Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki. Naj vas prepriča trajnostni način življenja, potopite se v navdihujoče zgodbe in se izgubite med modnimi fotografijami.
Naši stari starši in starši so živeli veliko bolj trajnostno kot mi in naši otroci. Kako in zakaj, se sprašujete? Odgovor je preprost. Ker so živeli bolj skromno. Ko mi o življenju pred ero ozaveščanja, da bo treba zategniti pas v dobro planeta, pripoveduje mama, ne zaznam v njenih očeh niti kančka trpljenja. Pa kaj potem, če se je večina hrane kupovala brez embalaže. O tem, kako so ti v trgovini odrezan kos paštete zavili v papir, mi opiše tako slikovito, da njena izkušnja vzdraži moj center za okušanje. Sline se mi pocedijo, pa čeprav paštete sploh ne jem. Strgane hlačne nogavice, ki jih danes v najboljši veri recikliranja porabimo za barvanje pirhov, so v njenih časih mojstri zašili kot za šalo. S prav posebnimi iglami jim je uspelo ujeti vsako zanko posebej in jo vplesti v še tako nemogočo raztrganino. Stare hlačne nogavice so postale nove hlačne nogavice. V njenem glasu ne začutim tona obžalovanja niti, ko mi pojasni, da se meso na njihovih krožnikih, še zlasti poleti, ko je bila danes tako opevana mediteranska dieta tako ali tako del njihovega vsakdana, ni znašlo po več tednov. Mogoče kdo od vas še pomni bombažne vreče, v katere je bil pakiran pralni prašek? Najboljše kuhinjske krpe so nastale prav iz njih. Namesto velikanskih trgovskih centrov na obrobju pa je bilo mesto polno manjših poslovalnic, kjer si lahko popravil dežnik, čevlje in uro, kupil bombone na vago ali uredil pričesko. Nedavno se je iz Ljubljane odselil zadnji čevljar, ki je znal mojim čevljem vsakič znova vdahniti novo življenje. Doma smo imeli pred blokom parkiran en avto, danes je pred hišo stiska s parkirišči, ker vsakdo od nas potrebuje svojega. In ko sem kot najstnica opravljala svoje prvo počitniško delo v vrtcu, smo v jaslih otroke še povijali v pralne plenice. Ko sem rodila svoje, mi to ni padlo na kraj pameti.
V želji človeštvu olajšati vsak korak v življenju, je gonilna sila ekonomije pozabila na naš planet.
O tem se gotovo strinjate z mano. In verjetno tudi o tem, da je 'vrnitev v jamo' zgolj romantična utopija, ki bi ob uresničitvi streznila še tako zagrizene okoljevarstvenike. Včasih se mi zdi, da sta potrošništvo in želja po posedovanju del spečega gena našega genoma, ki je danes končno dobil priložnost, da se izrazi z vsemi anomalijami, ki jih nosi s seboj. Le kako odreči mladcu tiste nove superge, ki jih nosijo vsi v njegovem razredu in povrhu še vplivnež, ki ga navdihuje s trajnostnim življenjem? Če nič drugega, si jih bo kupil sam s svojo žepnino. S supergami v paketu pridejo nov telefon, najnovejši okus vode v novi, bolj trajnostni embalaži in potovanje na drugi konec sveta na neokrnjen otok z ekološko počitniško vasico. Želje poraja poln pladenj dobrot, ki ga imamo pred seboj od ranega jutra do poznega večera. Težko se mu upre še tako trden karakter. Z vidika trajnosti se lahko začnemo veseliti dejstva, da se na njem vse pogosteje znajdejo nove stvaritve, zaradi katerih je možnost sobivanja z materjo Zemljo odtenek bolj privlačna.
Kaj naj torej storimo? Menim, da bi bilo za začetek mogoče naravi roko podati z življenjem, ki dobrine namesto s pladnja jemlje z manjšega krožnika. Kaj pravite? Majhen korak za posameznika, velik korak za naš planet.
Petra Windschnurer
