Na podlagi te in drugih izkušenj je Saša razvila koncepta Living the Sophia Way in Nazaj k sebi: 11 staroselskih značajskih vrlin, kot globalna predsednica krila G100 Indigenous Communities and Integration pa deluje tudi na področju skupnosti, pripadnosti in ženskega voditeljstva.
Doslej je izdala sedem knjig, pred kratkim pa je luč sveta ugledal tudi drugi del njene knjižne trilogije Verjemi. Pogumno. Biti. Skozi zgodbo glavne junakinje Tie raziskuje pot sodobne ženske – od vračanja k sebi in iskanja ljubezni do soočanja z izdajo, zapletenimi medosebnimi odnosi, samoizpolnitvijo in iskanjem notranjega miru.
Lepo vabljeni k branju inspirativnega pogovora.
Tako kot mnogih inovativnih ustvarjalcev, vas ni lahko popredalčkati, saj je vaše delo močno razvejano. To pogosto slišite?
Bo kar držalo. Po pravici povedano danes to jemljem kot lep kompliment, medtem ko sem se v preteklosti nekoliko obremenjevala z mislijo, da bi morala ljudem v enem stavku razložiti, kdo sem in kaj počnem. Nekako tako, kot da bi bila moja vrednost odvisna od tega, kako hitro me drugi umestijo v nek okvir. Danes na te stvari gledam manj strogo. Najbolj zanimivi ljudje, ki sem jih sama srečala po svetu, so bili namreč ravno tisti, ki se jih ni dalo opisati z enim samim nazivom.
Moja pot se bo marsikomu navzven zdela zelo razvejana. Moje delovanje zajema področja, kot so marketing, podjetništvo, coaching, prostovoljno delo, raziskovanje staroselskih skupnosti, Sophia Academy, knjige in predavanja. Svoje poti sama nikoli nisem doživljala kot razvejane, ampak se mi zdi vse lepo prepleteno in povezano. Vse svoje življenje in delo posvečam istemu vprašanju: kaj človeka neprestano ohranja notranje živega, tudi v trenutkih, ko ga vsakdan preizkuša?
Samega poklica pravzaprav nisem nikoli zares menjala. Spreminjala so se le okolja, skozi katera sem iskala odgovor.
Danes mi je pomembnejša zvestoba mojemu notranjemu kompasu kot to, kako me drugi poimenujejo. Vsi vemo, da se nazivi skozi življenje spreminjajo, medtem ko vrednote, če imamo srečo, ostanejo.
»V preteklih letih so me okoliščine pogosto pripeljale do tega, da sem v nekem trenutku sedela za mizami s člani uprav globalnih podjetij, nekaj tednov pozneje pa na tleh ob ognju s starešinami staroselskih skupnosti.«
Delujete med Slovenijo in mednarodnim prostorom. Spustite nas malce v zakulisje vaše Sophia Academy in dela kot globalna predsednica krila G100 Indigenous Communities and Integration.
Moj digitalni prstni odtis se najprej kaže skozi predstavitve knjig, predavanja na konferencah, mednarodna srečanja G100 in potovanja, v resnici pa je največ mojega delovnega časa namenjenega zavestnemu poslušanju.
V preteklih letih so me okoliščine pogosto pripeljale do tega, da sem v nekem trenutku sedela za mizami s člani uprav globalnih podjetij, nekaj tednov pozneje pa na tleh ob ognju s starešinami staroselskih skupnosti. Na prvi pogled gre za dva popolnoma različna svetova, a ju v resnici povezujejo zelo podobna vprašanja, ki so skupna človeštvu nasploh. Kako ohraniti dostojanstvo. Kako graditi skupnost. Kako vzgajati otroke. Kako živeti tako, da na koncu življenja ničesar ne obžaluješ.
Sophia Academy temelji na tem spoznanju. Ne deluje tako, da bi starodavno modrost postavljala na piedestal ali jo romantizirala, temveč jo skuša prevesti v jezik sodobnega človeka in mu tako predati njena pomembna sporočila.
