Mesec mode je za vogalom! Uradno se je začel 8. septembra v New Yorku, ki mu sledijo London, Milano in Pariz.
Zgodovina tedna mode na vsakem koraku odraža njihovo razkošno, elitistično in estetsko dekadentno esenco. Njihovi začetki segajo v bogate aristokratske salone, kjer so visoki oblikovalski mojstri v Parizu v zgodnjem 19. stoletju stranke za razna pomerjanja obiskovali na domu. Prvi pravi korak k modnim revijam pa je naredil začetnik visoke mode, Charles Frederick Worth, ko je stranke povabil v svoj atelje, kjer je prirejal revije, posvečene eni sami kolekciji, na katerih je predstavil serijo sezonskih kosov. Bil je prvi, ki je svoje kreacije predstavil na pravih ženskah; pred tem so bile razstavne lutke in miniaturne različice dizajnov ustvarjene iz papirja. Kljub njihovi revolucionarnosti (ali pa morda zaradi nje), glavni cilj teh "salonskih razstav" sam po sebi ni bil estetski, ampak predvsem poslovni - privabljanje strank in prodaja oblačil. In Worth je ta cilj dosegel. Salonske razstave oz. »fêtes« so se nadaljevale do začetka 20. stoletja in ostale ekskluzivne, kmalu pa so bile uvedene »défilés de mode« oz. "modne parade", ki so bile, čeprav še vedno namenjene elitnim strankam, nekoliko bolj dostopne. Na njih so se manekenke sprehajale mimo premožnih strank, medtem ko so jih moderatorji, kot na dražbi, predstavili s številko, ki je ustrezala nošenemu dizajnu. Začetne modne revije so se torej veliko bolj osredotočale na gol proces prodaje oblačil kot na globljo umetniško vrednost mode, čemur sta se uprla modna oblikovalca Paul Poiret in Lucile, Lady Duff-Gordon. "Modne parade" sta pomagala preoblikovati v smer družabnih, ustvarjalnih in strateških modnih revij, na katerih temeljijo tudi današnje.
Luar jesen/zima 2023
Začetek 20. stoletja so bile modne revije precej intimni dogodki, ki niso bili odprti za javnost. Kamere so bile dovoljene le redko, fotografi pa zaradi zaskrbljenosti glede kopiranja kreacij pogosto niso bili zaželeni. Predstavitve novih kosov so bile najprej pravzaprav rezervirane le za visoke stranke, nato za novinarje in nazadnje za širšo javnost. Pomenile so oseben prikaz linije izdelkov pred začetkom proizvodnje in ne ekstravagantne vizualne senzacije, ki je danes že pričakovana. Odkrijmo zgodovino tednov mode velikih štirih in se seznanimo z vmesnimi koraki, ki so pripeljali do največjih dogodkov modne industrije.
Združene države Amerike
Leta 1903 je pariška navada prikazovanja najnovejših kolekcij dosegla New York, kjer sta brata Ehrich priredila prvo modno revijo v ZDA. Dogodek je bil revolucionaren - že do leta 1910 so veleblagovnice in oblikovalci po vsej državi prirejali lastne modne revije, do leta 1920 pa se je koncept razvil v dobro priznan način promocije kolekcije. Čeprav se je ameriško mesto s tem uveljavilo v mednarodni modni sferi, je bila ta do štiridesetih let 20. stoletja še vedno skoncentrirana v Parizu. Tudi ameriški oblikovalci, novinarji, uredniki in kupci so se v iskanju modnega navdiha zanašali na romantično mesto, ki ga je druga svetovna vojna momentalno izbrisala z zemljevida velikih modnih dogodkov. Leta 1943 so bile namreč redne modne revije zaradi nacistične okupacije odpovedane.
