Sodeloval je že s številnimi modnimi znamkami, kot prvi Slovenec podpisal pogodbo s hišo Calvin Klein, zdaj pa ga bomo videli tudi na velikih platnih.
Svet se počasi znova vrača v ravnovesje. Modna industrija dobiva nov zagon, a nekaj je jasno, nikoli več se ne bo povrnila v prvotno stanje. 24-letni Anej se po skoraj treh mesecih spet odpravlja na snemanje večjega projekta v Švico. Prvič zopet stopa na letalo in upa, da bo potoval brez težav.
Medtem ko je na snemanju modnih kampanj včasih kar mrgolelo ljudi, bodo ekipe zdaj vsaj zaenkrat številčno bolj omejene. »Včasih je vsak član ekipe s seboj pripeljal še svojega asistenta, tega zdaj ne bo več,« razloži Anej. Pred prihodom na snemanje je dobil posebna navodila za obnašanje na prizorišču. Uporaba mask bo obvezna. Poleg tega bo med ličenjem, ko bosta maneken in vizažist v neposredni bližini, zapovedana tišina. »Vprašanje je, kako se bodo ta pravila obnesla v praksi,« na glas razmišlja Anej, ki opaža, da jih marsikdo ne upošteva več niti, ko gre v trgovino.
Anej je v svet mode in manekenstva vstopil že pred slabim desetletjem, pri rosnih 15 letih. Takrat je med nakupovanjem k njemu pristopil modni agent. »Seveda tega najprej nisem vzel resno, a kmalu so mi ponudili pogodbo z agencijo v Milanu,« pove. Iz Milana se je pozneje preselil v Amesterdam, kjer živi že nekaj let.
Zdaj opaža korenite spremembe pri organizaciji modnih dogodkov in kastingov. Spominja se svojih prvih dni v Milanu, ko je v enem dnevu obiskal tudi po 12 kastingov. »Tega zdaj ne bo več,« napove, »ljudje bodo veliko bolj pozorni, s kom bodo v stiku.« Predvideva, da bodo prevladovali neposredni dogovori prek spletih strani – vedno manj bo priložnosti, ob katerih bi se več sto manekenov zbralo na enem mestu. Manj velikih dogodkov pa pomeni tudi manj možnosti za sklepanje novih poznanstev. A ta bodo zdaj še bolj ključnega pomena. Modna industrija se je v zadnjem času morda res odprla širši množici, vendar bodo izredne razmere krog ponovno nekoliko zaprle. »Ljudje se bodo spraševali, komu lahko zaupajo,« doda. Opaža tudi, da projekta v Švici ne bi dobil, če ne bi že prej poznal ekipe. »Ljudje bodo bolj selektivni pri izbiranju sodelavcev. Ekipe bodo manjše, tudi denarja bo manj.«
V času karantene dela za manekene ni bilo. Projekti, ki navadno vključujejo potovanja, so bili odpovedani ali v najboljšem primeru prestavljeni. Kdaj (če sploh) se bo delo nadaljevalo, ni vedel nihče. V njegovi agenciji je tako kar nekaj menedžerjev izgubilo službo. »Če en menedžer skrbi za približno pet manekenov in ti manekeni ne morejo zaslužiti denarja, tudi sam ne dobi plačila,« pojasni Anej. Na srečo je bilo za prebivalce Nizozemske med krizo dobro poskrbljeno.
Po desetih letih v modni industriji in številnih uspešnih sodelovanjih s svetovno znanimi znamkami in oblikovalci, kot so Calvin Klein, Valentino in John Galliano, svojo prihodnost vidi v filmski industriji. Njegov prvi film z naslovom Don't Touch Here, posnet pod okriljem ameriške produkcijske hiše LA Factory Film in italijanskega režiserja Federica Cianferonija, bi se moral prvič predvajati že na beneškem filmskem festivalu. Zaradi pandemije je bila premiera prestavljena na jesen.
Aneja je filmska industrija privlačila že, ko je kot najstnik živel v Milanu. »Takrat sem imel veliko prostega časa, zato sem se vpisal v šolo za igranje,« se spominja. Čeprav ga je igra začela zanimati že zelo zgodaj, v Sloveniji na tem področju ni videl prihodnosti. »Če ne obiskuješ AGRFT, imaš pri nas malo možnosti za igranje v filmih,« pove. Svetovna kriza ga je še dodatno spodbudila, da je začel več časa posvečati prav igri. Njegov naslednji filmski projekt se zaradi strogih francoskih ukrepov začne snemati šele prihodnje leto.
»Ljudje umetnost in modo potrebujejo bolj, kot bi si morda mislili,« še pove, »čeprav je področje umetnosti in oblikovanja navadno tisto zadnje, ki v času krize dobi podporo, je ravno to tisto, kar v težkih časih ljudi drži pokonci.«
Pripravila: Ana Abram
Fotografije: Osebni Arhiv