Verjamem, da prihodnosti ne bomo ustvarjali le z umetno inteligenco in novimi tehnologijami. Za zdrav razvoj bomo potrebovali tudi več izvorne modrosti, več izkušenj človeškosti in več poguma, da bomo ostali ljudje.
Veliko let ste delali na vodilnih položajih v marketingu, danes pa voditeljem predajate spoznanja staroselskih kultur. Katera bi vam takrat prišla najbolj prav, če bi jih poznali?
Bržkone spoznanje, da človeka ne gre jemati kot stroja za dosežke. Dolga leta sem bila prepričana, da uspeh narekujejo disciplina, vztrajnost in trdo delo, danes pa stvari vidim nekoliko drugače. Še vedno verjamem v predanost delu, vendar ne več za vsako ceno in ne po merilih, ki ne spoštujejo edinstvenosti človeka.
Presenečena sem bila nad spoznanjem, da skupnosti, ki sem jih obiskala, človeka večinoma niso občudovale na podlagi količine njegovega dela. Večjega pomena je bilo, ali je v polnosti razvil svoje sposobnosti in ali zna biti dober član skupnosti, ali zna prisluhniti ter ali zna primerno poskrbeti zase in za druge.
Takrat sem prvič pomislila, da smo v sodobnem svetu za merjenje uspeha morda izbrali napačna merila.
Ta ugotovitev me je vodila k odločitvi, da voditelje pogosto brez zadržkov opomnim, da ljudje ne izgorijo zato, ker veliko delajo. Njihova izgorelost je povečini posledica dolgotrajne neusklajenosti s seboj, pri čemer se izgubljata njihovo poslanstvo oziroma smisel. To je povsem druga zgodba.
»Ta ugotovitev me je vodila k odločitvi, da voditelje pogosto brez zadržkov opomnim, da ljudje ne izgorijo zato, ker veliko delajo. Njihova izgorelost je povečini posledica dolgotrajne neusklajenosti s seboj, pri čemer se izgubljata njihovo poslanstvo oziroma smisel. To je povsem druga zgodba.«
Kako je sploh prišlo do odločitve, da se podate na pot okoli sveta in leto dni živite z enajstimi staroselskimi skupnostmi?
Odločitev, če ji tako lahko sploh rečem, se je rodila precej spontano. Začela se je s prvo zasebno potjo v Avstralijo in zatem na Bali. Tam, v rdečem središču avstralske puščave, se je projekt zbiranja modrosti Aboriginov kar sam začel odvijati. Verjamem pa, da je nezavedno in subtilno temeljil na občutku, da imam vedno več odgovorov za druge in, kot bi dejal V. Frankl, vedno več vprašanj o »volji do smisla«, ki so zadevala mene.
Dolga leta sem delala z ljudmi, ki so navzven delovali drugače, skorajda v nasprotju s tistim, kar so doživljali globoko v sebi. Bili so zelo uspešni pri svojem delu in v družbi, znotraj sebe pa pogosto utrujeni, osamljeni ali izgubljeni. Začela so se mi porajati vprašanja, ali obstajajo skupnosti, ki so uspele ohraniti tisto temeljno, kar smo mi med hitrim razvojem izgubili. V nadaljevanju se na pot k drugim plemenom nisem odpravila z namenom iskanja drugačnega načina življenja. Moje resnično vodilo je bilo najti izvorno človeški pogled na življenje. Na pot sem se podala, ne da bi vedela, kaj me čaka.
Sedaj lahko povem, da me je izkušnja bogato nagradila s spoznanjem, da modrost skoraj nikoli ne govori na glas. Modrost pride polagoma, skozi opazovanje. Tišino. Potrpežljivost. Pride skozi ljudi, ki nimajo potrebe, da bi kogarkoli prepričevali ali naredili kakršenkoli vtis.
View this post on Instagram
Kaj lahko od staroselcev najprej prenesemo v vsakdanje življenje, ne da bi popolnoma spremenili svoj način življenja?