Takrat se je pojavila Eleanor Lambert, ikonična modna publicistka, ki je ustanovila mednarodni seznam najbolje oblečenih, nagrado Coty Fashion Critics (ki je pozneje postala nagrada CFDA) in The Met Ball. V tragediji je prepoznala edinstveno priložnost za povečanje vpliva newyorških modnih revij. V prizadevanju, da pozornost odvrne od Pariza, ustvari hrup na ameriški modni sceni in poveča njeno relevantnost, je leta 1943 priredila »New York Press Week«. Nanj je povabila medije in uspešno prikazala lokalne talente, kot so Claire McCardell, Hattie Carnegie in Norman Norell, ki so bili kmalu zatem predstavljeni v revijah, kot sta Vogue in Harper’s Bazaar. S tem je New York, presenetljivo, postal dom prvega tedna mode, kot smo ga vajeni še danes. Že dve leti po tem prelomnem tednu je Chambre Syndicale de la Haute Couture (regulativna komisija, ki določa, katere modne hiše so upravičene do naziva visoke mode) od oblikovalcev začel zahtevati ustvarjanje sezonskih kolekcij, v poznih štiridesetih pa je Ruth Finley (Lambertina pomočnica za odnose z javnostmi) izdala modni koledar. Vse tedenske dogodke je združila v en izčrpen vodnik, ki ga je kmalu začela izdajati v obliki majhnih roza Fashion Calendar knjižic, in zagotovila, da se časi modnih revij različnih oblikovalcev ne prekrivajo. S tem je zastavila okvir svetovne organizacije tednov mode, ki v istem obdobju združi dizajnerje, novinarje, urednike, poslovneže, vplivneže in kupce.
Givenchy pomlad/poletje 2016
Milano
Preden je Milano postal italijanska modna prestolnica, se je stroka v državi od leta 1951 razvijala v Palazzo Pitti v Firencah, kjer je italijanski aristokrat Giovanni Battista Giorgini prirejal modne revije z dizajni oblikovalcev kot so Emilio Pucci in sestre Fontana. Giorgini je na edinstven dogodek povabil novinarje, fotografe, kupce in modne strokovnjake z vsega sveta, da se spoznajo z bogato italijansko oblikovalsko sceno. Ker Firence niso bile dovolj velike, da bi vzdržale nenaden in hitro naraščajoč pritok velikega števila ljudi, so se odmevne italijanske modne revije preselile v Milano. Ta je leta 1958 pod vodstvom Nacionalne zbornice italijanske mode postal drugo mesto, ki je ustanovilo teden mode. V sedemdesetih in osemdesetih sta nastopili glorifikacija in romantizacija ikoničnih italijanskih modnih oblikovalcev, kot sta Giorgio Armani in Gianni Versace, ki so postali izjemno priljubljeni in pomagali utrditi status mesta kot dizajnerske prestolnice.
Dolce & Gabbana pomlad/poletje 2021
Pariz
Kljub temu, da se prvi moderen teden mode ni začel v Parizu, velja, da je to mesto s svojimi "modnimi paradami" idejo na drugačen način realiziralo že stoletje pred New Yorkom. Za razliko od ostalih modnih prestolnic, Pariz poleg tedna mode, ki prikazuje ženska in moška oblačila, pripravljena za vsakdanje nošenje, od leta 1945 prireja še teden visoke mode. Prvi sodoben pariški teden mode je leta 1973 organizirala francoska modna zveza, nadzorovala pa ga je ustanoviteljica newyorškega tedna mode Eleanor Lambert. Takrat so bile v Parizu prvič skupaj predstavljene kolekcije Haute Couture (visoka moda), prêt-à-porter (pripravljeno za nošenje) in moških oblačil. Teden se je začel z dogodkom, znanim kot Bitka za Versailles, na katerem so bile prikazane tako kreacije francoskih kot tudi ameriških dizajnerjev, katerih stil si je nasproten in konkurenčen. Namen modne revije je bilo zbiranje sredstev za kritje stroškov prenove kraljeve rezidence, s 700 gosti in eminentnimi oblikovalci pa je dogodek postal legendaren. V zgodovino se je zapisal tudi Christian Dior, ki je leta 1947 dovolil fotografiranje svoje prve kolekcije Corolle. Modni tisk je novo pridobljeno svobodo pograbil takoj, fotografije ikoničnih podob pretiranih, ženstvenih silhuet pa so pripomogle k oblikovalčevi priljubljenosti. Skoraj štirideset let pozneje je Thierry Mugler postal prvi modni oblikovalec, ki je širši francoski javnosti omogočil dostop do modne revije. Ob praznovanju 10. obletnice hiše je dizajner za svojo kolekcijo jesen/zima 1984 na pisti uprizoril spektakularen nastop, ki je potekal na stadionu le Zénith pred več kot šest tisoč glavo množico. Yves Saint Laurent je šel leta 1998 še korak dlje in modno revijo na stadionu priredil le eno uro pred finalom svetovnega prvenstva v nogometu med Francijo in Brazilijo. Vključevala je več kot 5000 sodelujočih, njen prenos pa si je ogledalo približno 1,7 milijarde ljudi. Druge legendarne modne revije tistega časa so priredili Jean Paul Gaultier, Karl Lagerfeld, Yohji Yamamoto in Comme Des Garçons, znamke, ki so poznane po svojem slogovnem vizionarstvu.
