Medgeneracijski prepad v načinu zabavanja obstaja. 1: 0 za starejše. AJDA GREGORC
Moj delovni dan je imel nedavno podaljšek do 19.30, zato sem se iz pisarne odpravila malce pozneje kot sicer. Trda tema, s katero se pozni november tako zelo razume, je dajala občutek, da se je zavlekel še malce dlje in je mesto čez ta dan že zdavnaj potegnilo križ. Postelja se je zdela tako obljubljena dežela.
Na poti domov me tik pred prvim semaforjem zaslepijo utripajoče luči ogromnega napisa, posajenega na streho bližnje stavbe. Pod njo v manjših skupinicah stojijo urejene pojave, natresene okoli glavnega vhoda, komaj vidne v sencah tope svetlobe reflektorjev, ki se odbija od mestne megle. Skozi stekla mojega avta uhaja pridušen tehno zvok, ki se vije prav od tam. Potrebujem sekundo, da sestavim kontekst videnega, nakar me prešine, da ljudje še vedno hodijo ven, tudi ob četrtkih, in je to verjetno eno izmed tovrstnih udejstvovanj. "Kdaj mi je to postalo tako daleč od logičnega sklepanja?" Povsem impulzivno začutim, da je to treba popraviti. Kaj točno, ne vem. Verjetno zamujena rosna leta, ko bi se lahko bolj družila, pa sem raje gnezdila v zavetju štirih sten.
Reakcija se ujame z akcijo, zato nemudoma skličem krizni sestanek svojih deklet z glasnim in jasnim sporočilom "Ven se gre! Če katera želi ... Prosim, želite si." Kaj kmalu se izkaže, da je spraviti ven skupino 25-letnic (ali kakšno leto starejših) pravi mali projekt višje težavnostne stopnje. Datumi se krešejo med sabo, odpovedi se vrstijo kot po naročilu, odzivnost pa z vsakim sporočilom bolj peša. Le malo nas je iskreno zagretih (tiste, ki smo v letih, najbolj sprejemljivih za pohajkovanje po klubih, raje čepele doma), medtem ko druge do tega večera ne gojijo posebnega odnosa, saj gre za bivše žurerke, ki uživajo v zasluženem pokoju (tiste, ki so v letih, najbolj sprejemljivih za pohajkovanje po klubih, šle kdaj od doma). Ko se po treh dneh, kot je protokol za sklenitev soglasja v ženskih spletnih klepetih, le nabere ekipa in se določi majav termin snidenja, ugotovimo, da bo trd oreh tudi lokacija. Če želiš namreč v petek zvečer na dobro zabavo v prestolnici, izbira ni tako bajna, kot bi si morda mislil. Odločamo se med džez koncertom, veselico in zumbo. Kocka na koncu po dodatnem angažmaju pade na trenutno najbolj priljubljen klub v mestu.
Uro pred snidenjem na zbirnem mestu se vnamejo zasebna sporočila; začnejo se namreč bojni posveti o modni etiketi. "Boš ti obula pete? Če jih boš ti, potem jih bom tudi jaz." In: "Joj, hlačne nogavice so se mi strgale! Imaš kakšne za posoditi?" Ti se počasi pomaknejo na logistično usklajevanje. "Si že kaj jedla ali bomo tam? Kako pa greš do tja?" Zadnjih 20 minut je na vrsti oznanjanje zamudnic s standardnim "Punce, se opravičujem, ampak jaz bom malce pozna." Ko razrešimo začetniške težave, se dobro uro zatem tri od šestih članic te kondicijsko slabo pripravljene zabavljaške reprezentance le priguncamo skozi vrata kluba – praznega kluba. Dandanes se zabave namreč začenjajo pozno v noč, čeprav vsa uradna povabila pripovedujejo drugačno zgodbo, takšno, kjer se dogodek začne najpozneje ob 21. uri. Naša rezervacija je velevala, da moramo biti tam že ob osmih z garancijo, da bo takrat dogajanje že v polnem zamahu, in opozorilom, da pozneje ne bomo več dobile mesta.
V dveh urah se prostor za silo napolni, a plesišče ostaja podobno osamljenemu otoku sredi Atlantika. Naposled ga odpre skupina žensk, ki praznuje dekliščino, zato se s prijateljico opogumiva in odločiva povečati kvoto na njem. Najine sosede se kmalu ohladijo in se z minimalno angažiranostjo bokov le še pozibavajo ob svoji mizi, površina praznega plesišča pa tako dobiva nove razsežnosti. Rečeva si, da bova plesali, kot da nihče ne gleda, a je težko ne podvomiti o sebi in svojem celotnem obstoju, ko nimaš poleg sebe niti enega hrbta, za katerega bi se lahko skril. Če bi vedeli, da bova glavna plesna točka večera, bi se malce bolj pripravili, tako pa sva občinstvo animirali le s tremi starimi dobrimi klasikami plesnih gibov (makarene in račk nisva privlekli na dan, brez skrbi). Večina ljudi je medtem molče sedela pri mizah in opazovala tiste dovolj nore, da se izpostavljajo na plesišču, medtem ko so se drugi v toaletnih prostorih slikali za svoj portfelj na družbenih omrežjih. Pri točilnem pultu, kjer je največja gneča, je nekaj ljudi premikalo roke v slogu vaj za ramenski obroč, a so pri tem ohranjali statičen trup, da ne bi preveč izstopali. Opazim naslednje: družbe se med sabo ne mešajo, ljudje pa ne spoznavajo na novo. Vsi so se prišli zabavat, a se nihče zares ne sprošča. Pot nas tako vodi na edino drugo večjo zabavo štiri ulice stran, kjer se scena bolj ali manj ponovi z izjemo glasne tehno glasbe, ki udriha po prostoru z megalomanskimi decibeli in nekaj primerki ljudi tik pred črpanjem želodca.
