Končno je spet tu! Festivalska sezona bo nedvomno postregla tako z že poznanimi kot tudi s čisto svežimi trendi.
Prišel je čas, da svoje plašče zamenjamo s pletenimi topki, slušalke z ogromnimi festivalskimi zvočniki, skrbi pa s stresom ob hitenju od enega odra do drugega, da ujamemo vse svoje najljubše glasbenike. Primavera v Barceloni in Madridu, Orange Festival v Varšavi in Rock Am Ring v Nürburgring so otvorili evropsko festivalska sezono, ki bo tudi tokrat navdušila s širokim naborom umetnikov in neskončnimi variacijami izgledov, ki definirajo festivalsko estetiko.
Festivali so skupaj z načrtovanjem svojega unikatnega, drznega in barvitega izgleda oblika eskapizma. So mehurčki, v katerih čas poteka drugače, kot drugod, so pobeg od rutine. So nekajdnevna utopija, med katero smo oddaljeni od svojih težav in teže vsakodnevnih skrbi. So dogodki, na katerih se lahko brezkompromisno izražamo, se poigravamo s svojim slogom in smo to, kar si med resnim življenjem ne upamo biti. Kljub temu pa se je skozi leta razvila značilna komercialna festivalska podoba, ki je, namesto, da bi spodbujala modno individualizacijo, številne obiskovalce združila v klišejski Coachella estetiki resic, škornjev in klobukov. Ta je uživala konsistentno podporo in šele v post pandemijskem času začela izgubljati svojo hegemonijo. Največji trend sodobnega časa je ponovno postalo idiosinkratsko oblačenje v skladu s preferencami, inspiracijo in željami vsakega posameznika, kar lahko v sproščenem in svobodnem festivalskem okolju doseže visok nivo edinstvenosti in eksperimentiranja. In prav to predstavlja avtentičen duh festivalov. Ne izgledi, narejeni za Instagram, ne pretiran pritisk glede izbire oblačil in ne površinsko pozerstvo, temveč uživanje v poletni svobodi, glasbi in ljubezni.
Za ikoničnega začetnika modernih festivalov velja Woodstock 1969, ki še danes velja za ideal glasbenega festivala. Udeležilo se ga je več kot 400 tisoč obiskovalcev, med nastopajočimi pa so bili Jimi Hendrix, Janis Joplin, The Who, Santana in Joe Cocker. Filozofija dogodka, ki jo povzame njegov opis, "trodnevni festival glasbe in miru," je v ameriški kulturi in turbulentni politični sferi sprožila val sprememb. Woodstock je s promocijo miru, sodelovanja in sprejemanja različnih perspektiv predstavljal ravno to. Predstavljal je revolucijo. To je odražala tudi takratna moda, ki na naš slog vpliva še danes. Opevala je svobodo oblačenja, podpirala enakost spolov (med drugim tudi preko free the nipple gibanja), in ustvarila vplivne trende. Samostojno barvanje oblačil – tie dye - se je npr. začelo v festivalskem pomivalnem koritu, kvačkanje, ki je bilo prej rezervirano za starejše, pa je postalo izhodišče za unikatne stilske kose. Boemsko podobo so sestavljali lahkotni, barviti, široki kosi, odprte srajce, dolge obleke, hlače na zvonec in, v skladu z duhom tistega časa, denim kot simbol upora. A takrat so ga mladi popestrili – pravi džins je bil poslikan, raztrgan, vezen in zakrpan, kar je predstavljalo novo, hipijevsko in psihadelično fazo upora.
V sedemdesetih se je festivalska scena preusmerila v vse bolj popularno punk smer. Obiskovalci dogodkov so nosili kose v slogu Vivienne Westwood in Malcoma McLarena, ki sta spopularizirala distinktivne usnjene jakne, preluknjane z varnostnimi zaponkami in kovinskimi detajli. Bosa stopala z Woodstocka so zamenjali legendarni Dr. Martens bulerji, ki so bili prav tako znak upora proti sistemu in so še danes nepogrešljiv par čevljev v naših garderobah. Sentiment upora in jeze nad sistemom se je v osemdesetih obdržal, a so politično opredeljeni festivali, kot sta Glastonbury in Live Aid, na situacijo pogledali iz druge perspektive in temeljili na vrednotah enakosti, solidarnosti, miru in okoljske ozaveščenosti. Na njih so nastopale brezčasne glasbene legende kot so David Bowie, John Elton, Queen, Madonna in Mick Jagger, kolektiven modni stil tako na odru kot pod njim pa so zaznamovali preveliki barvni suknjiči, majice s slogani in grafičnimi potiski, usnjene bomer jakne, Ray Ban sončna očala in ogromno nakita. Modni elementi tako šestdesetih kot osemdesetih let so bili uvod v klišejske festivalske izglede, ki so ponovno prevladovali dominirali v dva tisočih.