Coperni pomlad/poletje 2023
Thom Browne jesen 2023 Couture
London
Čeprav več ljudi trdi, da so sprožili londonski teden mode, je prvega uradnega leta 1984 organizirala Britanska modna komisija (BFC). Prva modna revija, na kateri so debitirali mladi oblikovalci, kot so Betty Jackson, David Fielden in John Galliano, je potekala na parkirišču v zahodnem Londonu in bila tako uspešna, da je vlada Združenega kraljestva uradno napovedala, da bo zagotovila sredstva za nadaljevanje organizacije tedna mode v Londonu. Kljub uspešnemu začetku, pa je konec 20. stoletja predstavljal težke čase za rastočo londonsko oblikovalsko sceno. Eksces osemdesetih se je umaknil recesiji v devetdesetih, londonski teden mode pa se je z nižjim zanimanjem in manj sredstvi do leta 1992 zmanjšal na predstavitev kolekcij le peščice oblikovalcev. Vseeno pa je za modno zgodovino to obdobje pomembno, saj se je leta 1993 v Ritzu prvič predstavil pokojni Alexander McQueen, ki mu je leta 1995 sledila Stella McCartney. Prav tako je BFC konec stoletja z vzpostavitvijo sheme NEWGEN mladim oblikovalcem začel nuditi mentorstvo in finančno pomoč, londonski teden mode pa je svoj doseg prvi povečal tudi s tem, da je večino svojih modnih revij leta 2010 začel prenašati v živo.
Burberry jesen/zima 2023
Tedni mode danes
Danes so glavne modne revije v sezoni prevzele podobo grandioznih in ekstravagantnih elitnih dogodkov z več sto obiskovalci in neprestano izpostavljenostjo na družbenih omrežjih. Tedni mode potekajo dvakrat letno: februarja oblikovalci predstavijo svoje kolekcije za jesen in zimo, septembra pa za pomlad in poletje. Poleg teh tradicionalnih bianualnih spektaklov običajno januarja in junija poteka tudi moški teden mode, vse več oblikovalcev pa predstavlja tudi medsezonske kolekcije, kot sta Resort/Cruise (pred pomladjo/poletjem) in Pre-Fall (pred jesenjo/zimo).
Moschino pomlad/poletje 2020
Sodobni modni oblikovalci poskušajo izstopati, eksperimentirati s koncepti, lokacijami in tehnologijo, navdušiti s še nevidenim. Prav tako pa so modne revije že same po sebi postale več kot le prikaz kolekcij na pisti; vključujejo še zabave po zaključku, showroom-e oz. razstavne prostore, prenose v živo in različne dogodke, ki jih prelevijo v bolj vseobsegajočo in popolno izkušnjo, med katero se obiskovalci izgubijo v svetu znamke. Čeprav so tedni mode izjemne, navdihujoče in umetniške prireditve, pa so hkrati tudi ultimativen primer praznega potratnega potrošništva, ki potrebuje popolno preoblikovanje. Bolj trajnostni pristopi, zelene alternative in okoljevarstveni pogoji so koraki, s katerimi je kopenhaški teden mode dokazal, da zmanjšanje negativnih okoljskih posledic pogosto ignorantne modne industrije v resnici niti ni tako težko.
Fotografije: Profimedia