Pomislim, da sem morda zlila glazuro čez večer tistih ljudi, ki sem jih nedavno videla pred klubom. V resnici ti morda trpijo zunaj na hladnem zraku zavoljo družbe ali enega kadilca v njej, po možnosti v visokih petah ali kot edini trezni, medtem ko si želijo v resnici le greti domači kavč. Morda so dali žuranju še eno priložnost, pa jih je to zopet nasankalo. Ali pa imajo drugačne standarde zabave, kot jih imam sama, in jim je to vrh vsega lepega, kar je tudi prav.
Pravzaprav sem zlila glazuro tudi čez svoja žurerska leta (če jim lahko sploh tako rečemo). Mislila sem, da sem premalo hodila ven, a se v resnici ne poistovetim z načinom zabave svoje generacije že od svojega prvega žura naprej, drugače bi imela verjetno kak zamegljen spomin več. Ta je bil namreč videti tako, da sva s prijateljico tri ure tavali po prazni prireditveni dvorani – ko je ob desetih zadonela prva pesem, pa sva morali odriniti domov. Najini starši namreč niso bili seznanjeni s prestavitvijo ure večernih dogodkov na vsakih deset let in so nama določili ta termin za prihod domov. Skozi leta sem se nato udeležila še precej zabav, a lahko preštejem na prste ene roke tiste, na katerih sem zares uživala, dokler ni šlo za koncerte. A ne zato, ker ne bi bila družbeni metulj.
Morda bi mi bile na kožo bolj pisane zabave v 80. in 90. letih. Zdi se mi namreč, da je naša generacija pogrnila v žuranju, ko se pogovarjam s starejšimi od sebe. (Ne pomaga dejstvo, da sem ta vikend prišla prej domov z zabave kot moja starša, ki se nista sestavila vse do kosila. Abrahami so očitno legla dobre zabave.) Takrat si na plesišču komaj dobil prostor, ne pa toliko tega, da bi te lahko oznanili za del šov programa. Vrtela se je plesna glasba, ne pa štanca, ki na silo premika tvoje notranje organe naprej in nazaj v enakem ritmu ter zvoku, podobnem tistemu, ki ga proizvaja sesalnik. Šla bi na zabavo, kjer se nikomur ne mudi domov ter imaš lahko nepozabne spomine na večer, ne pa objave na Instagramu. Na hišne zabave, kjer bobi palčk ne grizlja le pet oseb, ki pri tem gledajo v strop, ampak velja »povabi, kogar poznaš« (ob predpostavki, da ni korone). Kjer lahko ob štirih zjutraj z znancem sosedovega prijatelja zdrsneš v enega najboljših pogovorov v življenju, vmes obdelaš, ali je Pluton planet ali ne, in ga nato nikoli več ne vidiš. Če se večer konča tako, da ob zori goltaš burek v družbi preostalih nekaj zabavljaških borcev in se izjemoma za to priložnost preleviš v jutranjo ptico, toliko bolje. Če najdete zabavo v tem slogu, se priporočam. A takšnih večerov se ne da načrtovati. Zgodijo se spontano. Ob pravem času, na pravem mestu, s pravimi ljudi. Običajno med tednom, ko naslednji dan preti zgodnji jutranji sestanek.
Da ne delam krivice svoji generaciji, verjamem, da se marsikdo zna zabavati in v takem načinu zabave tudi uživa. A splošno gledano se mi le zdi, da se veliko mladim ljudem ne ljubi zabavati, kar dokazuje tudi statistika. Morda se tako kot jaz ne poistovetijo z načinom izvedbe. Številni pa tudi nimajo občutka, da karkoli zamujajo, ker lahko spremljajo neposredni prenos preskočenega večera na svojih ekranih. Da bi se družili, jim ni treba iti od doma. Če gredo ven, pa številni pazijo, kakšen vtis bodo pustili. Obenem s(m)o preveč obremenjeni z odraslimi obveznostmi, da bi si sploh lahko vzeli čas za svojo mladost. Žuri pač niso več takšni, kot so bili včasih, tako kot večina stvari, kar je treba morda sprejeti. Zato je toliko bolj neprecenljivo, če se ti zgodijo tisti res dobri, vredni 'afterpartyja'. Sama si pomagam s taktiko ohranjanja nizkih pričakovanj. Že na začetku vem, da se mi obeta zabava s 15-odstotno možnostjo nepozabnega. Na loteriji se na primer zadene z veliko manj.
Morda pa tokratni december ta odstotek poveča. Slab začetek, dobro nadaljevanje, ali kako že? Sama se bom potrudila, da ne bom gledala toliko v zaslon, se naučila plesni gib več in prosila didžeja, da odvrti eno iz disko časov – z dejanskim refrenom.
Fotografija: Profimedia
