Na ulicah Tokija že desetletja vlada izjemna modna versatilnost.
Ker Evropa in ZDA nudijo široko paleto modnih znamk, inovacij in trendov, se je enostavno ujeti v evropocentrične in zahodno orientirane ideje o modi. Z nezavednim omejevanjem na geografsko lokacijo pa naši percepciji modne industrije uide ogromen del modne kulture, ki se je razvila drugod po svetu. Azija je stičišče mnogoterih trendov in diametralnonasprotnih slogov, področje bogatega in raznolikega uličnega stila pa nedvomno dominira Tokio. Moda sama po sebi spodbuja svobodo izražanja, eksperimentiranje in individualizacijo, pester nabor stilov na ulicah Tokia pa to utelešajo.
Začetki
Po drugi svetovni vojni in po Vietnamski vojni, ko so se v Aziji spajale različne kulture, se je tam začel razvijati moderni ulični stil. Za prvo desetletje razcveta uličnega stila na Japonskem veljajo sedemdeseta, ko se je mlada generacija združila v nasportovanju vrednotam starejših in razvijanju novega, drugačnega sloga.
Osemdeseta
Prva polovica osemdesetih je bila na Japonskem obdobje občudovanja uspešnega in odraslega ameriškega sloga. Mladi so kopirali videz ameriških študentov in prevzeli njihovo t.i. preppy estetiko, ki temelji na odražanju visokega statusa, urejenosti in sproščene formalnosti.
Na polovici desetletja pa se je zgodil preobrat. Drzna mlada kontrakultura je prodrla v komercialno sceno, med ljudmi pa so se začeli širiti tudi avtentično japonski trendi, ki niso imitirali zahodne modne paradigme. Prvi izmed njih se imenuje DC (dizajner in karakter) boom. Med tuje trende, ki so bili v teh letih popularni, sodijo eleganten italijanski vsakdanji slog, hip hop stil in denim kosi. Proti koncu desetletja je poudarek iz bolj igrivega in svobodnega spet prešel na zrel in stabilen stil, ki sta ga zaznamovala bodikon in shibukaji trenda. Poudarjala sta enakost med spoloma ter tako spopularizirala ženski vsakdanji, a vseeno elegantnen, odločen in profesionalen videz. Med novim valom leta 1983 so v ospredje prodrli bolj nekonvencionalni stili, ki jih je navdihovala glasbena scena, predvsem punk glasbena subkultura. Ljudje so po eni strani začeli posnemati stil znanih osebnosti, po drugi pa so se oblačili v temnejša, bolj trajnostna in sofisticirana oblačila.
Devetdeseta
V devetdesetih se je predvsem med srednješolci in študenti razširil barvit in eksperimentalen Shibuya stil. Na njegov razvoj je vplivala Yamanote moda, ki se je začela kot japonska interpretacija BCBG stila. To esetetiko karakterizirajo črtaste majice, srajice, kavbojke, krila, blazerji, velike torbice in mokasinke, s Shibuya slogom pa si deli navdušenje nad kombinacijo visokih, nabranih belih nogavic in nizkih škornjev. Ta se je skozi desetletje razvila v ameriški stil t. i. rajskega losangeleškega dekleta, ki ga je kmalu nadomestila chic slog »francoskega dekleta«. Velik del tokijskega uličnega stila tega obdobja predstavljata tudi kawaii gibanje in videz učenke, ki ga sestavljajo krilo, srajica ter visoke nogavice. V tem obdobju se je spopulariziralo tudi nakupovanje oblačil iz druge roke, vzporedno s tem pa se je razširil sproščen, vsakdanji stil, ki so ga definirali preveliki in ohlapni kosi.
2000
V začetku 21. stoletja se je mlajša generacija (dankai) začela zavedati privlačnosti manjših luksuznih predmetov. Iz koncepta normale, imenovane "futusi", se je razvilo povpraševanje po poceni, a vseeno stilskih kosih, kar je spremenilo družbeni pogled na primerna oz. sprejemljiva oblačila. Ideja cenejših, kvalitetnih kosov se je razvila v Gal Mix trend, ki ga sestavljajo preprosti, unisex, sproščeni kosi v kombinaciji s t.i. gyaru kawaii estetiko. Hkrati z izboljšavo ekonomske situacije se je ponovno okrepil vpliv stila znanih osebnosti, ki je sledil zahodnim trendom. V tem obdobju sta se prav tako razširila zanimanje in podpora za etične in bolj okoljsko ozaveščene standarde proizvodnje oblačil. Nasprotno temu, a istočasno, pa je priljubljenost zrasla tudi trgovinam s hitro modo. Začelo se je množično nakupovanje unisex oblačil ter kosov, ki transcendirajo družbene stereotipe o starosti. Vse generacije so se oblačile bolj barvno, eksperimentalno in igrivo. Okoli leta 2007 se je ponovno razširila opazna skrb za dokaj uradno urejenost in s tem bolj klasičen, zrel stil.
2010
Ulični stil tega obdobja definirajo tri smeri - fantovski, konsaba oz. konzervativni slog in gyaru stil, ki idealizira estetiko otroških in lepih reči. Rezultat te kombinacije je "prisrčen" stil, ki je hkrati trendovski in kawaii. Po velikem potresu leta 2011 pa se je pogled na modo spremenil. Ljudje so se intenzivno zavedli svojih vrednot in jih začeli izkazovati na originalen način. Meje med stili različnih subkultur so se zabrisale, ljudje pa so se prenehali obremenjevati s sledenjem dominantni estetiki določenega sloga. Sčasoma se je ponovno skomercializiral tipičen dekliški slog, ki je nepogrešljiv del japonske kulture, tako kot tudi cos play in mešanje večih stilov. Okoli leta 2016 sta glavni modni tok prodrla klasičen retro videz in estetike modnih elit. Modni trendi so bili resnično nekaj posebnega.
2020
V zadnjih letih se je v japonski ulični modi razširilo povpraševanje po unikatnih vintage kosih, »furugi,« ki so del distinktivne japonske modne zgodovine. Ob vzponu vpadljivega Harajuku uličnega stila, poimenovanega po četrti v Tokiu, so ljudje začeli vintage kose kombinirati z novimi, dizajnerskimi. Popularna je postala tudi t. i. DIY (naredi sam) estetika, zaradi katere so predelani in preoblikovani modni kosi postali trendovski. Še bolj so se razširile eco znamke, ki sledijo etičnim trokoljskim standardom ter proizvajajo sproščena oblačila za vsak dan. Ulični stil je v zadnjem času postal še bolj svoboden in se ne ozira več na konvencije razlikovanja med spoli in oblikami teles. Del komercialne mode ostajajo tudi barvno kawaii gibanje ter z Evropo vzporeden trend nošenja prevelikih, širokih kosov.
Fotografije: Profimedia
Pripravila Lara Lovrič
