Prejšnji teden sem bila na praznovanju 20-te obletnice delovanja oglaševalske agencije Luna.
Še preden začnem pa vas moram opozoriti, da tale prispevek ne bo v stilu družabne kronike. Ne bom razpredala o tem kdo je tam vse bil, s kom smo videli tistega in tisto, kaj smo pojedli, kaj popili . . Vse nadaljnje vrstice bodo namenjene polaroidni fotografiji, polaroidu.
Kreativne glave na Luni so si namreč zamislile en super večer, kjer si imel možnost stopiti pred foto objektiv Matevža Paternostra in v zahvalo za nekaj „vuci potegni“ poz si čez pol minute lahko že občudoval svojo novo fotko za v denarnico. Meni in Karin je dodelil fashion pozo. Kaj pa drugega. Umirali sva od smeha, on tudi.
Glede na to, da sama na podobnih družabnih večerih nerada stojim pred foto objektivom, si tale zabava s polaroidnim pristopom zasluži vse pohvale. Bila je prava balzam terapija za vse meni podobnim foto strahopetcem. In kje je razlika? Kot sem že omenila, končni izdelek je bil čez pičlih 30 sekund tvoja last. V rokah si ne glede na, to kakšen si bil na njej, držal fotografijo.
In nenazadnje takšno fotografiranje je bil en sam hec. Kdaj ste se nazadnje v kabini za fotografiranje resno fotografirali? Pri polaroidu je zadeva podobna. Sebi, prijateljem ali čisto naključnim pozerejem si se lahko prav zaradi te pritisni za zabavo sproščenosti lahko nasmejal do solz. Ja, tisti večer nas je res nosila Luna.