To vprašanje se mi zdi zelo na mestu, ker mislim, da si pogosto želimo velikih sprememb, a nas življenje uči, da nanj skoraj vedno najbolj vplivajo majhne in vsakodnevne.
Naj poudarim, da me staroselske skupnosti niso učile posebnih tehnik. Spomnile so me na marsikaj, kar smo ljudje nekoč že znali in kar je še vedno v nas; tli kot iskra in se tega tu in tam zavemo. Kako biti zares prisoten pri obroku. Kako poslušati, ne da bi v mislih že pripravljali odgovor. Kako spoštovati starejše, naravo in čas.
Spomnim se starešine, ki mi je ob ognju predal naslednjo misel: »Če ne znaš sedeti v tišini pod drevesom, boš težko slišala tudi samo sebe.« Takrat sem se v rahlem nelagodju le nasmehnila. Danes njegova misel v meni močno odzvanja in ga vedno bolje razumem.
Ni nam treba živeti v puščavi ali sredi amazonskega pragozda, da bi živeli bolj modro. Včasih je dovolj, da gremo na sprehod brez telefona. Da človeka pred seboj pogledamo naravnost v oči. Da si dovolimo živeti trenutek, in to brez potrebe, da bi ga zapolnili. Morda so prav to začetki največjih sprememb.
Veliko govorite o vračanju k sebi. Danes je osebna rast skoraj industrija. Kakšna je po vašem razlika med nenehnim popravljanjem sebe in resničnim vračanjem k sebi?
Ob vsej poplavi ponudb in sorodnih tematik se pogosto vprašam, ali smo osebno rast nehote spremenili v še eno komercialno tekmovanje. Dokazujemo si, kdo bo bolj zavesten, uspešnejši, mirnejši, bolj izpopolnjen. V tej želji se udeležujemo delavnic, sledimo učiteljem in aplikacijam. Vse skupaj daje vtis, kot da tudi notranje življenje potrebuje nenehne nadgradnje. Kaj je resnica?
Nekaj mi pravi, da si zastavljamo napačno vprašanje. Naj ponazorim čisto konkretno: sama sebe ne sprašujem več, katero »tehniko« uporabiti, da postanem boljša različica sebe. Veliko bolj me zanima, kaj vse lahko odložim, da bom bližje sebi. Sprašujem se, koliko prepričanj sem prevzela od drugih. Koliko odločitev sem sprejela zato, da bi ustrezala in bila videna. Koliko energije porabim za to, da postanem nekdo, ki z resnico v meni nima ničesar skupnega.
Staroselske skupnosti so mi s svojim načinom življenja pokazale, kako postati bolj resnična. In s tem, ko postanem sebi zvesta in avtentična, sem tudi najboljša različica sebe.
»Ni nam treba živeti v puščavi ali sredi amazonskega pragozda, da bi živeli bolj modro. Včasih je dovolj, da gremo na sprehod brez telefona. Da človeka pred seboj pogledamo naravnost v oči. Da si dovolimo živeti trenutek, in to brez potrebe, da bi ga zapolnili. Morda so prav to začetki največjih sprememb.«
Kako pa vemo, da živimo svoj pristni jaz? Kako se ta notranja resnica čuti?
Moje mnenje je, da pristnosti ne prepoznamo po velikih življenjskih odločitvah, ampak nam jo potrjuje občutenje pomirjenosti s seboj. Ko živimo svoj pristni jaz, se nam ni treba več pretvarjati. Ne govorimo drugače zato, ker je pred nami drugačna družba ali nov trend na družabnih omrežjih. Ne iščemo nenehno potrditve za svoje odločitve. Zvečer lažje in mirneje zaspimo, ker nismo ves dan igrali vloge, za katero mislimo, da jo od nas pričakuje svet.
