Vsi želijo zmagati. Toda ali bi to sploh moralo biti tekmovanje?
Med vsemi trendi, ki jih rodi modni mesec vsako sezono – štirje tedni natrpanih modnih revij v New Yorku, Londonu, Milanu in Parizu – tisti, ki je zasenčil vse druge, ni bil dolžina krila, niti izstopajoča barva, niti izposojen motiv. V vsakem mestu je prevladoval na modnih pistah, bil je tako vseprisoten, da je že skoraj postal kliše.
Pozabite ulično modo. Trajnost je najbolj vroč videz tega časa.
Morda je krivo to, da smo videli, kako gori amazonski pragozd. Morda je bilo to, da smo slišali neustrašen govor Grete Thunberg na konvenciji Združenih narodov o podnebnih ukrepih v New Yorku. Morda so bili krivi uporniki pred prizoriščem modne revije Victorie Beckham s plakati, na katerih je pisalo: »Poslovanje kot običajno ubija planet.« Ne glede na razlog – če je bilo leto 2019 leto, ko je modna industrija priznala svoj nesporni vpliv na podnebne spremembe, se zdi, da bo leto 2020 leto, v katerem bo začela ukrepati.
Vse se je začelo lanskega septembra v New Yorku, ko je Gabriela Hearst predstavila modno revijo, ki naj bi bila prva brez ogljika in je vsebovala reciklirane potiske iz starih kolekcij. Istega dne je britanski modni svet predstavil svoj inštitut za pozitivno modo, katerega namen je ustvariti koalicijo, ki bo postavila standarde za zelena podjetja.
Dva dni pozneje je Gucci napovedal, da bo tudi njihova modna revija brez ogljika, prav tako pa bo 'poravnala' vse emisije ogljika v svoji obratovalni in dobavni verigi (to pomeni, da bo plačal toliko denarja, kot je z ogljikom na modni reviji naredil škode planetu). Na londonskem tednu mode se je odvila predstavitev Phoebe English Attempts at Sustainability Solutions. Predložila je ideje za zmanjšanje odpadkov istoimenske blagovne znamke, delila je svoje raziskovanje materiala ter navedla elektronski naslov svojega dobavitelja reciklirane plastike iz oceanskih odpadkov, Econyl, in podrobnosti o njenem certificiranem organskem bombažu. Odprla je še pogovor na WhatsAppu z naslovom Fashion on Earth, kjer so oblikovalci lahko delili svoje misli in vire. Skupina šteje več kot 119 članov, vključno z nekaterimi najbolj trajnostnimi oblikovalci.
Gucci
Oblikovalec Graeme Raeburn je predlagal, da se sestavi skupni seznam nakupov tkanin, da bi lahko združili vire in razdelili minimalne kvote na naročila, kar pomeni veliko težavo za številne neodvisne oblikovalce, ki kupujejo bolj trajnostne tkanine v majhnih količinah. To je skupina, ki se zavzema za spremembo načina dela pa tudi za ustvarjanje celotnih novih sistemov za proizvodnjo, prodajo in ponovno kroženje oblačil.
Kmalu zatem se je Kering, matična skupina številnih luksuznih znamk, zavezala k popolni nevtralnosti ogljika v vseh svojih blagovnih znamkah in obljubila, da bo do leta 2025 zmanjšala svoje emisije toplogrednih plinov za 50 odstotkov. Dan zatem je LVMH, največji rival Keringa, pripravil tiskovno konferenco, na kateri je razpravljal o napredku svojega programa LIFE (pobude LVMH za okolje, ustanovljene leta 2012) in dosežkih na področju podnebja. To je bil prvi tovrstni javni dogodek, ki ga je skupina organizirala, čeprav je oddelek za trajnostni razvoj ustanovila že leta 1992.
Do Pariza se je zdelo, da skoraj vsaka znamka nosi zastavo v znak svoje zavezanosti reševanja podnebne krize.
Courrèges je svojo modno revijo izkoristil za razpravo o uporabi novega vinila na osnovi alg, ki potroši 10-krat manj plastike kot klasični material, in dejstvu, da je eksotične kože zamenjal za kožo ribe arapaime, dela amazonske prehranjevalne verige, ki bi jo sicer zavrgli. Stella McCartney je na vsakem sedežu pustila letak (zelen, seveda) s podrobnostmi o dosežkih na področju recikliranega najlona, trajnostne viskoze in biološko razgradljivih podplatov čevljev.
