Iz revije: Zakaj modno industrijo, ki je namenjena ženskam in ki jo podpirajo ženske, še vedno vodijo večinoma moški?

V se odkar sem se pred nekaj leti prvič poglobila v to temo, za koga kreirajo moški oblikovalci, se vsako sezono med gledanjem modnih revij sprašujem, kdo bo to nosil. Niti hitri pregled po Googlu ni potreben, da se spomnim, da so na vrhu industrije, ki je v veliki meri namenjena ženskam, večinoma moški in da morda v tem grmu tiči izvorni problem. Kolekcije, ki so jih večinoma oblikovali moški, so lepe, zapeljive, prosojne, seksi, vendar si je težko predstavljati, da bi kaj od tega nosili.

Preberite še:

• Torbica in sončna očala Dior: Brigitte Macron za let v Pariz izbrala hollywoodski videz
• Vedno dama: Če ne marate cvetličnih vzorcev, lahko obleka kraljice Letizie zamaje vaš okus

Vogue Business je največje luksuzne blagovne znamke zbral na seznamu 30 modnih hiš, med katerimi jih ima le sedem žensko na ustvarjalnem prestolu. To so Maria Grazia Chiuri (Dior), Stella McCartney, Miuccia Prada (Prada in Miu Miu), Nadège Vanhee (Hermès), Donatella Versace (Versace) in Sandra Choi (Jimmy Choo). Z izjemo kolekcije Calvin Klein, ki je na najvišje mesto postavila Veronico Leoni, je večina nedavnih prostih mest kreativnih direktorjev pripadla moškim. Virginie Viard je junija zapustila Chanel, številni pa nestrpno čakajo, kje bo pristala nekdanja kreativna direktorica znamke Alexander McQueen, Sarah Burton.

Seveda naj bi imenovanje vedno temeljilo predvsem na zaslugah in skladnosti oblikovalca z ustvarjalnim svetom znamke, ki jo bo predstavljal, z njeno zgodovino in dediščino. Toda kako je mogoče, da je prava izbira (skoraj) vedno moški? Žalostne številke vzbujajo dvom, da je problem tako težko izkoreniniti, ker je tako ponotranjen. "O tem ne govorimo toliko, ker imamo občutek, da to vsi vedo," je o tem nekoč dejala Diane von Furstenberg, predsednica CFDA. "Toda včasih moraš nekaj povedati, da se ljudje ne morejo pretvarjati, da to ni res."

Vprašanje vzbuja še večjo pozornost, kadar je moški tisti, ki zamenja oblikovalko (toliko bolj, kadar je ta priljubljena, uspešna in že leta dobro opravlja svoje delo), pri čemer je oteževalna okoliščina, da se v smislu vrednot in ustvarjalne vizije ne zdi povsem naravna izbira za to določeno blagovno znamko. Tako je bilo tudi v primeru Celine. Napoved, da bo Phoebe Philo, kultno osebnost, ki je pri Celine predstavljala nekakšno oporišče mode 'ženska za žensko', nasledil Hedi Slimane, znan po rokerski estetiki 70. let, daleč od elegantnega minimalizma Phoebe Philo, ki je postala simbol francoske hiše, je v tistem času sprožila precej kritik.

V vsaki vlogi je kritika pričakovana. Je del vsakega položaja, ki ustvarja izdelek, pa naj bo to na področju umetnosti, mode, glasbe ali kateremkoli drugem ustvarjalnem področju. Vendar je za ženske v modi pogosto bolj ostra in usmerjena. Včasih je to nepotrebno.

Virginie Viard je iz desne in leve roke Karla Lagerfelda, kot jo je sam imenoval, postala varna roka, ki je po njegovi smrti nadaljevala njegovo zapuščino in zapuščino znamke Chanel. Virginie se je Chanelu pridružila kot pripravnica leta 1987, po Lagerfeldovi smrti leta 2019 pa je bila imenovana za umetniško vodjo, kar pomeni kontinuiteto in stabilnost.

Njen mandat je neizogibno ostal v senci pokojnega oblikovalca, čeprav je bil zelo uspešen. Med njenimi drznimi potezami je bila modna revija Métiers d'Arts v Dakarju – prva modna revija hiše v Afriki in prva modna revija, ki jo je katerakoli luksuzna modna hiša organizirala v podsaharski Afriki –, kjer je Virginie preoblikovala Chanelov pristop k tej prvi postpandemski reviji. V Manchestru je bila tudi modna revija Métiers d'Arts, na kateri se je poklonila živahni kulturi britanskega mesta.

