Pravijo, da se je virus moral zgoditi. Nekateri so ob njegovem prihodu v kolektivnem duhu #ostanidoma znova poiskali radost v majhnih stvareh.
Drugi so izolacijo posvetili materi Zemlji, ki je ta počitek potrebovala bolj kot kdaj prej. Tretji so se v imenu vsega nesmisla, ki se nam dogaja, znova naučili živeti sami s seboj in z najbližjimi.
Sama razmišljam o svetu, ki nam ga bo zapustila pandemija.
O novem začetku. Če in kako se bo spremenilo človeštvo. Kakšne prioritete si bomo postavili in kako bomo užili življenje, ki takrat ne bo omejeno s štirimi stenami. Bomo sposobni zgraditi novi svet, ki mu bodo vladala nova spoznanja, do katerih smo prišli, sedeč na balkonu, medtem ko je zunaj v brst življenja poganjala pomlad, ali bomo, ko bo vsega konec, sedli na ekspresni let do destinacije 'vse po starem'?
Večina je mnenja, da je pandemija koronavirusa končno razkrila, kaj je z družbo narobe, in da nas bo naučila življenje upočasniti in spremeniti načine, kako ga konzumirati. Saj veste, večini generacij, ki ta trenutek naseljujejo Planet, je bila v zibko položena mantra, da je treba življenje živeti, in ne životariti. Potem pa čez noč povsem druga pesem. Se bomo sposobni strezniti? Bo prišlo do ponovnega zagona 'tistega, kar je resnično pomembno', in bo vplivalo tudi na to, kaj počnemo, kako preživljamo čas, kaj kupujemo in kje.
Všeč mi je, kako skladno smo na začetku obrnili nov list.
Jutranji objemi v ožji družini so postali nova jutranja kavica. Sprehod v parku še nikoli ni bil tako zelo šik. In neokrnjene gozdne poti so kar naenkrat postale najbolj zaželene destinacije. Redno smo komunicirali (pa čeprav na daljavo) s svojimi bližnjimi, pravimi prijatelji in tudi tistimi, ki jih nismo slišali že leta. Ljudje znova beremo, telovadimo in bolj kot kdaj prej skrbimo za svoje zdravje.
Svet se je zares ustavil in upam, da bomo na tisto pravo zavoro zmerno po koncu pandemije tiščali še naprej skupaj.
Lepo je videti, da imajo ljudje končno več časa in ga posledično lahko posvetijo izbranim stvarem, ki jim pomenijo več kot samo impulzni nakup, bežni stisk roke ali na hitro zaužit obrok. Smo na dobri poti, da se bomo lahko znova osredotočili na vrednote, ki skrbijo za dobrobit celotne družbe.
Verjamem, da bomo po tej izkušnji sposobni prepoznati podjetja, ki so in bodo resnično delovala tudi za javno dobro, za skupnost, za dobrobit strank in zaposlenih. Vprašajmo se in odgovorimo po resnici: jih bomo lahko nagradili s trajno zvestobo ali je bila to le še ena poteza za zbiranje všečkov v času, ko je bil #podpirajlokalno bolj priljubljen od #wiwt?
In če smo se v tem času naučili, da majhna dejanja prijaznosti štejejo veliko, nikar ne pozabimo na to danes. In če smo v odsotnosti naglice vsakdana resnično vzpostavili vez s samim seboj, verjamem, da se ta zapis ne bo bral banalno, kot bi se bral pred pandemijo.
Petra Windschnurer, modna urednica
