Kaj če ličila ne bi bila obvezen del odraslosti?
Moje ličenje se običajno začne z obarvano vlažilno kremo – tanko plastjo po celem obrazu. Sledi korektor – pod očmi, okoli nosu, malo po bradi in čelu ter ducat drobnih pik, ki pokrivajo bledeče ostanke nečistoč in nekaj aktivnih nepridipravov. Z rjavim prahom pod pravim kotom ustvarim vtis ličnic, nekaj pa ga nanesem še na vrh čela in obrvi, da bi ljudi pretentala, da se poleti zaradi občutljive kože ne skrivam pred soncem. Po tem s kremnim rdečilom na lica končno nanesem nekaj barve, veke pa prekrijem z bakreno, svetlikajočo se plastjo prahu. Obrvi počešem s pepelnato rjavim gelom za obrvi, zgornje trepalnice premažem s črno maskaro, spodnje pa le pozdravim z nežnim dotikom ščetin maskare.
Ta proces se ponavlja iz jutra v jutro, sledi pa mu hitra in nikakor zahtevna rutina las, ki ne skriva dejstva, da si las ne češem, figo, s katero sem se zbudila, pa si le ponovno spnem malo nižje, saj lase osvobodim šele, ko zares začnem z dnem. Na koncu se zazrem v ogledalo in vidim bolj svetel in spočit obraz, z izrazitejšimi potezami od tistega, s katerim sem se rodila.
V ogledalu še vedno vidim sebe, vendar lepšo.
Ko mi je pred meseci končno čista koža na obrazu ponudila priložnost, da običajnega dne ne začnem z ličenjem, sem jo pograbila in z zadostno mero poguma prestopila prag vhodnih vrat brez kančka ličil na svojem obrazu ter začutila, kako veter reže v moje gole ličnice. Ker sem se želela vsaj pretvarjati, da sem tisto dekle, ki se ne zmeni za ličila ter je dovolj samozavestno in lepo, da zjutraj preskoči rutino ličenja, in ker od nekdaj občudujem nenaličene ženske, sem se vsaj nekaj časa izogibala ličilom.
Z nenaličenim obrazom so me imeli moč videti že na različnih mestih, tokrat pa sem se nenaličena odpravila še na faks, po različnih opravkih ali pa le na kavo v mestu s sestro. Počutila sem se, kot da se vsak dan odpravljam na plažo, kjer ne potrebujem ličil, predvidevam pa, da sem bila videti kot bolan otrok iz viktorijanskega obdobja, ki ne bo preživel zime.
Sprva sem se brez ličil dolgo počutila golo in manj privlačno.
Po znanih ozkih zahodnih lepotnih standardnih sem tudi bila in sem. Da bi kot ženska sprejela to dejstvo, se je zdelo tuje, skoraj nepojmljivo. Vendar sem kmalu opazila spremembo: ker sem manj dnevno prilagajala svoj obraz, se ta vsako jutro in noč ni več spreminjal pred mojimi očmi, moja polt ni drastično prehajala iz blede do zagorele, trepalnice niso tolikokrat počrnele, moja lica pa so ostajala polna; postala sem bolj statično bitje. Vsak dan sem bila videti enako, kar je bilo precej dolgočasno, znašla pa sem se v stanju nevtralnosti obraza, ko sem si lahko brez pomisleka sredi dne pomencala oči in se popraskala po čelu, občutku, ki se ga spominjam od otroštva.
Nuja, da ne zanemarimo svojega videza, razkriva, da imamo moč, da smo videti bolje, ne le bolj urejeni in čisti, vendar tudi lepši in privlačnejši.
Predpostavlja tudi, da sami po sebi nismo videti dovolj dobro, da pozornost običajni higieni ni zadostna, da je preprosto nekaj narobe s tem, kako smo videti. Tu se jasno postavijo napovedi manjvrednosti: ne le, da moramo skrbeti za našo fizično podobo, pač pa so naša telesa že v začetku pomanjkljiva. Ličila so postala sprejeta kot orodje ne samo za poudarjanje potez ob posebnih priložnostih, temveč tudi za uresničevanje vsakodnevnega samoizražanja, samozavesti in samospoštovanja.
Po letu, ki so ga mnogi poimenovali »leto ženske«, lepotna industrija, vredna petsto milijard ameriških dolarjev, cveti kot nikoli prej.
Niso pa vsi nasedli pastem lepotne industrije: Alicia Keys je slavno in z velikim odobravanjem obsodila ličila, ko se je leta 2016 na rdeči preprogi pojavila brez ličil, in mnoge so ji sledile. Naravnost butasto pa je, da ste si lahko na internetu prebrali nasvete, kako z ličili poustvariti njen nenaličen videz. Nekateri so to poimenovali kot kulturni trend, drugi pa opozorili na skrajnost velikega poseganja po močnih kremah za obraz, ki olajšajo prehod k nenaličenemu videzu.
Dejstvo ostaja, da so ličila in zasledovanje lepote vgrajeni v izkušnjo moderne ženske. Kot taki, lepotni rituali različnim ženskam pomenijo različne stvari. Zame so osebna odločitev, nikakor nuja, včasih predstavljajo breme, drugič zabavo. Za nekatere, tiste, katerih telesa so nepošteno odobravana kot javna domena, lahko strmenje k lepšemu in boljšemu dobi povsem drugačno obliko, težo in pomen. Spet za druge je čista radost.
Sama nisem imuna na samokritiko in še vedno sem vezana na poglede drugih. Vendar pa je ta podvig pripomogel k sprejemanju same sebe in na nek čuden način govori o moji lastni drznosti.
Napisala Manca Pogačar
Fotografije: Profimedia