Alexander McQueen je v svoji novi kolekciji ponovno uporabil stare vezalke in til iz prejšnjih kolekcij. Enako je storil tudi Alaïa. Pri Diorju je bila scena modne revije sestavljena iz več kot 100 dreves, ki so bila pozneje namenjena mestnim vrtovom. Pri Saint Laurentu so generatorje, ki so morali prižgati 414 luči, poganjala biogoriva. Pri Louisu Vuittonu so zagotovili, da bo lesena scena po zaključku modne revije reciklirana.
Drugi oblikovalci so govorili o potrebi poenostavitve. Miuccia Prada je namignila, da je kultura razpoložljivosti, ki najde svojo valuto v minljivih trendih, končana, in izjavila: »Osebni slog je pomembnejši od oblačil.« Tudi slavne Pradine torbice iz najlona postajajo zelene: do leta 2021 je cilj projekta Re-Nylon pretvoriti ves deviški najlon v regeneriran najlon.
Letos je v Københavnu Cecilie Thorsmark, izvršna direktorica københavnskega tedna mode, začela uvajati uradni akcijski načrt za trajnostni razvoj z ustreznimi smernicami za blagovne znamke in oblikovalce, ki jih morajo upoštevati. Temu sta sledili prepoved plastenk in prednostna uporaba električnih avtomobilov med tednom mode. Danska znamka Carcel je odprla teden mode v Københavnu in ni pokazala nobenega novega kosa oblačila. Svoj prvenec na tednu mode so izkoristili za diskurz o trajnosti in namesto novih oblačil predstavili nove ideje, občinstvo pa povabili, da se sprehodi po pisti v oblačilih, ki so jih že nosili.
Med tednom visoke mode v Parizu je Jean Paul Gaultier predstavil nadgrajeno kolekcijo, v kateri je uporabil motive, kroje, tkanine in materiale iz preteklosti ter jih na osupljivo ustvarjalen način ponovno oblikoval. Pri tem pa še zdaleč ni bil edini.
Vse skupaj se spreminja v veliko tekmovanje.
Da bi razumeli, kako dramatičen je ta premik, upoštevajte dejstvo, da je bila modna konferenca v Københavnu prva velika konferenca, posvečena modi in trajnosti, in čeprav je bila ustanovljena že leta 2009, so ljudje še vedno zamenjevali izraze vegansko, eko in organsko. Še pred nekaj leti so se blagovne znamke izogibale besedi trajnost zaradi strahu, da bi jih obtožili 'greenwashinga' oziroma zavajanja potrošnikov v povezavi z okoljskimi praksami podjetja. Zdaj pa kar naenkrat ne morejo nehati govoriti o tem.
Zakaj? Očitno je, da je trajnost postala zelo pomembno vprašanje ne samo zunaj industrije, ampak tudi znotraj, zato so se odločili, da je čas za ukrepe. In res, kaj je narobe s tem?
Četudi so motivacije mešane – trajnost kot šport – in četudi vse blagovne znamke previdno priznavajo, da so pri tem nepopolne, je končni rezultat pozitiven, kajne?
Do določene mere. Medtem ko je izkoriščanje zanimanja za modo v času podnebne krize nedvomno koristno, dejstvo, da se dogaja na tak način, kupce morda zmede. Ali niso izravnave ogljika le še en način, kako ohraniti prekomerno proizvodnjo? Super je, da so materiali narejeni iz recikliranih vlaken, toda kako smo jih reciklirali do zdaj? Ali to ne ustvarja stalne verige dvomov o sposobnosti industrije, da planet postavi pred proizvodnjo?
Zlasti glede na to, da ima moda priznano zgodovino zavezovanja smernicam, ki segajo od političnih do poetičnih in ki jih vsako podjetje ustvari zase.
Vsi poznamo strašljivo statistiko: moda je za nafto druga najbolj onesnažujoča industrija na svetu. Moda je odgovorna za približno 10 odstotkov svetovnih emisij ogljika in skoraj 20 odstotkov svetovnih odpadnih voda. Približno 85 odstotkov tekstila na svetu konča na odlagališčih. Ko postajamo bolj seznanjeni z dejstvom, kako je do tega prišlo, je preprosto s prstom hitro pokazati na škodo, ki jo je naš planet povzročil. Luksuzne blagovne znamke imajo prednost pred podjetji hitre mode, njihovi izdelki so kupljeni z dolgim rokom uporabe, in ne začasni ali za enkratno uporabo kot pri njihovih poceni kolegih. Nekatere od naših najljubših spletnih destinacij luksuzne mode, kot sta Net-a-Porter in Matches Fashion, so se odločile, da bodo trajnost postavile v ospredje, kar dokazuje, da je po njej povpraševanje veliko.