V moji rani mladosti je imela avtentičnost zame povsem drug smisel kot dandanes. Verjela sem, da je pristnost enaka pogumu, da poveš, kaj misliš. V zrelejših letih sem uvidela, da pomeni nekaj precej težjega. Gre za pogum živeti v skladu s tem, kar čutiš, da izvorno si. Oziroma, če stopim najprej korak nazaj, da se spomniš, kdo v resnici si in kaj si zares želiš. Živeti 'sebe' pa včasih pomeni tudi razočarati druge. In prav tu se začne svoboda, ki se ji lahko reče pristni Jaz.
Se še danes kdaj ujamete v iskanju svoje avtentičnosti?
Čisto vsak dan (nasmeh in pomežik). Če sem se česa naučila skozi leta, sem se tega, da avtentičnost ni cilj, ki ga enkrat dosežeš, in je to to. Gre za najpomembnejši odnos – ekološki odnos do sebe –, ki ga neguješ vse življenje.
Kljub vsemu delu na sebi se še vedno zalotim, da bi rada ugajala. Še vedno se kdaj vprašam, ali sem rekla preveč ali premalo. Še vedno me življenje postavlja v situacije, v katerih moram izbirati med udobjem in iskrenostjo. Vsak dan predstavlja novo priložnost za pristnejši stik s sabo ali pa nasprotno.
Razlika pa je v tem, da zahvaljujoč izkušnjam svoj notranji glas prepoznam veliko hitreje. In še pomembneje – veliko bolj mu zaupam. Zrelost, ki je z leti prišla, se pri meni ne kaže v tem, da imam manj dvomov, ampak v tem, da me dvomi ne vodijo več.
»Sprašujem se, koliko prepričanj sem prevzela od drugih. Koliko odločitev sem sprejela zato, da bi ustrezala in bila videna. Koliko energije porabim za to, da postanem nekdo, ki z resnico v meni nima ničesar skupnega.«
Večina poklicev danes ljudi oddaljuje od notranjega ravnovesja. Kako lahko v svetu hitrega tempa vendarle ostanemo povezani sami s seboj?
Rekla bi, da težava ni le v hitrosti današnjega življenja. Večji izziv je ostati zavestno prisoten v svetu razpršene pozornosti. Veliko ljudi danes hiti skozi dneve in poskuša sobivati med resničnim in digitalnim svetom, na koncu pa ugotovijo, da sploh ne živijo, saj se izgubijo med virtualnimi dejavnostmi. Verjamem, da si z lahkoto predstavljate, kako to poteka: med sestanki razmišljamo o naslednjem sestanku, pregledujemo elektronsko pošto in družabna omrežja. Med večerjo odgovarjamo na sporočila. Na dopustu načrtujemo vrnitev v službo in se tako povezujemo z nečim, od česar si želimo oddahniti. Postali smo zelo učinkoviti v tem, da smo povsod, razen tam, kjer smo.
Med bivanjem sredi staroselskih skupnosti sem opazila nekaj zelo preprostega. Ljudje so bili popolnoma prisotni tam, kjer so bili v posameznem trenutku. Ko so poslušali, so poslušali. Ko so jedli, so jedli. Ko so žalovali, so žalovali. Velikokrat je bilo – na primer med masajskimi bojevniki – njihovo življenje odvisno od popolne prisotnosti in čuječnosti. Resnična nevarnost sobivanja v kraljestvu levov je namreč prinašala številne izzive. (nasmeh)
Danes pogosto ne ozavestimo, da prisotnost v trenutku ni razkošje, ampak disciplina. Čutim, da bo skupaj s prizemljenostjo in vse globljim, ponovnim stikom z naravo v prihodnosti postala ena najpomembnejših oblik notranje svobode in stabilnosti.
V zadnjih letih ste s knjigo Postajam Ona odprli tudi pogovor o menopavzi. Zakaj se vam je zdelo pomembno spregovoriti o življenjskem obdobju, ki je še vedno pogosto odrinjeno na rob?
