Na nedeljsko jutro še z zaprtimi očmi stegujem roke izpod tople odeje in segam proti računalniku. Namesto pečice s svežimi rogljički odpiram svetel ekran in že krotim lakoto s srkanjem informacij in kreiranjem vsebin. Namesto prve kave pišem članek tako hitro, da me bolijo nepretegnjeni prsti, ki že dneve niso videli počitka. Nedeljsko jutro, si to res ti? Ne prepoznam te več …
Dneve polne poležavanja in sanjarjenja so zamenjali kaotični, naporni in delovni dnevi, ki pa so pokazatelj volje in strasti. Svoje življenje sem si vedno predstavljala kot romantičen film, kjer se vse odvija v počasnem posnetku in v ozadju tiho igra zvok klavirja. Sedaj pa je moje življenje bolj videti kot komedija in drama, ki se predvajata istočasno, ne vem, od kod prihaja glasba in kdaj se bom spotaknila ob naslednjo banano, ki speštana leži sredi ulice. Če bi morala svoje trenutno stanje opisati z eno besedo, bi to bila "zmeda". Sicer se odlično znajdem v tej zmedi in dobro delam pod pritiskom, a včasih mi telo sporoči, da potrebuje počitek. Takrat ugotovim, da je vlak, ki ga vozim s 300 kilometri na uro, potrebno ustaviti in odpreti okna, da zadiham svež zrak.
V sredo zjutraj, ko sem že pridno pripravljala nove vsebine, sem na Instagramu naletela na stavek ob katerem sem se počutila slišano. "Utrujena, a vztrajam." Redko naletim na iskrene zapise, s katerimi se poistovetim, a Redkobesedno vedno najlepše zajame moje občutke. Občudujem, kako s samo s tremi besedami lahko opiše vse, kar čutim in še več.
Utrujena sem. Od dela, svojih misli, svojih načrtov in vizij, a vendarle vztrajam. Vztrajam, ker vem, kaj so moji cilji, ker vem, kaj želim doseči in vem, česa sem sposobna. Četudi mi na poti do svojih sanj spodrsne na treh bananah, sem pripravljena na nove izzive. Včasih ni lahko in imam občutek, da sem kot slon v trgovini s porcelanom, kjer je samo en napačen premik lahko usoden.
Previdno in počasi se kot želva smukam med različnimi obveznostmi in preskakujem z dela na delo kot pokvarjena kaseta. Danes sem tu, jutri sem tam. Hvaležna, da lahko počnem to, kar me veseli, in da nobena naloga ni pretežka, saj jo delam s srcem. Vsak, ki strmi k svojim sanjam ve, da je za vse potrebna strast in želja in čisto nič ne bo nedosegljivo ali odveč. Zato vztrajam, ne glede na to, kako utrujena sem.
View this post on Instagram
Fotografije: Gregor Mljač
Preberite še: V zakulisju: Jesenski blues in sledi, ki jih puščamo za sabo (dnevnik art direktorice in tehnične urednice Anje)
Priporočamo tudi: V zakulisju: Nazaj v »šolske« klopi (dnevnik izvršne urednice Katje)
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc