Marlette, preden spregovoriva o ženski na tej naslovnici, se vrniva k deklici v Chicagu. Pred svojim prvim fotoaparatom ste stali že pri treh ali štirih letih, ob svoji mami — ki je tudi sama sanjala o manekenski karieri. Česa se spominjate iz teh zgodnjih fotografiranj? In kaj vam danes, kot ženski, pomeni živeti poglavje sanj, ki so se začele kot njene?
Vedno mi je bila velik navdih. Naučila me je verjeti vase in me podpirala na vsakem koraku moje poti. Vedno je znala poskrbeti, da je bilo vse zabavno in zanimivo. Ko se ozrem nazaj na nekatere najlepše spomine na najina fotografiranja, se spomnim, kako je meni in moji sestri med snemanji brala najine najljubše knjige. To so čudoviti trenutki, ki jih bom za vedno nosila v srcu.
Danes, kot ženska, zelo čustveno doživljam spoznanje, da živim sanje, ki so nekoč pripadale njej. Ne čutim jih kot nekaj, kar je samo moje — to je nekaj, kar si deliva skozi čas. V tem je občutek, da jo počastim, da nadaljujem vizijo, ki jo je nekoč nosila v sebi, in ji skozi svojo pot vdihnem novo življenje.
Veliko manekenk svoj prvi profesionalni trenutek opiše kot »odkritje«. Vaš se je zgodil prek pin-up tekmovanja za Humane Society — zmagali ste, zbirali sredstva za živali v svoji skupnosti in, kot je znano, morali speči pito. V tej zgodbi o začetkih je nekaj čudovito nekonvencionalnega. Se vam zdi, da je ta začetek oblikoval model — in žensko — kakršna ste postali?
Oblikoval me je bolj, kot sem se takrat zavedala. Moj vstop v svet modelinga ni temeljil na popolnosti — temeljil je na namenu, skupnosti in nečem, kar je bilo radostno in smiselno. Ta izkušnja me je že zgodaj naučila, da je to, kar daješ, resnično pomembno.
Vedno sem imela rada živali, zato je bilo zbiranje sredstev za Humane Society zame zelo ganljiva izkušnja. Fotografirali smo se z živalmi, ki so čakale na posvojitev, in ustvarili koledar, zaradi česar je bilo vse skupaj še bolj pomenljivo. Modelinga nikoli nisem dojemala kot nečesa ločenega od tega, kdo sem — je podaljšek mojih vrednot, moje zapuščine in načina, kako želim biti prisotna v svetu.
Jabolčno pito sem spekla po receptu svoje prababice, skupaj pa smo sešili tudi pin-up obleko s češnjevim potiskom. Vsi ti trenutki so ostali z mano. Oblikovali niso le modela, kakršna sem postala, temveč tudi žensko, kakršna sem danes.
Pogosto govorite o odpornosti, a odpornost redko poteka naravnost. Je bilo v vašem življenju obdobje, ko se je zdelo skoraj nemogoče verjeti vase? In kaj — ali kdo — vas je pripeljalo nazaj k svetlobi?
Da — bila so obdobja, ko sem se počutila globoko odtujeno od sebe, ko vera vase ni bila nekaj, do česar bi zlahka dostopala. Navzven morda ni bilo videti dramatično, a v meni je bilo težko.
Nazaj me ni pripeljal en sam odločilen trenutek — šlo je za majhna, dosledna dejanja vračanja k sebi. Gibanje, narava, ustvarjanje in ljudje, ki so verjeli vame, ko sama tega nisem zmogla. Sčasoma sem spoznala, da odpornost ne pomeni, da si vedno močan — pomeni, da se vedno znova z ljubeznijo odločiš vrniti k sebi.
Gibljete se med številnimi umetniškimi oblikami — baletom, gledališčem, portreti z ogljem, tihožitji, celo poslikavo obrazov otrok na Art Walku. Na prvi pogled se zdijo zelo različne, a zdi se, da imajo skupen srčni utrip. Kaj imajo vse vaše umetniške oblike skupnega?
V izražanju skozi umetnost je lepota — zame je to oblika meditacije, ki prinaša občutek miru.
Vse moje umetniške oblike zahtevajo prisotnost. Ne glede na medij moram biti popolnoma tam — v svojem telesu, v trenutku in povezana s tem, kar izražam. V tem je neka iskrenost. Ne glede na to, ali plešem, slikam ali z nekom ustvarjalno sodelujem, gre za povezanost — s sabo, z drugimi in z nečim globljim, kar se pretaka skozi vse nas. To je rdeča nit.
Uporabili ste misel, ki je ostala z nami: »Vsak ima svetlobo, ki jo lahko deli z drugimi.« Kdaj ste prvič spoznali, da je dajanje — naj bo skozi umetnost, nasmeh ali vaš čas — svojevrstno zdravilo, tako za tistega, ki ga prejme, kot za vas?
To sem spoznala v obdobjih, ko se mi ni zdelo, da imam veliko za dati — ko nisem bila najmočnejša in nisem mogla biti prisotna na velike, vidne načine. A še vedno sem lahko ponudila nekaj malega — svojo energijo, svojo prisotnost, trenutek prijaznosti.
Opazila sem, da je to ustvarilo premik, ne le pri drugi osebi, temveč tudi v meni. Pripeljalo me je nazaj k sebi. Takrat sem razumela, da dajanje ni povezano s tem, koliko imaš — temveč z namenom, ki stoji za tem. V tej izmenjavi je nekaj globoko zdravilnega.
Študirate medicinsko masažo in načrtujete delo ob kiropraktikih ter fizioterapevtih, kjer boste pomagali ljudem pri okrevanju po poškodbah in kroničnih bolečinah. Od modne piste do rehabilitacijske sobe — to je fascinanten lok. Kaj vas je pritegnilo prav k zdravljenju skozi dotik?
Vedno sem se zelo zavedala telesa — skozi ples, gibanje in tudi modeling razviješ globoko občutljivost za to, kako telo zadržuje napetost, čustva in izkušnje.
Sčasoma me ni več zanimalo le izražanje skozi telo, temveč tudi pomoč pri njegovi obnovi. Dotik se mi je zdel najbolj neposreden in intuitiven način za to. Je takojšen, človeški in ima sposobnost ustvariti resnično spremembo — tako fizično kot čustveno. Prav ta povezanost me je pritegnila.
Ljudje pogosto razmišljajo o lepoti in dobrem počutju kot o svetovih, ločenih od medicine, vi pa se zdi, da živite prav na njihovem stičišču. Kaj ima po vašem mnenju resnična lepota opraviti z zdravjem, s telesom in z načinom, kako nekdo nosi svojo bolečino?
Resnična lepota je zame neločljiva od tega, kako se nekdo počuti v svojem telesu. Vidi se, ko je nekdo odrezan od sebe, ko zadržuje napetost ali nosi bolečino — in prav tako se vidi, ko se nekdo počuti sproščeno, podprto in usklajeno s sabo.
Lepota ni le vizualna; je energijska. Odraža se v načinu, kako se nekdo premika, kako se nosi, ter v mehkobi ali moči njegove prisotnosti. Zdravje ima pri tem ključno vlogo. Ko je za telo poskrbljeno in se človek v sebi počuti varno, to naravno zasije navzven. Rada vidim, ko se ljudje počutijo srečne in pozdravljene, ljubljene in podprte. To mi zelo veliko pomeni.
Vodite brezplačen spletni zdravstveni izziv z več kot 600 ljudmi — skupnost, ki jo spodbujate, dvigujete in učite. Kaj vas je pri vodenju drugih k bolj zdravemu življenju najbolj presenetilo pri vas samih?
Spoznala sem, koliko odgovornosti prinaša dejstvo, da si nekdo, h kateremu se drugi obračajo po usmeritev — pa tudi koliko rasti to zahteva od mene.
Vodenje drugih me je naredilo bolj disciplinirano, bolj namerno in bolj iskreno do sebe. Ne morem prositi ljudi, naj se pojavijo zase, če tega ne počnem tudi sama. Pokazalo mi je tudi, da vodenje ne pomeni imeti vseh odgovorov — pomeni ustvariti prostor, v katerem se ljudje počutijo videne, podprte in sposobne spremembe.
Bralci v Sloveniji te vaše plati morda še ne poznajo — povejte nam: kaj je »Marley jutro«? Popeljite nas skozi velike ali majhne rituale, ki vas prizemljijo, preden začne svet od vas nekaj zahtevati.
»Marley jutro« je počasno, namerno in prizemljeno. Ne maram hiteti v dan. Običajno začnem v tišini — brez telefona, samo s trenutkom prisotnosti. Rada se crkljam s svojimi mačkami in si vzamem trenutek za hvaležnost za svoje življenje.
Nato premaknem telo — naj bo to raztezanje, joga ali sprehod — nekaj, kar me pripelje nazaj k sebi. Poskrbim za hrano, včasih kuham, in si vzamem čas, da nastavim ton za dan. Ne gre toliko za strogo rutino, temveč za ustvarjanje prostora, v katerem se lahko počutim osrediščeno, preden začne karkoli zunanjega zahtevati mojo pozornost.
Modeling za vas ni le odnos do kamere. Je oblika pripovedovanja zgodb — in poklon. Če bi vaša mama videla to naslovnico, to številko Elle Slovenija, kaj mislite, da bi vam zašepetala?
Mislim, da bi mi rekla: »Ponosna sem nate — ne le zaradi naslovnice, temveč zaradi ženske, ki si medtem postala.«
Z mano je bila skozi vse — skozi težke trenutke, obdobja, ko sem ob študiju opravljala več služb, in skozi vse vmesne trenutke. S svojo močjo, prijaznostjo in sočutjem me je naučila ogromno.
Neizmerno sem hvaležna zanjo in za celotno svojo družino. Njihova podpora mi pomeni vse. Naučila me je voditi s srcem — in razumeti, da ne gre le za to, da si viden, temveč za to, da postajaš. Upam, da ta trenutek odraža prav to.
Našim ženskam z naslovnice vedno rade zastavimo vprašanje, ki nima nobene zveze z dosežki. Torej — kaj vas nasmeji do solz? Kaj je vaša najbolj človeška, najmanj glamurozna radost?
Iskreno, najbolj preproste stvari. Biti z ljudmi, ki jih imam rada, in se smejati nečemu povsem naključnemu ali nenačrtovanemu. V takšnih trenutkih sem lahko zelo igriva — ne potrebujem veliko.
Obožujem tudi gledanje smešnih videov z živalmi — vedno me spravijo v smeh. To so trenutki, v katerih se počutim najbolj kot jaz, brez pritiska ali pričakovanj. V takšni radosti je nekaj zelo prizemljujočega.
Del te naslovnice bo za vedno živel v domovih naših bralcev. Če mlado dekle — morda prihodnja manekenka, prihodnja zdravilka, prihodnja umetnica — vzame v roke to številko in iz vašega intervjuja prebere samo en stavek, kateri bi želeli, da je?
Želela bi, da prebere: Ni ti treba postati nekdo drug, da bi bila vredna — to, kar že si, v sebi nosi več moči, globine in lepote, kot se zavedaš, in ta resnica je dovolj, da te ponese v tvoje sanje.
Agencija: Firebird PR Agency @firebirdpagency