Prav tako je ustvarila občutek 'girl power', je zapisal eden od poznavalcev industrije. Prizadevala si je ustvariti žensko skupnost okoli modne hiše, vključno z modelom Charlotte Casiraghi ter številnimi Chanelovimi ambasadorkami, kot so Margaret Qualley, Riley Keough in Rebecca Marder. Pod njo je Chanel okrepil svoj trajni odnos s kinematografijo, zlasti s podporo filmom, v katerih so igrale Chanelove ambasadorke. Hiša je svoje vezi s filmsko sceno okrepila tudi s kampanjo z Bradom Pittom in Penélope Cruz, o kateri je bilo letos veliko govora. Kratki film, ki je bil predstavljen na marčevski reviji jesen-zima 2024, je bil predelava filma Clauda Leloucha Moški in ženska, režirala pa sta ga Inez in Vinoodh.

Virginie je Chanel vodila v času zgodovinskega vzpona prodaje, ko je med pandemijo covida 19 povpraševanje po luksuznih izdelkih močno naraslo. Chanelova prodaja je z 11,1 milijarde dolarjev v letu 2018, tik preden je prevzela kreativno vodstvo, poskočila na 19,7 milijarde dolarjev v letu 2023, kar je za več kot 75 odstotkov več kot leta 2018. V tem času se je prodaja pomnožila z 2,2, leta 2023 pa se je prodaja konfekcije povečala za 23 odstotkov, je maja v intervjuju za Vogue Business povedal finančni direktor Philippe Blondiaux. Vendar pa je k zdravi skupni 16-odstotni medletni rasti prodaje v letu 2023, ki je znamko uvrstila med najuspešnejše, prispevalo tako zvišanje cen (9 odstotkov) kot obseg (7 odstotkov).

Pet let pozneje njen odhod od blagovne znamke ni bil šokanten; večina komentarjev pod objavami Diet Prada in Style Not Com je kazala na olajšanje. Zdaj je veliko vprašanje, ki pesti industrijo, kdo jo bo nadomestil. Toda mene bolj zanima, kaj nam je preprečilo, da bi cenili Virginie in njeno delo. Njeni 'najprijaznejši' kritiki trdijo, da je bilo njeno delo brez navdiha. Toda najostrejši kritiki so bili precej bolj sovražno nastrojeni: nerazumljivo kruti memi, srhljivi komentarji in posmehljivo proslavljanje njenega odhoda. V okolju, kjer so že vsi modni kritiki, se zdi, da so ženske oblikovalke najbolj kritizirane. Manj kot 12 ur po objavi novice, da zapušča Chanel, so Instagram zasuli stavki, ki so, čeprav so bili namenjeni njenemu delu, prešli v bolj osebni prostor.

"Zmagali smo," so na primer razglasili na Instagram računu ­@ Chanelflopsagain, neki drugi modni strokovnjak je delil navijaške emotikone, vključilo pa se je tudi nešteto drugih. Zakaj bi se kdo želel izpostaviti takšnemu izražanju nespoštovanja? Se spomnite, ko je internet, ki je bil tako zgrožen nad ambasadorstvom Margot Robbie pri Chanelu, začel uporabljati ključnik #FreeMargot?

Modni novinar Max Berlinger je na Twitterju objavil fotografijo, na kateri je Gwyneth Paltrow zapustila sojenje in svojemu tožniku zašepetala: »Želim ti vse dobro.« In prizor primerjal s slovesom Virginie ​Viard. Drugi uporabnik X je namignil, da je Bethenny Frankel, nekdanja članica serije Resnične gospodinje New Yorka, po objavah na TikToku, v katerih se je pritožila, da so jo zavrnili v Chanelovi trgovini v Chichagu, ker ni bila naročena, utrdila njen odhod. "Chanelove ambasadorke po novici, da Virginie Viard odhaja," je zapisal tretji s podobo osebe, ki si osvobaja roke z verige, in namignil, da bodo slavne ambasadorke znamke, med katerimi sta tudi Kristen Stewart in Penélope Cruz, čutile olajšanje, ker jim ne bo več treba nositi njihovih kreacij.