Naenkrat sem se znašla v tem prelomnem in mogočnem obdobju življenja ter se užalostila ob spoznanju, da se o menopavzi pretežno govori z medicinskega vidika, kot da je to bolezen, ki jo je treba premagati. Ob vsem tem sem naletela tudi na komercialni pridih, ki je seveda ponujal množico izdelkov in rešitev za pomoč ženskam. Zelo malo pa je bilo govora o človeškem vidiku prehoda v modro žensko, kar obdobje menopavze v prvi vrsti predstavlja.
Mojega vstopa v to obdobje niso zaznamovale le spremembe telesa. Iznenada se je spremenil moj odnos do časa, do dela, do odnosov in predvsem do same sebe. Prav zanimivo je bilo slediti tem notranjim uvidom. Kar me je prej obremenjevalo, je začelo izgubljati pomen. Kar sem dolga leta odlagala, je nenadoma postalo pomembno. Spreminjala se je moja identiteta, moje dojemanje sebe.
To obdobje me ni naredilo nevidne, prej nasprotno. Prineslo mi je tako želeno svobodo, da vedno manj živim po pričakovanjih drugih in vedno bolj sledim svojim vrednotam. Zato si neizmerno želim, da bi ženske menopavzo nehale razumeti kot stigmo, kot konec nečesa. Kajti to je daleč od resnice. Je čaroben, radosten čas, ko ženska prvič zares postane ona.
»Med bivanjem sredi staroselskih skupnosti sem opazila nekaj zelo preprostega. Ljudje so bili popolnoma prisotni tam, kjer so bili v posameznem trenutku. Ko so poslušali, so poslušali. Ko so jedli, so jedli. Ko so žalovali, so žalovali.«
Če se malce naslonimo na vašo zadnjo knjigo, Pogumno – katera ženska vas je v zadnjih letih najbolj zaznamovala in zakaj?
Priznati moram, da me v življenju niso zaznamovale ženske, ki jih opazujemo in občudujemo od daleč kot prototip uspeha. Veliko bolj me ganejo in navdihujejo zgodbe žensk, ki jih srečujemo vsak dan, pa jih svet pogosto sploh ne opazi.
To so ženske, ki so kljub razočaranju znale ponovno zaupati. Ki so po izgubi zmogle znova ljubiti. Ki so po letih prilagajanja drugim neko jutro preprosto rekle: »Od danes naprej bom živela bolj v skladu s seboj.«
Pogum teh žensk ni glasen, pompozen ali skomercializiran. To je tihi pogum. In mislim, da je prav zato tako izjemen.
Ob pisanju knjige Pogumno je v meni dozorevalo razumevanje, da se največje bitke bijejo v naši notranjosti. Bitke med tem, kar od nas pričakuje svet, in tem, kar nam že dolgo šepeta srce.
Vidite, takšne ženske me navdihujejo. Preproste, resnične in brutalno iskrene v svoji čutni ženstvenosti. Ob njihovih življenjskih zgodbah se vedno znova spomnim, da pogum ni odsotnost strahu. Pogum je odločitev, da strahu ne prepustimo krmila svojega življenja.
Če bi lahko razgradili eno prepričanje, ki ga ženske prepogosto nosimo o sebi, katero bi to bilo?
Ženske smo res mojstrice snovanja prepričanj, ki nato usmerjajo naša življenja. Eno najtrdovratnejših je morda prepričanje, da moramo biti same za vse, in prav to je dostikrat odgovorno za skrito nezadovoljstvo.
Verjamem, da smo številne ženske odraščale z občutkom, da je naša vrednost odvisna od tega, koliko zmoremo, koliko prenesemo in koliko dajemo drugim. Vse skupaj pa postane še bolj paradoksalno, ker nas okolica za to pogosto celo pohvali.
K sreči sem z leti spoznala, da izčrpanost ni dokaz ljubezni. Prav tako ni merilo uspeha. Še najmanj pa naše vrednosti.
Moja iskrena želja je, da bi si ženske dovolile živeti z manj občutka krivde. Da bi razumele, da postaviti mejo ne pomeni zavrniti drugega, ampak spoštovati sebe.