Devetdeseta so ponudila svež pogled na festivalski slog. Glasbeno in modno industrijo so začele oblikovati razne subkulture, ki so rušile meje med žanri. Razvila se je alternativna rock scena, z njo pa zavračanje konvencionalnega v vseh vidikih socialnega življenja. Vplivni sta bili tudi grunge in riot subkulturi, trendi pa so odsevali temačen in oster uporniški videz, ki je neobremenjen sam s sabo. To družbenokritično gibanje so na festivalih in širše definirale prevelike in razrezane majice, konkretni škornji in neoprijete hlače v slogu Kurta Cobaina. Vzporedno se je v Veliki Britaniji pojavila drugačna, Britpop glasba, ki je spopularizirala Oasis in sproščen, še danes festivalsko priljubljen enostaven slog. V popolnem nasprotju z različicama vsakdanjega sloga, pa se je razvila še tretja vplivna subkultura, ki je svetu predstavila dance sceno. Na tehno in house festivalih se je še bolj hedonističen duh obiskovalcev kazal v njihovih neonskih, kratkih, oprijetih in eksperimentalnih opravah.
Začetek stoletja se je zgodil preobrat. Mediji so pozornost iz obiskovalcev in nastopajočih preusmerili na zvezde, ki so se pojavile na festivalih. Vizualna podoba je postala najpomembnejši aspekt celotne festivalske izkušnje. Modo so začeli definirati predvidljivi moderni boemski in kavbojski videzi, resice, klobuki, kvačkani kosi, škornji ter tako dolge kot tudi krajše, drznejše in bolj vpadljive obleke. Stilski vpliv zvezdnic se je širil med ostale udeležence in pripomogel k nastanku celotnega trga, posvečenega stereotipni festivalski modi v slogu Vanesse Hudgens. Po letu 2010 sta se utrdili dve smeri festivalskih izgledov. Za eno stran so bile značilne kavbojke z visokim pasom, usnjene jakne, prevelike majice, obleke in kvačkani kosi, za drugo pa intenzivno boemski slog s kronami iz rož, prosojnimi oblekami in inkorporacijo tradicionalnih stilskih elementov drugih kultur. Festivalska moda je postala popolnoma skomercializirana.
Novi val kreative se je zgodil leta 2018, ko je Beyoncé s svojim ikoničnim nastopom na Coachelli festivalom povrnila ustvarjalnost in pomen. Med šovom se je petkrat preobleka v čudovite dizajne, ki so proslavljali in opevali moč temnopoltih žensk. Pojavila se je v veličastni, bleščeči kreaciji, ki je bila poklon egipčanski kraljici Nefretete, couture puloverju, posvečenemu univerzam, ki jih zgodovinsko obiskujejo temnopolti študenti, ter mrežasti obleki z grbom, ki prikazuje črne panterje in simbolizira črno pest moči. Olivier Rousteing, Balmainov oblikovalec, in Marni Senofonte, stilist, sta ustvarila videze, ki so v dolgočasno in izpeto festivalsko modo ponovno vnesli željo po unikatnosti in po sprožitvi sprememb. Ponovno se je začelo obdobje vokalnega zagovarjanja enakosti in vsebinsko močnih festivalov. Leta 2019 je Stormzy kot prvi glavni temnopolti izvajalec s svojim družbenokritičnim nastopom navdušil množico na Glastonbury-ju. Oblečen v neprebojen jopič z angleško zastavo, ki ga je oblikoval Banksy, je poudaril lokalno problematiko nasilja z noži. Njegov izgled se je skladal z njegovim močnim političnim sporočilom, kar je tudi med obiskovalci festivalov sprožilo potrebo po bolj premišljenem izgledu, ki ima več kot le estetsko vsebino. Edinstven in individualen slog se razvija tudi na vse večjih Afropunk festivalih, ki brezkompromisno spodbujajo samoekspresijo in raznolikost.
Festivalska moda ima za sabo mnoga, distinktivna obdobja, katerih vpliv je viden tudi danes. V tej sezoni lahko pričakujemo nove variacije klasičnih festivalskih trendov, kot so kvačkani kosi, široke hlače z nizkim pasom ter kavbojski in boemski slog, priča pa bomo tudi svežim modnim fenomenom. Živo roza obleke in seti v Barbiecore slogu, drzni stezniki z velikimi zaponkami in provokativnimi detajli ter prosojni ali pastelno mrežasti kosi se bodo letos pojavljali vsepovsod.
Fotografije: Profimedia
