Made in Anselma je slovenski modni odgovor na vse bolj priljubljen izraz upcycling oziroma nadcikliranje in nadgradnjo založenih, odpadnih tekstilnih materialov. Pogovarjali smo se z ustanoviteljico Ano Malalan Čeligoj. PETRA WINDSCHNURER
Kdo in kaj je Made in Anselma?
Anselma je bilo ime moji noni. Ime kot tako je v nemščini sestavljeno iz besed bog in čelada oziroma bog in zaščita ter pomeni biti zdrav, biti cel, biti varen, rešiti se. Pod imenom že od leta 2011 deluje skupek aktivnih, odprtih in kreativnih ljudi. Arhitekti, oblikovalci, fotografi, slikarji ... Made in Anselma pa je linija oblačil, ki podpisuje uniseks oblačila brezčasnega dizajna, izdelana izključno iz starega blaga, šivana so v Ljubljani, in ne na drugem koncu sveta, kar zagotavlja tudi ničelni ogljični odtis. Za blagovno znamko stojiva Ana Malalan Čeligoj in Tanja Pađan.
Kaj vas je spodbudilo, da ste ustanovili modno znamko, ki temelji na tako imenovanem upcylingu?
Uporabiti ves material, ki je na voljo, je bila vsakdanja praksa že pri generaciji mojih staršev. Tako je bilo v mojem otroštvu samoumevno najprej preveriti, ali že imamo kaj, kar bi lahko uporabili za določen namen. Takrat je bilo vse bolj dragoceno in zavrglo se je le redko kaj. Smeti in odpadki so relativno novi pojmi. Misel za nakup materiala v trgovini je bila zadnja rešitev, ki si se ji poskušal celo izogniti. Prek Anselminih tečajev šivanja se je Anselma pri marsikomu vtisnila kot prva misel za vse v povezavi s šivanjem. Tako so ljudje pogosto prinesli blago, ki so ga našli ob praznjenju hiš, stanovanj ali omar. Staro, a nikoli rabljeno blago, ki je ležalo nekje že vse od leta '60 ali dlje. Ta tekstil, narejen po starih načelih, z nič ali manj kemijske obdelave, je kakovostnejši od večine novega blaga. Bombažno platno diši po rastlini, volna po pašnikih. Ta zaloga se je nabirala, in ker je bilo blago pri roki, smo ga seveda tudi uporabljali.
Made in Anselma je tako nastala brez velikega filozofiranja, spontano, organsko in kot samoumeven odziv na okoliščine, način življenja in razmišljanja. Za uporabo vseh materialov, ki so na voljo (starih, novih, zavrženih ali najdenih), ne potrebujemo spodbude, to je nekaj najbolj naravnega in normalnega.
Bi lahko rekli, da se oblačila in modni dodatki Made In Anselma spogledujejo z vintidž estetiko?
Kot znamka, ki stavi na vzdržnost, namenjamo veliko pozornosti temu, da tudi dizajn preživi več kot eno sezono, da je trajnosten. Kosi so klasični, brezčasni, na primer pulover, t-majica ali bomber. Svojega paradnega konja Zdravo hlače smo prvič izdelali že leta 2012, pred devetimi leti. Do danes so hlače ostale nespremenjene in so našim podpornikom ali, če želite, strankam, enako zanimive kot takrat. Mislim, da je to dokaz za brezčasen in dolgotrajen dizajn.
Kar zadeva našo estetiko, pa je ne določamo sami, zanjo skrbi naš material, naše blago. Isti kroj namreč oblikujemo iz zelo različnih materialov. Iste hlače tako izdelujemo iz volne, svile, bombaža, lana, ki so lahko enobarvni, vzorčasti ali pisani. Tako poskrbimo za ljudi, ki so radi oblečeni v oblačila nevtralnega videza, in tudi za ljudi, ki se bolje počutijo v bolj vpadljivih kosih.
Skladno z naravo naše znamke, pa seveda bolj padejo v oči materiali z vzorci iz drugih časov in ob hitrem pregledu našega asortimana lahko pustijo vintidž priokus. K temu pripomore tudi videz naše trgovine, opremljene v enakem slogu, kot so oblačila: z duhom nekega drugega časa, načina življenja in drugačnega odnosa do stvari.
