Konec. Bolečina, praznina, osamljenost. Kako prebroditi krizo in živeti dalje?
Svojo ljubezensko zgodbo je z Elle delila ena od naših novinark, ki meni, da jo je treba povedati na glas, saj je takšnih in podobnih veliko. In vse imajo skupni imenovalec – vpleteni dolgo pred brutalnim razpletom ne ozavestijo dejstev, ki bi jim bilo treba po- svetiti vso pozornost. Gre za trenutke, ki govorijo, da je nekaj močno narobe, in če bi jim prisluhnili, ljubezen morda ne bi umrla.
»Da pojasnim s primerom,« reče, nato pa njenega pripovedovanja ne ustavimo več ... »S prijateljem, ki ga ni nikoli omenjal, gre na kavo, na njegovem zvonečem telefonu pa se kaže njena fotografija. Lepa je in nasmejana, sama pa se ne spomnim trenutka, ko je zadnjič fotografiral mene. Sprašujem se, ali jo je poljubil, a nekje v sebi vem, da to sploh ni pomembno, da je le še vprašanje časa ... In ne naredim ničesar.
Pred dvema letoma je bilo še vse v redu, med nama je bilo veliko strasti. Spoznala sva se, ko sem prebolevala petletno zvezo z moškim, s katerim sem mislila, da se bom poročila. Oba sva se še nekaj časa videvala tudi z drugimi, potem pa je na neki decembrski večer po mesecih zatirane kemije vse eksplodiralo. Poljubila sva se kar med zabojniki za ločevanje odpadkov, a ta poljub bi se moral zgoditi v raju!
Zaradi dela sem se morala preseliti v Ljubljano in sledil mi je. Bilo je težko. Iz velikega fanta v majhnem mestu se je v trenutku spremenil v anonimneža na ulici in njegove frustracije oziroma slaba samopodoba zaradi slabega odnosa z očetom so tako začele postajati očitne. Morala bi se s tem konkretno ukvarjati, a sva raje vse skupaj sproti pome- tala pod predpražnik in se pretvarjala, da imajo problemi manj teže, kot so jih imeli v resnici. Z njimi se vsekakor nisva dobro soočila. Delala sem po 12 ur na dan, morda mi je to takrat že pomenilo nekakšen beg, čeprav se tega nisem zavedala. In on ... mislim, da je bil še bolj zagrenjen, ker sem imela dobro službo, jaz pa sem postajala zagrenjena, ker sem čutila, da se to z njim res dogaja.
Da bi ga krivila za vse, ne bi bilo pošteno, saj sem večino najine težave predstavljala jaz. Nekje v sebi sem 'pokvarjena', in če- prav se me je trudil ljubiti, je bilo vedno premalo, da bi me 'popravil'. In tudi to ga je ubijalo. Najbolj od vsega je potreboval občutek, da je potrebovan. A biti rešitelj nekomu, ki sploh ne prizna svoje težave, je brez smisla. Kakšno leto in pol prej, preden sva se spoznala, mi je umrl oče, in ta iz- guba me je tako prizadela, da sploh nisem prišla k sebi. Imela sem občutek, da ga ne more nadomestiti noben moški, zato sem uničila tudi svojo pet let dolgo zvezo ... In prebolevala izgubo dveh ljubezni hkra- ti. Spominjam se najine prve noči, ko sva oblečena zaspala na zofi. Zbudila sem se v njegovem objemu, prvič po dolgem času srečna in polna upanja. In ker so mi bili ti občutki tuji, sem mislila, da je to dovolj za novo ljubezen, a izkazalo se je, da je le začasni obliž za rane.
Nekoč mi je rekel, da me ima najraje, ko sem bolna ali utrujena, ker takrat popusti moja obramba in mu preprosto dovolim, da me ljubi ... Drugače pa sem večino časa jezna, težka, zavrta. Kadar mu je bilo nevzdržno, je šel ven, napil se je in zaspal kjerkoli izven doma, ko je prišel domov, pa mu nisem zmogla reči niti besede. Obtoževal me je, da sem ljubosumna, ker je zunaj s prijatelji, v resnici pa ni vedel, da sem se ure in ure mučila z mislijo, da je mrtev, da se mu je nekaj pripetilo ... Vse to je bila zapuščina smrti moškega, ki ga ni nikoli poznal.
Nekega jutra sva se poslovila s poljubom, prijazno in žalostno. Dala sva si teden dni časa, ki ga bova preživela narazen, da ugo- toviva, kaj čutiva. Doživela sva že podobne trenutke, ko sem razglasila, da ne moreva več naprej, in prespal je na prijateljevem kavču, a tokrat je bilo drugače. Prejšnji ve- čer naj bi bil običajen sobotni večer, a ko sem ga poskusila zapeljati, me je hla- dno zavrnil. Hlipala sem in kričala, da je najina zveza prevara, on pa je v tišini gledal, kako sem se zvirala na kuhinjskih tleh ... Bil je šokiran nad mojim odzivom. Se je do tistega trenutka slepil, da je z nama vse v redu?! Vem, da mu takrat nisem bila več privlačna. In prav je imel, nisem bila. Če sem iskrena, ne vem, kdo od naju je prvi izgubil zanimanje zame – on ali jaz?