Težava je, ko mora vsaka blagovna znamka določiti svoje smernice in nadzorovati svoje vedenje, odgovornost postane vprašanje za zaprtimi vrati. Ali vsaj tako se zdi. Zakaj bi morale biti podnebne spremembe kaj drugačne?
Jean Paul Gaultier
Lansko poletje je 32 podjetij (luksuzne in hitre mode) podpisalo modni pakt, vključno z znamkami, kot so Chanel, Ralph Lauren, Prada, H & M in Zara. Zaobljuba obljublja boj proti toplogrednim plinom in poudarja trajnost v industriji. Je ključni korak pri načrtovanju modne industrije, kako bo pomagala pri reševanju planeta. Brez tega ukrepa bi industrija lahko do leta 2050 predstavljala četrtino svetovnega ogljikovega 'proračuna'. Modni pakt je bil zgodovinski trenutek, ki je pomenil resnično združevanje in potrditev skupne vloge pri reševanju okoljske krize, s katero se sooča naš planet, in moči skupnega pristopa. Gre za to, da podjetja vodijo poslovno pot, pa tudi za to, da kupcem pokažejo, kako sprejeti bolj trajnostne odločitve. Podpis pakta je ena stvar – sprejeti pomembne ukrepe za dosego teh zavez pa druga.
Kupci svoje nakupe preusmerjajo od nespametnih k pametnemu investiranju.
Kvantiteta je mimo, v modi je kakovost. Tudi instagramski trendi so mimo, danes se vlaga v torbice Bottega Veneta. Kako ironično. Toda ne morem mimo tega, da ob nenehnem govorjenju o kupovanju brezčasnih kosov ne bi pomislila prav na 'greenwashing'. Sem velika oboževalka počasne mode in kupujem kose, ki jih bom lahko nosila še leta, a bodimo iskreni – v veliko primerih je to samo izgovor za prodajo preproste bele majice za 350 evrov. Če za tem ni nič drugega, ne okolju prijazne tkanine, transparentne dobavne verige ali trajnostne proizvodnje, potem je to le marketinški trik.
Vlaganje v osnovne kose, storjeno pravilno, pa ni edini način, da lahko potrošniki postanejo bolj zeleni. Moda iz druge roke naj bi v prihodnjih letih naraščala, kar bi lahko prehitelo trg hitre mode do leta 2029. Farfetch je napovedal sodelovanje s podjetjem Thrift +, podjetjem z rabljenimi oblačili. Kupci lahko naročijo vrečko oblačil Thrift + x Farfetch, izkupiček pa gre v dobrodelne namene in nazaj h kupcu kot dobroimetje na Farfetchu. To je tudi ena od glavnih tem trajnosti – krožna moda, ekonomski sistem, namenjen zmanjševanju količine odpadkov in čim večjemu izkoriščanju virov. Izziva modno linearno proizvodno linijo, ki se konča z odlaganjem oblačil na odlagališčih.
In medtem ko mi z dobro vero brskamo po babičinih omarah, si modne prestolnice in omenjene znamke zatiskajo oči pred velikim slonom v prostoru, ko gre za tedne mode – preprosto dejstvo njihovega obstoja v štirih državah, ki na tisoče ljudi spodbuja k letenju iz države v državo in nato v flote črnih avtomobilov, v katerih se vozijo več ur na dan – in tekmujejo druga z drugo, da bi videle, katera lahko osvoji zeleno krono.
Brez dvoma gre za zapleteno obtožbo. Zavedati se moramo, da blagovne znamke gradijo na predpostavki, da se razlikujejo med seboj, in svojih stališčih. In da imajo mesta velik gospodarski interes za ohranitev statusa quo na tednu mode.
Modna industrija se mora prilagoditi občutljivi želji, da se stvari upočasnijo, biti bolj previdna pri ustvarjanju in virih, ki jih uporablja.
Če to pomeni, da si vzame čas in skrb, da iz nečesa starega ponovno oblikuje nekaj novega ali da potrošniki na novo odkrijemo nekaj posebnega, ki visi v zadnjem delu naše garderobe, potem se reševanje planeta nenadoma zdi nekoliko manj zastrašujoče. Potem lahko morda zmagajo vsi.
Fotografije: Profimedia
Pripravila: Manca Pogačar