Čeprav se je na začetku zdelo, da je ideja o uporabi ostankov, zavrženega ali pozabljenega materiala stvar vikend projektov naredi sam in oblikovalcev, ki si ne morejo privoščiti kilometrov novih tkanin, je danes stvar povsem drugačna. Kolekcije iz zavrženega materiala so med drugim predstavili tudi pri znamkah Chloé in Weekend Max Mara. Kaj menite, zakaj je prišlo do sprememb?
Mislim, da se je to počelo od nekdaj, vendar do zdaj ni bilo nikakršnega smisla, da bi se poudarjalo, saj bi to prej veljalo za šibkost kot za prednost. Če ostaja blago v skladišču, ga vsak dober trgovec vsekakor poskuša prodati. Verjetno za novo, boljše, in ne za staro. Če isti trgovec zazna, da kupci sprašujejo po starem, bo hitro zamenjal ploščo in staro blago, prej označeno s popustom, ali celo čisto novo blago nastavil strankam po dvojni ceni. In na koncu je samo od trgovčeve vesti in pravičnosti odvisno, koliko resnice bo v vseh oznakah. Kar pa je pri teh trendih spodbudno, je, da se je v tržnih raziskavah očitno pokazala večja ozaveščenost ljudi o pomembnosti procesov izdelave in izvora materialov. Do zdaj se nikoli ni toliko poudarjalo, od kje in kako nastane določen produkt. Produkti so se pač pojavili v vsem svojem blišču in nihče se ni spraševal, od kod in kako so prišli, kako so nastali. Danes pa skoraj ne najdemo več izdelka brez etikete reciklirano, trajnostno, etično, iz pravične trgovine, bio, eko, lokalno itd. Še pred kratkim teh pojmov nismo poznali. Paradižnik je bil paradižnik, seveda je bil biološki, kakšen pa. Seveda se je dostojno plačalo zaposlene, kako pa. Seveda si kupil od sosednje tovarne ali celo od soseda, od česa ali koga pa. Seveda si sešil plašč za naslednjih 20 let, kaj pa, blago je predrago, da bi šivali vsako leto novega. Vsi ti novi pojmi tako zgolj opisujejo (ne tako zelo) stare načine, ki so bili nekoč samoumevni, Anselma pa jih kot take dojema še danes.
Kaj menite, da bi potrošniki morali vedeti o modni industriji, preden kupijo novo oblačilo?
Premisliti bi morali, kaj imajo v svoji omari, kaj res potrebujejo in kaj bodo dejansko ponosili. Predvsem pa bi se mi vsi morali zavedati, da vsako naše dejanje, tudi najmanjši nakup, vpliva in sooblikuje družbo in svet, v katerega vstopamo jutri.
Kako lahko narod, obseden z novim in hipnim, vstopi v svet upcyclinga?
Ste vedeli, da za upcycling nimamo slovenskega prevoda? Poskusi, kot sta nadcikliranje in nadkroženje, se nekako niso prijeli. Težko je tudi doreči, kje je ločnica med recikliranjem, upcyclingom in ponovno uporabo. Mislim, da ne gre za vstop v neki novi svet, ampak za drugačen pogled na isto stvar, z drugega zornega kota. Če je do zdaj družba močno hlepela po novem, hipnem in modnem, je mogoče skrajni čas, da končno obrnemo kovanec in vidimo še drugo plat, ki govori o marsičem ne tako zaželenem, predvsem pa o tem, da trenutni način življenja in mišljenja res ni sprejemljiv in da je res skrajni čas, da ga končno 'upsajklamo' – v nekaj boljšega in kakovostnejšega od izhodiščnega.
Kakšna se vam zdi idealna modna prihodnost?
Ne vem, ali idealno, ampak precej pametno zastavljeno modno industrijo smo že imeli in jo tudi zapravili. Sama bi si želela modne prihodnosti, ki ne nudi zgolj estetske potešitve posamezniku, temveč pripomore k izboljšanju tudi drugih področij, naše družbe in sveta nasploh.
Fotografije: Tomaž Šantl