Sovraštvo do Virginie je hitro postalo zabava v komentatorskih skupnostih družbenih medijev, novica o njenem odhodu pa razlog za praznovanje. Njena oblačila so bila preveč puhla, preveč starikava, preveč dolgočasna, so trdili ti kritiki, manjkalo jim je tudi domišljije in izjemne tehnike njenega predhodnika Lagerfelda, s katerim je sodelovala več desetletij. Kritiki so menili tudi, da se njene kreacije niso najbolje obnesle na zvezdnicah, zato je na Instagramu nastal celo račun za beleženje faux pasov na rdeči preprogi, imenovan @ Chanelflopsagain, ta isti, ki je odhod Virginie pospremil z "Zmagali smo", čeprav večinoma objavljajo kreacije iz Lagerfeldovega mandata pri znamki.

Tako kolektivno zaznavamo ponavljajoči se vzorec, ki kaže, da ženske strožje obsojamo, z njimi ravnamo bolj kruto in jih veliko redkeje slavimo kot moške. V modi, tako kot v drugih panogah, se kritika moških ne zdi tako obremenjujoča kot kritika žensk, verjetno zato, ker le redko postane osebni napad. Kritika pogosto leti na ženske oblikovalke zaradi njihovega videza in oblačenja, zlasti kadar so te ženske (kot Virginie ali Maria Grazi​ Chiuri) srednjih let in se ne podrejajo 'kul dekretu', po katerem hrepeni internet.

Menim, da ni naključje, da delo Virginie Viard zaničuje ista kohorta ljudi, katerih seznam imen, s katerimi bi jo radi zamenjali, je sestavljen izključno iz moških: Hedi Slimane, Pierpaolo Picciolo, John Galliano, Marc Jacobs. In pretirano ostre kritike, ki letijo nanjo, so odmev podobnega zbora, ki je bil v preteklih letih usmerjen proti Marii Grazii Chiuri pri Diorju, Nadège Vahnee-Cybulski pri Hermèsu, Clare Waight Keller pri Givenchyju in Sarah Burton pri Alexandru McQueenu. Isti zbor je obsodil istoimensko blagovno znamko Phoebe Philo kot predrago, čeprav so njene kreacije v istem cenovnem razredu kot stvaritve hiš Bottega Veneta, Saint Laurent, Loewe in drugih blagovnih znamk, ki so jih oblikovali moški, vendar je govorjenje o njeni ceni popolnoma zasenčilo kolekcijo, ki je bila hkrati lepa in globoka, saj je romantizirala pragmatična srednja leta in poudarjala materinstvo. (Prvenec Chemene Kamali za Chloé je trenutno prav tako tarča kritik zaradi previsoke cene).

Tudi ko številke v bilanci stanja kažejo zgolj na uspeh, so ženske še vedno izpostavljene negativnim kritikam. Ali ni izdelovanje oblačil, ki jih lahko ženske dejansko nosijo, boljše za posel? V primeru Virginie Viard in Marie Grazie Chiuri je prodaja blagovnih znamk pod njunim vodstvom eksplodirala. V času mandata Virginie se je Chanelova modna dejavnost povečala za več kot dvakrat. Pri Diorju se je prodaja več kot početverila, odkar je leta 2016 prevzela vodenje Maria Grazia Chiuri. Miu Miu, zvezda med znamkami, ki se je leta 1993 začela kot 'zabaven' stranski projekt Miuccie Prade, še naprej vzhaja, saj se je prodaja v prvem polletju na letni ravni povečala za 93 odstotkov v času, ko luksuzna industrija doživlja težke čase. Težko pričakovana vrnitev Phoebe Philo na modno sceno z istoimensko blagovno znamko bi morala potrditi precej očitno resnico v modi: ženske vedo, kaj želijo nositi. Z ustanovitvijo lastne blagovne znamke se Philo pridružuje ženskam, kot so Stella McCartney, Rei Kawakubo, Gabriela Hearst, Mary-Kate in Ashley Olsen pri The Row, Jil Sander (zdaj upokojena) in Simone Rocha, ki so, namesto da bi čakale na veliko imenovanje, preprosto ustvarile svojo blagovno znamko in si pridobile kultne privržence z načinom, kako so spletle modo, moč in nosljivost posebej za ženske.

Zakaj torej na vrhu ni več žensk? To vprašanje je staro kot nekatere največje modne hiše in zdi se, da se modni voditelji vse bolj upirajo temu, da bi ženskam omogočili ustvarjalni nadzor nad lastnimi oblačili. Izkazalo se je, da industrija ženskih oblačil ni vedno tako dober kraj za ženske. Pomislite, da je Phoebe Philo, ki si je v času svojega službovanja pri znamki Celine vzela porodniški dopust, postala glavna novica. Industrija se giblje tako, da to pogosto ne ustreza potrebam (in željam) sodobne ženske.

