V zakulisju: Jesenski blues in sledi, ki jih puščamo za sabo (dnevnik art direktorice in tehnične urednice Anje)

Z zadnjimi izdihljaji poletja in prvimi porumenelimi listi na drevju se je v meni sredi septembra nekaj premaknilo. Jesenski blues, si to ti?

V zakulisju: Jesenski blues in sledi, ki jih puščamo za sabo (dnevnik art direktorice in tehnične urednice Anje) - Foto: Osebni arhiv

Zgrabila me je globoka neopisljiva melanholija, ki si je nisem znala razložiti. Je to samo poslavljanje od poletja in brezskrbnosti dni, ko je vse, kar te skrbi, ali bo na plaži prost tisti najlepši prostor pod borovci? Ali pa je krivo tiho zavedanje, da se že drugo leto ponovno premikamo v temnejši del leta, ko ne bomo dobili prave količine sonca in bomo hkrati ponovno začeli spremljati dvigajoče se številke pri poročilih?

Morda pa se kdaj brez posebnega vzroka zgodi, da na naša vrata potrka otožnost. Tokrat sem se odločila, da ni nič narobe, če se kdaj tako počutim, in da je ne bom poskusila odsloviti na vsak način (ker nimam časa zanjo, namreč). Odprla sem ji vrata, ji pustila, da opravi svoje, in upala, da se po nekaj dneh počasi poslovi. Lana Del Rey je nato kakšen teden samo zame prepevala o modrih hortenzijah in poletnih nočeh v majhnih mestih, po dolgem času pa sem v roke prijela črnilo in v risbo prelila ves bluz. Mogoče bi moralo biti črnilo modro, da bi vso to modrino tudi navzven izlila iz sebe.

Razmišljala sem, od kod prihaja ta melanholija in zakaj tako zelo želi dneve preživljati v moji družbi, pa mi vprašanju ni uspelo priti do dna. Mogoče pa ljudje kdaj v življenju potrebujemo tudi to. Morda sreča ni čisto zares sreča, če nekje ne čutimo majhnega zbodljaja nostalgije, in človek ni zares človek, če si kdaj ne dovoli tudi temnejših občutkov, ki jih ne zna pojasniti.

V tem obdobju sem na internetu zasledila objavo, ki gre v prevodu nekako takole: »Moja PIN-številka je še vedno rojstni dan moje najboljše prijateljice iz drugega razreda. Obstajajo ljudje, ki že dolgo niso več v mojem življenju, a jim v mislih še vedno tu in tam zaželim lepo življenje. Namesto pižame kdaj nosim majice bivših fantov izpred let, ki so zdaj poročeni in z otroki. In še vedno nisem našla boljšega recepta za testeninsko solato, kot je recept mame mojega fanta s faksa. Naša življenja so sestavljena iz toliko ljudi, in ko ti postanejo del našega življenja, nekateri spomini ostanejo z nami še dolgo zatem, ko ti ljudje niso več v našem življenju. In iz istega razloga je lepo vedeti tudi, da je na svetu toliko ljudi, katerih del življenj smo še vedno, čeprav se nam o tem niti najmanj ne sanja.«

Še sama ne vem, zakaj se me je ta zapis tako dotaknil, morda ravno zaradi kančka vseprisotne melanholije, ki sem jo imela takrat na sporedu. Zaradi čudnega ravnovesja, ki je prisotno, ampak ga malo tudi ni (in ali ni pravzaprav tudi to ravnovesje?). Kot bose noge na travi, na katero že odpada jesensko listje. In kot včasih prijateljstvo, ki je bilo nekaj let izjemno močno, kar naenkrat zbledi ali se konča iz različnih razlogov, a to ne pomeni, da v nas ta človek ni pustil pečata, ki bo ostal za vse življenje. Kakor ravno tisti dogodki v našem življenju, ki bi jih opisali kot najtežje, za sabo velikokrat prinesejo največje in najlepše lekcije v življenju. Tako se je tudi vsaka pretekla ljubezen dotaknila mojega srca na čisto poseben način in lahko ravno zaradi tega zdaj ljubim še bolj nežno. In v meni še vedno zaigrajo čisto posebne note, ko po radiu zaslišim katero izmed Siddhartinih pesmi, ki sva se jih z najboljšo prijateljico učili na pamet tisti teden pred slavnim bežigrajskim koncertom. In, mimogrede, kako me ravno misel na ta koncert postavi v tisto jesen pred 20 leti s prav podobnimi občutki, kot jih imam danes.

Včasih je prav, da si pustimo malo romantične melanholije in si zaradi tega ne mislimo, da je z nami nekaj narobe. Počasi, ko sem že dvajsetič poslušala Lano Del Rey, je tudi pesem začela izgubljati čar, jesenski listi so se pobarvali iz rumene v oranžno in jesen se je pred mano pojavila v svojih najlepših barvah. In kar naenkrat sem pripravljena na dišeče kostanje in od zmrzali pobeljen travnik, ko z zaspanimi očmi, zavita v topel pulover, na balkonu srkam svojo prvo jutranjo kavo.

Na svidenje otožnost, se srečava spet naslednje leto!

Fotografije: Osebni arhiv

Preberite še: V zakulisju: Nazaj v »šolske« klopi (dnevnik izvršne urednice Katje)

Priporočamo tudi: V zakulisju: London vidim drugače (dnevnik modne novinarke Ine)

Najbolj brano