Hana Karim - oblikovalka keramike z dušo

Hana, prihajate iz umetniške družine. Oče je priznan slikar Azad Karim, mama, Silva Karim, pa je likovna pedagoginja, keramičarka in ilustratorka. Umetnost vam je bila torej skorajda položena v zibelko ...

Že od malega sem bila obkrožena z umetninami, glino, barvami, čopiči in modelirkami. Prepotovali smo Evropo in starši so me peljali v skoraj vse večje galerije in muzeje. Zdaj vidim, da sta mi mama in oče s tem že zelo zgodaj privzgojila spoštovanje in ljubezen do kulture ter umetnosti.

Od kod pa izvira priimek?

Karim je bilo pravzaprav ime mojemu pradedku iz Iraka in moj oče si ga je nadel kot priimek. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč emigriral v Slovenijo. Prej je študiral na bagdadski akademiji za likovno umetnost, potem pa je isto akademijo izbral še okoli tri tisoč kilometrov zahodneje. Sicer izhaja s severa Iraka, Kurdistana, iz zibelke civilizacije ...

Vi ste se rodili v Sloveniji? Pa ste sicer doma ohranili kakršnokoli kulturno značilnost očetove domovine?

Rojena sem v Sloveniji. Na žalost očetovega jezika (kurdščine) ne znam, vendar ga vsak dan poslušam, tako da mi je vsaj nekoliko legel v uho. Doma praznujemo tako očetove kot mamine praznike. Praznujemo tako veliko noč kot tudi bajram.

Te tradicije mešanja dveh zelo različnih kultur so mi pustile veliko lepega. Sicer pa se je precejšnji del očetove kulture prenesel tudi skozi kulinariko. Ha, to je pa nekaj drugega. Tudi zdaj, ko živim na svojem, imam polne omare začimb, vse diši po orientalski kumini in koriandru.

Se spomnite svojega prvega izdelka iz keramike?

Na žalost ne. Imam sicer škatlice, v katerih so spravljeni nekateri izmed prvih kosov nakita. Zelo verjetno moj prvi keramični izdelek ni imel zveze z nakitom, najbrž je bila to skodelica ali kakšno sanjsko bitje.

In kako sta ga komentirala oče in mama? Kot umetnika ali kot starša?

Na starše sem se in se še vedno pogosto obrnem, kadar iščem nasvet o svojih izdelkih. Navadno sta prva, ki jih vidita, ker smo 'cimri' v ateljeju. Njuna kritika je vedno odsevala nekaj, kar je bilo zelo na mestu in pametno upoštevati. Imata pronicljiva mnenja, pogosto podprta z likovno-teoretskimi načeli.

Ker ste vsi v družini umetniki - kako si razdelite ustvarjalno delavnico?

To je bil še pred kratkim problem. V hiši staršev je bila celotna etaža posvečena izključno ustvarjanju. Oče ima prostornejši del, ker ima tudi zelo velika dela, z mamo sva imeli keramiko v manjšem delu ateljeja. Vendar se za keramiko potrebuje zelo veliko orodja in materiala, veliko več kot za sliko. Zato se pogosto nisva več znašli med vsemi prepolnimi policami, različnimi glinami in modelirkami. Pred kratkim smo dobili idejo, da predelamo kurilnico v keramični atelje, ki ga pravkar dokončujemo.

Zdaj imate svoje delavnice, številne serije nakita, in če se ne motim, po novem tudi jedilne krožnike?

Krožnike in posodje sem začela izdelovati, ko sem se preselila v svoje stanovanje. Pred tem sem se nekaj let dobesedno spotikala ob lončarsko vreteno, ne da bi me kdajkoli prijelo, da bi na njem zavrtela glino in jo spremenila v skodelico ali vazo. Potem pa sem se nekega dne zavedla, da si lahko naredim svoje krožnike in skodelice za kavo. Tako zelo iskreno je pripotovala ta ideja k meni - iz osebne potrebe.

Ste se kot umetnica v Sloveniji kdaj počutili omejeno? V smislu trga, razmer?

Kot ustvarjalka se mi kdaj zdi, da plujem v svetu brez omejitev, in tako si želim svoje delo tudi predstavljati. Mislim, da živimo v času, kjer lahko kdorkoli po virtualnih poteh najde tvoje delo. In prav tako sem dobila tudi nekaj lepih priložnosti za trženje in predstavljanje v tujini. Pa tudi doma mi do zdaj ni bilo hudega, sploh odkar so zadnja leta ljudje postali močno naklonjeni ročno izdelanim predmetom.

Bi se v imenu boljših priložnosti preselili v tujino?

Ne izključujem tega, vendar se zavedam prednosti, ki jih ima domači atelje. Ta bi moral iti z mano, kamorkoli bi se že odpravila.

Pripravila: Kaja Milanič za revijo Story