Čas je bil za Nicolasa Ghesquièra podton že od začetka njegovega službovanja pri Louisu Vuittonu. Pri svojem delu je uporabljal prakso mešanja referenc in rušenja stoletij, pri čemer je bil najbolj znan, ko je združil suknjiče Ludvika XVI. s tekaškimi hlačami in supergami na podstrešju Louvra, ki je bilo nekoč srednjeveški jarek.
Ta modna revija ni bila toliko vezana na določeno obdobje kot na časovni okvir: Mlado odraslost. Ghesquière je v pripravljenih zapiskih kolekcijo označil kot "ekskurzijo v zaznavni, bežni in odločilni trenutek, ko vse pride v ospredje, v vsej svoji nedolžnosti in pronicljivosti. Nestalnost in čudovita spremenljivost mladostništva." To stanje je najbolj neposredno pričaral z množico fotografij Davida Simsa. Ta fotograf je postal polnoleten v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, tako kot Ghesquière sam, in je pretresel status quo, ki ga je vzpostavila generacija pred njim, saj je svoje vrstnike in druge mlade ljudi fotografiral z vérité srenjo, ki je sčasoma postala značilna za to obdobje. Z nanašanjem in vezenjem Simsovih slik na pololaske iz cvetličnega žakarja je nekaj tega ostrega duha prodrlo tudi sem.
Ghesquière, ki se spominja mladostnega eksperimentiranja, je večerne obleke dopolnil s športnimi rugby majicami ali debelimi puloverji, ovitimi okoli pasu. To je bila najbolj očarljiva skupina na modni reviji, ki je spominjala na to, kako bi najstnica lahko uporabila oblačila svojega fanta. Igral se je tudi z androgenim krojem, pogosto v prevelikih oblikah. Če boste to jesen nenadoma opazili mlade ženske, ki bodo nosile moške kravate, boste vedeli, zakaj. Druge silhuete so bile videti razmejene iz Ghesquièrove bolj ekstravagantne kolekcije za pomlad, le da so bile tu oblike ponovno prepletene z mehkejšimi vezenimi pleteninami in tvidom, zaradi česar so bile videti bolj vsakdanje. Naključnost je bila del bistva. "Svoboda je vse," je zapisal, "brez navodil ali ovir."
Fotografije: Profimedia