Ali lahko odhod Virginie Viard od Chanela po petih letih polemik razkrije kaj o mizoginih značilnostih modnega posla? Ker gre za tako širok vzorec, se upravičeno sprašujemo, zakaj ženske oblikovalke ocenjujemo strožje kot njihove moške kolege.

Leto 2020 je številne modne blagovne znamke spodbudilo k sprejemanju zavez o raznolikosti in vključevanju. Vendar se je le štiri leta pozneje ta industrija ne le vrnila k statusu quo, temveč je postala še bolj prevladujoča za moške kot pred stoletjem. Paradoksalno se zdi, da so ženske izgubile položaj, ki so ga imele na začetku modne industrije. Če si ogledate glavne modne piste v Parizu, Milanu in Londonu v pretekli sezoni, boste te dni težko našli veliko 'žensk, ki oblačijo ženske'. Namesto tega je večina kreativnih direktorjev na čelu najboljših znamk ženskih oblačil pravzaprav moških. Nedavna imenovanja pa so le še povečala razlike med spoloma.

Lanska najava Seana McGirra za naslednika Sarah Burton pri Alexandru McQueenu je povzročila precej razburjenja, saj so kritiki pripomnili, da vseh šest Keringovih modnih znamk zdaj vodijo moški. Ali, povedano drugače, danes je v petih Keringovih največjih blagovnih znamkah (Gucci, Saint Laurent, Balenciaga, Alexander McQueen in Bottega Veneta) med desetimi izvršnimi in kreativnimi direktorji le ena ženska: Francesca Bellettini pri Saint Laurentu. Modna publikacija 1Granary je hitro poudarila, da se je s tem še dodatno zmanjšala že tako majhna skupina kreativnih direktoric.

Kering je v preteklih letih sprožil več pobud za preseganje tako imenovanega steklenega stropa: že leta 2010 je uvedel program za enakost spolov, podpisal listino o načelih za krepitev vloge žensk, ki sta jo oblikovala organizacija ZN ženske in globalni dogovor ZN, ter ima veliko žensk na pomembnih položajih, med drugim direktorice oddelkov in regionalne podpredsednice. Če pa pogledamo najvišje položaje, tiste, ki so znani in priznani ter bi zato morali navdihovati tudi druge, so to še vedno samo moški.

V Keringovem konkurenčnem konglomeratu LVMH ni veliko drugače. Le dva oddelka za ženska oblačila v njihovih modnih hišah vodijo ženske: Maria Grazia Chiuri pri Diorju, znamki, katere izvršna direktorica je ženska, Delphine Arnault, hči ustanovitelja in predsednika LVMH Bernarda Arnaulta, in Camille Miceli, ki se je leta 2021 pridružila Pucciju. Tudi Moschino je lani naznanil, da je težko pričakovani naslednik Jeremyja Scotta Guccijev diplomant Davide Renne. Gre za opazen premik glede na to, da so potrošniki bolj pozorni na ukrepe luksuznih modnih znamk, kar zadeva raznolikost in vključevanje.

Internet je lahko krut in neusmiljen in verjetno je le malo spletnih kotičkov, ki bi bili bolj kruti od modnega občinstva in samooklicanih poznavalcev. Vendar ni treba preživeti veliko časa v tem digitalnem prostoru, da bi prepoznali temo, da so številne ženske srednjih let obravnavane kot nepotrebne, precenjene ali zastarele. To žal ni nič novega. Mizoginija in ageizem gresta z roko v roki in sta na svoj zlovešči način prodrla v vsako panogo. Zanju ni nikjer prostora, še zlasti pa ne v panogi, ki obstaja predvsem zato, da ženskam zagotavlja, po besedah Billa Cunninghama, oklep, potreben za preživetje v vsakdanjem življenju. Zato je žalostno, da so trenutek, ko bi morali proslaviti izjemno kariero ene najpomembnejših oblikovalk zadnjega četrt stoletja, preplavili samooklicani modni kritiki, ki se zadržujejo v sodu komentarjev brez dna. Ženske si zaslužimo več.

Novo na Metroplay: "Ni uspeha brez trdega dela." | Maja Štamol Droljc