ki si tega res ne more privoščiti.

Dalje, znanstveno gledano obstajajo tri vrste solz: tiste, ki vlažijo oči, refleksne, ki pridejo, ko režemo čebulo, in tako imenovane čustvene solze ne glede na to, ali gre za radost ali žalost. Za zadnje nekateri trdijo, da so zdrave, ker očistijo oko, psihologija pa jih podpira, ker z izpiranjem snovi, ki so se nabrale med stresom, čistijo tudi dušo. Po joku se zmeraj počutimo tako olajšane in sproščene, običajno rečemo, da nam je bolje in da smo dali vse iz sebe. Tudi vi, kajne?

Kar me je osupnilo, je bil tudi podatek, da ljudje, ki so v takšnem ali drugačnem razmerju, jočejo večkrat in pogosteje kot tisti, ki so samski, kar naj bi izhajalo iz želje po reševanju konfliktov, ki naše razmerje ziblje gor in dol. Ali je to v praksi res ali ne, nisem čisto prepričana, saj vedno bolj verjamem, da je nagnjenost k jokanju odvisna od vsakega posameznika, no, pa tudi od spola.

Presenetljivo je bilo prebrati informacijo, da v deželah, kjer se opisujejo za najbolj srečne, na primer v Skandinaviji, največ jočejo in joka niti približno ne obsojajo. Seveda ne vem, kako to vpliva na skandinavske poslovneže in odvetnike, sem pa vesela zanje, če se znajo razjokati.

In, seveda, ženske jočejo veliko več kot moški, to smo nekako že slutili. Nemški strokovnjaki so jokavost pripisali hormonom, s čimer se zelo strinjam: moške pred cmeravostjo brani testosteron, medtem ko ga pri ženskah spodbuja prolaktin, hormon, ki je povišan med nosečnostjo in odgovoren za dojenje. Mimogrede, zdaj veste, zakaj so nosečnice bolj občutljive, zato jih ne izzivajte po nepotrebnem.

Potem je tu še proces socializacije, ki ga vsak doživlja drugače. Čeprav sva bili z Bredo v skoraj enakih družbah, je moja malenkost ostajala tipično ženska in nikoli nisem mogla dobro skriti solz, če me je kdo prizadel z neprimerno izjavo, Breda pa je večinoma zmeraj ostala hladna kot špricer in se je ljudi lotila na fantovski način (z neskončnim zbadanjem in posmehovanjem). Ko sem bila mlajša, sem celo sama domnevala, da me lahko takšen način reši, pa mi ni šlo dobro od rok, Breda se je po nekem čudnem naključju lahko hkrati igrala z barbikami in nikoli veljala za cmero.

Kakorkoli, o cmerjenju bi se lahko še dolgo pregovarjali in iskali razloge zanj, verjamem pa, da smo vsi, tako moški kot ženske, sposobni pravega, očiščujočega joka, ki prihaja iz globin naše duše, ki jih včasih sploh ne prepoznamo več ali pa pozabimo, da obstajajo. Veliki jok, ki se nam nabere na poti skozi življenje in ki ga sprožijo tako majhne kot velike stvari, plaz solz, ki se utrga, ko duša ne zmore več. Nekateri temu rečejo tudi travmatični jok, ampak na medicinske izraze človek ne sme vedno prisegati, prej bi rekla, da je to, ko nas boli duša in ko se je vsega nabralo preveč, najbolj naraven jok, kar jih je lahko.

Kot sem rekla, sama obvladam tako cmerjenje kot iskrene solze, vendar zaradi tega še ne mislim, da smo ženske cmere. Breda je odlična protiutež vsem nam, ki nam solze kar naprej uhajajo, le kdo pa v resnici ve, koliko in kolikokrat jočejo moški. To ostaja najbolje varovana skrivnost na svetu, in dokler je znanstveniki ne razvozlajo, bom sama pač jokala, kadarkoli mi paše. Saj sem vendar ženska, vse Brede tega sveta gor ali dol.

Pripravila: Katja Golob

Preberite še:
→ 7 idej, kako lahko z barvo leta 2018 popestrite stanovanje

Kako okrepiti svoje 'žensko središče' - medenično dno?