Narazen sva bila le eno noč, ko mi je poslal sporočilce, da me še vedno ljubi in si želi, da bi nama uspelo. Si je res želel ali le ni imel dovolj poguma, da bi življenje nadaljeval brez mene? Postala sem nekdo, s katerim je bil zadovoljen, vendar v njem nisem več prižigala ognja. Počutila sem se otopelo in odložila sem telefon, ne da bi mu odgovorila.
Teden brez stikov je bil kratek in po njem sem predlagala, da popolnoma prekineva. Najprej je nasprotoval, po mojem minimalnem vztrajanju pa se je vdal. Uspelo mi je, da nisem jokala, dokler nisem odšla. Dogovorila sva se, da bova prijatelja, in rekla sem celo, da ni izključeno, da bova nekje v prihodnosti spet skupaj. Pred mano so bile samo še formalnosti – povedati prijateljem, izseliti se iz skupnega stanovanja, v telefonskem imeniku spremeniti dragi v njegovo ime ... Mislila sem si, da bo, ko bo to za mano, vse v redu, da je votla bolečina le začasna.
Po petih mesecih sem se spraševala, ali nama je bilo morda usojeno, da sva samo prijatelja. Pogosto sva se pogovarjala po telefonu pozno v noč in tudi preživljala noči drug pri drugem. Ni šlo za seks, le tako dobro je bilo vedeti, da je še vedno v bližini. Nekoč, ko je mislil, da spim, je zašepetal, da me ljubi. Ignorirala sem, bilo je preveč zapleteno. Ljudje so nama govorili, da še niso videli bolj prijateljskega konca zveze, le prijateljica Sandra me je previdno spraševala, ali je to res zdravo zame. Toda jaz sem se počutila dobro. Bilo je nekaj moških, ki so mi pomenili samo potrditev, nič več. In pričakovala sem druge ženske, čeprav nisva o tem nikoli govorila. Še vedno sem ga ljubila, vendar ne v tem smislu – zdelo se mi je, da bom lepo prenesla, tudi če bo z neko žensko ustvaril odnos.
A votla bolečina se je vrnila in ostala. Nisem mogla jesti. Kaj bi dala za trenutek z njim, ko se ne bi tako počutila! Ne vem, kako je do tega prišlo devet mescev po najinem koncu ... Res sem mislila, da je vse v redu z mano, a stvari se niso spremenile. Že nekaj časa vem, da živi svoje življenje brez mene, da se od mene oddaljuje. Vedno manj sva se pogovarjala, kar sva se, pa se je samo hvalil, kako zanimivo je njegovo življenje. Bilo me je strah, da se z nekom dobiva. In čez nekaj tednov, ko sva šla po nakupih, se je v meni zganila moja resnica. Držal me je za roko, in ko sem pomislila, da vsi mislijo, da sva par, sem začela jokati. Morala sem zaviti na vece, da me ne bi videl. Ko sva se nato poslovila pred mojim stanovanjem, me je poljubil kot vedno. Običajno sem mu dovolila, nato pa preponosna odkorakala, ne da bi mu povedala, da sem obupana in da bi ga najraje prosila, naj ostane. A nocoj, potem ko nisem več mogla tajiti čustev, sem požrla ponos in mu povedala, da ga še ljubim, kot sem ga vedno. Prijel me je za roko in me vprašal, zakaj mu nisem tega povedala pred devetimi meseci. In to je bilo to. Njegov obraz je bil tik ob mojem, pa vendar kilometre stran. Prebolel me je, jaz pa njega ne.
Dva tedna pozneje mi je povedal, da se dobiva z drugo. Naredila sem edino razumno stvar – za nekaj časa sem odpotovala. Danes moje misli niso več od jutra do večera posvečene njemu in bolečina se ne oglaša več tako pogosto. V preteklih letih sva se, zahvaljujoč skupnim prijateljem, Facebooku in dejstvu, da sva iz istega kraja, še srečevala. Nekoč sem slišala, da je zaključil z bivšo, in se celo pozabavala z mislijo, kako bi bilo, če bi bila spet skupaj. A dejstvo je bilo, da so se ta vrata zaprla za vedno.
Zaključilo se je takole ... Zagledala sem ga na drugi strani ceste – postal je pravi Ljubljančan in prav privoščim mu, da se je končno spoprijateljil z mestom – in za trenutek sem pomislila, da bi stekla k njemu, vendar nisem imela pojma, kaj bi mu sploh rekla. Ni bilo več bolečine, le resnično žalostno bi bilo, da bi klepetala o vremenu, midva, ki sva si nekoč delila življenje ... Včasih, ko stvari razpadejo na tako veliko tako majhnih koščkov, ki se jih ne da več sestaviti, moraš začeti znova, upajoč, da ne boš nikoli več naredil podobne napake. Odšla sem torej proti domu in moškemu, ki ga ljubim zdaj.«
Pripravila Nina Pretnar
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc