V podvodni jami v vzhodni Hercegovini so raziskovalci ponovno našli človeško ribico, ki so jo označili pred več kot sedmimi leti. Žival je bila natanko tam, kjer so jo opazili prvič, od njihovega prvega srečanja je minilo kar 2569 dni. Človeška ribica, ki jo Slovenci poznamo predvsem kot simbol Postojnske jame, se je tako izkazala za eno najmanj gibljivih živali, kar so jih znanstveniki kdaj spremljali v naravi.
Osem let raziskovanja v popolni temi
Ekipa zoologa Gergelyja Balázsa z Univerze Eötvös Loránd v Budimpešti je med ponavljajočimi se potopi začela opažati, da na istih mestih vedno znova srečuje iste živali. Da bi preverili svoje domneve, so raziskovalci leta 2010 označili 26 človeških ribic. Vsaka je dobila edinstveno oznako, po kateri so jo lahko prepoznali in spremljali njeno gibanje.
Raziskava je trajala osem let, izsledke pa so januarja 2020 objavili v znanstveni reviji Journal of Zoology. Že naslov študije poudarja njeno osrednjo ugotovitev: izjemno navezanost človeških ribic na določeno območje.
V osmih letih se nobena od označenih živali ni oddaljila več kot 80 metrov od mesta prvega opažanja, večina pa se jih je premaknila za manj kot deset metrov. Najdejavnejša med njimi je v 230 dneh prepotovala 38 metrov. Povsem na drugem koncu lestvice je bila človeška ribica, ki so jo po 2569 dneh ponovno našli na istem mestu.
Balázs je njihovo vedenje za revijo New Scientist slikovito opisal z besedami, da »visijo naokoli in ne počnejo skoraj ničesar«.
Raziskovalci sicer ne morejo povsem izključiti možnosti, da se je žival v vmesnem času gibala po jami in se nato vrnila na prvotno mesto. Vendar se Balázsu takšna razlaga ne zdi posebej verjetna. Človeške ribice so namreč odlične plavalke, ki bi lahko brez težav raziskovale druge dele jame, a se očitno raje zadržujejo na istem območju.
Zakaj bi se sploh premaknile?
Dokončnega odgovora znanstveniki še nimajo. V študiji priznavajo, da za tako izrazito mirovanje ne poznajo povsem prepričljive razlage. Domnevajo pa, da so človeške ribice svoj način življenja prilagodile okolju, v katerem je hrane izjemno malo, razmnoževanje redko, življenjska doba pa lahko preseže stoletje. Varčevanje z energijo je zato ključnega pomena, nepotrebno gibanje pa lahko pomeni odvečno porabo dragocenih zalog.
Balázs opozarja še na eno zanimivost. Hrane, predvsem drobnih rakov in polžev, je v jami sicer malo, vendar je razmeroma enakomerno razporejena. Možnosti za ulov plena so zato na različnih mestih približno enake, selitev pa živalim ne prinaša posebnih prednosti. Poleg tega v njihovem jamskem okolju ni plenilcev, pred katerimi bi morale bežati.
Eden redkih razlogov za večjo aktivnost je razmnoževanje, ki je pri tej vrsti izjemno redko. Samice namreč v povprečju odlagajo jajca le na približno 12,5 leta.
Deset let brez hrane in več kot sto let življenja
Izjemna neaktivnost je le ena od številnih posebnosti človeške ribice. Nadzorovani poskusi so pokazali, da lahko brez hrane preživi tudi do deset let. Kadar je hrane dovolj, je sposobna naenkrat zaužiti večje količine in ustvariti zaloge v jetrih. Ob pomanjkanju hrane zmanjša aktivnost in upočasni presnovo.
Francoski raziskovalci z Univerze Claude Bernard v Lyonu so leta 2010 analizirali več kot 50 let podatkov o rojstvih in poginih v koloniji približno 400 človeških ribic, ki so živele v jamskem laboratoriju v Moulisu.
Na podlagi zbranih podatkov so ocenili, da lahko človeška ribica živi več kot sto let, njena povprečna življenjska doba pa znaša približno 68,5 leta. Spolno dozori šele pri približno 15,6 leta, samice pa v povprečju odložijo 35 jajc na vsakih 12,5 leta.
Ti podatki so še toliko bolj presenetljivi, če upoštevamo, da gre za razmeroma drobno žival, ki tehta le od 15 do 20 gramov.
Skrivnost ni tam, kjer so jo pričakovali
Na prvi pogled bi bila najbolj logična razlaga za tako dolgo življenje izjemno počasna presnova. Toda raziskave so pokazale drugačno sliko.
Znanstveniki so ugotovili, da se osnovna presnova in antioksidativna zaščita človeške ribice bistveno ne razlikujeta od tistih pri sorodnih vrstah, ki živijo precej krajši čas. Njena dolgoživost zato ostaja svojevrsten znanstveni paradoks.
Vodja raziskave Yann Voituron je ob objavi rezultatov priznal, da še ne znajo pojasniti, kako lahko ta žival doseže tako visoko starost. Kot pomembna dejavnika je izpostavil njeno izjemno neaktivnost in življenje v okolju brez plenilcev, kjer je izpostavljena razmeroma majhnemu stresu.
Odgovore na vprašanja o njeni dolgoživosti iščejo tudi slovenski znanstveniki. Na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani poudarjajo, da bi nam genomske raziskave človeške ribice lahko pomagale bolje razumeti mehanizme dolgega življenja, počasnega staranja in prilagajanja na dolgotrajno pomanjkanje hrane.
Žival, ki so jo nekoč imeli za zmajevega mladiča
Človeška ribica je edini evropski vretenčar, ki vse življenje preživi v podzemnih vodah. Odrasla žival običajno meri od 20 do 30 centimetrov, prepoznamo pa jo po bledi koži, drobnih okončinah in rožnatih zunanjih škrgah, ki jih ohrani vse življenje.
Ime je dobila zaradi svetle kože, ki spominja na človeško. Zaradi podolgovatega telesa in nenavadnega videza so jo ljudje nekoč povezovali celo z zmaji in verjeli, da gre za njihove mladiče. Že leta 1689 jo je v svojem delu omenil Janez Vajkard Valvasor.
Človeška ribica živi v podzemnih vodah dinarskega krasa v Sloveniji, Italiji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Na površju jo najpogosteje opazijo po močnem deževju, ko narasle podzemne vode posamezne živali odnesejo iz njihovega naravnega okolja.
Slovenija pa ima še eno posebnost: črno človeško ribico, ki živi izključno na območju Bele krajine in so jo odkrili šele leta 1986.