Ko ženska enkrat preneha z nezdravim dokazovanjem svoje vrednosti, se zgodi nekaj zanimivega. Umiri se v svoji notranjosti. In prav ta mir postane njena največja moč, ki skupnosti posledično da veliko več.
»Dobra knjiga je tiha spremljevalka; ne spremeni nujno življenja, lahko pa predrugači pogled, s katerim naslednji dan pogledaš na svoje življenje.«
Kaj je tisto sporočilo, za katerega si želite, da bi ostalo z bralkami še dolgo po tem, ko zaprejo vaše knjige?
Resnično si želim, da bi se zavedle vrednosti svojega življenja in ne bi poskušale postati nekdo drug, da bi bile cenjene.
V svetu, ki nas nenehno spodbuja k večjim uspehom, večji učinkovitosti, zunanji lepoti in popolnosti, se mi zdi skorajda uporniško reči: Kaj pa, če ste že zdaj preprosto dovolj? Ni vam treba biti popolne. Dovolj ste.
Če moje knjige bralkam podarijo vsaj trenutek, v katerem zadihajo brez primerjanja, se nekoliko bolj prijazno zazrejo vase in se ljubeče objamejo, potem je njihov namen dosežen.
Moj namen nikoli ni bil pisati knjig, ki bralcem dajejo odgovore. Veliko lepše in nedvomno bolj koristno je, če odpirajo vprašanja, ki človeka spremljajo še dolgo po tem, ko prebere zadnjo stran. Dobra knjiga je tiha spremljevalka; ne spremeni nujno življenja, lahko pa predrugači pogled, s katerim naslednji dan pogledaš na svoje življenje.
Ko danes pogledate svoje delo – od marketinga, Sophia Academy in staroselskih skupnosti do knjig – kakšno sled si želite pustiti?
Z vso iskrenostjo naj poudarim, da vedno manj razmišljam o tem, kakšno sled bom pustila jaz, in vedno bolj o tem, kakšne sledi puščamo drug v drugem. Če bom s svojim delom prispevala k temu, da se bo kdo bolj povezal s seboj, z drugimi ali z naravo, bo to veliko več, kot bi si sploh lahko želela. Največja zapuščina niso stvari, ki jih ustvarimo, ampak ljudje, ki si zaradi srečanja z nami upajo živeti bolj iskreno in pristno.
Kakšno prihodnost rišete te dni v svojih mislih? Vas ta še vedno vleče naprej ali vas življenje uči predvsem biti tukaj in zdaj?
Moje življenje je bilo dolga leta močno usmerjeno v prihodnost. Vedno me je gnala radovednost in potepuštvo. V roke sem vzela novo knjigo. Rodila se je nova ideja, ki sem se ji popolnoma predala. Čakalo me je novo potovanje. Kolikor se poznam, vem, da se to v meni ne bo nikoli povsem umirilo.
Vsekakor pa se je spremenil moj odnos do časa. Včasih sem verjela, da se življenje dogaja tam nekje pred mano in vsaj dva poleta stran. Danes razumem, da je življenje vedno tukaj. Prav v tem pogovoru. V sprehodu s psom. V večerji z družino. V trenutku, ki ga ne fotografiraš, ampak ga preprosto živiš.
Kako ironično, da me je prav leto dni med staroselskimi skupnostmi naučilo največ o prihodnosti. O njej se nismo pogovarjali, ampak sem se z njimi učila, kako biti popolnoma prisotna. Morda je prav to največji paradoks našega časa. Bolj ko smo prisotni v tem trenutku, modreje ustvarjamo prihodnost.
Ne vem natančno, kam vse me bo še vodila pot. Imam pa jasno vizijo, kako bi po njej rada hodila: z odprtim srcem, radovednostjo in dovolj ponižnosti, da me življenje še vedno lahko preseneti.
Hvala Saši za čudovit pogovor, ki je bil pravi vrelec inspiracije. Svoje poletno branje izpod njenega peresa najdete tukaj, prav tako pa je dostopno v večini knjižnic po Sloveniji.
Fotografije Tamara Vidmar Photography
