Edvard Clug, umetniški direktor Baleta SNG Maribor

Začela bom tam, kjer sva ostala, ko sva se prvič slišala – pred tremi meseci, ko sva intervju prestavila na danes. Bova povedala, kaj se je dogajalo?

V treh mesecih sem imel tri premiere. Predstavo Ssss s stuttgartskim državnim baletom,  Hommage a Stravinski v Mariboru, nato pa še Radio & Juliet v Ukrajini.

Si boste zdaj vzeli čas za počitek?

Bom, do konca leta bom miroval, sicer pa imam naslednje leto tudi tri premiere: februarja v Zürichu z njihovim baletom, julija v Münchnu, zdaj se dogovarjam še z italijansko skupino Alterbalet za predstavo v oktobru ali novembru. Do leta 2014 sem že kar zaseden. (smeh)

Kaj boste počeli pol leta?

Čim več časa bom preživel s svojima otrokoma.

Je težko mirovati?

Vedno težje. Občutek imam, da moram kar naprej nekaj početi. Če ne v službi, kjer imam ves čas vsaj sestanke, pa doma ... To sem priznal tudi ženi. Zdaj sem bil nekaj tednov po dolgem času zvečer doma, kar je popolnoma nenavadno. Prvič se soočam z lastno sliko v krogu družine, s takšno, kot jo družina zares potrebuje. Isti večer, ko sem videl, da sem brez razloga napet, sem si poskušal dopovedati, da moram nekaj spremeniti, in to hitro.

To pa ni tipično moško.

Mislim, da je odgovor na moj postprodukcijski nemir, kako se naučiti ne ustvarjati, samo biti in živeti v trenutku dneva. Trenutek nasmeha svojega otroka ali katerikoli drugi trenutek mora dobiti svoj pomen. Moram pa priznati, da se ni težko umiriti.

Pravijo, da rojstvo otrok vse spremeni.

Edino, kar vem, je, da si ne morem predstavljati življenja brez tega, kar imam v tem trenutku. Ne spomnim se več, kako je bilo prej, ko nisem imel otrok.

Vas kdaj prešine, kako bi bilo lepo, če otroci ne bi zrasli, ampak bi ostali takšni, kot so zdaj?

Že, ko gledam svojega sina, si želim, da bi tak ostal. Še bolj, da bi tisti trenutek ostal in ne minil.

Se zdaj večkrat spomnite svojega otroš­tva?

Ja. Velikokrat razmišljam o tem, kaj lahko storim pri vzgajanju, da bom sina naučil pravih vrednot. A z njim ne morem primerjati svoje preteklosti in tega, kar sem sam doživel kot otrok. Moje otroš­tvo je bilo neverjeten čas velikih kontrastov. Želim si, da bi svojega otroka lahko pripravil do te odgovornosti, da bi pri desetih razumel, da je sam. Kar je skorajda nemogoče ...

Ju boste razvadili, kajne?

Sin že zdaj kaže znake razvajenosti ... Ne vem, zaenkrat mi slika, kako se bom prilagajal njemu, času, v katerem smo, in sebi, ni jasna.

Se spomnite, da ste starše kot otrok vprašali, ali morate živeti tako skromno, ker ste poredni?

To drži, oni so mi to povedali, sam se ne spomnim. Toliko zgodb je ... Spomnim se, da sem imel prvi v internatu bele superge adidas. Vsak večer so bile na moji omari očiščene, večkrat sem jih pobarval, da so ostale bele še naslednje leto. Bile so pravi hit, ker niso imele vezalk, ampak 'ježke'. Že takrat smo se zavedali, kaj pomeni adidas kot blagovna znamka, neverjetno. Rad se vračam v tisti čas, včasih me ponese vonj, kakšno mesto. Takrat smo bili otroci blazno povezani med sabo.

Boste svoja otroka naučili romunsko?

Ja, to je moja največja želja, prva stvar, pri kateri ne želim popustiti. S sinom govorim izključno romunsko, ko me dva tedna ni, mu gre avtomatsko slabše. Zelo težko mi je bilo začeti, saj smo v slovenskem prostoru in se vsi pogovarjajo slovensko, in najprej mi je bilo celo nerodno, kadar so bili zraven drugi otroci in so me čudno gledali. Srce mi raste, ko vidim, da že razmišlja romunsko.

Imate stike s starši?

Imam. Sicer imam samo še mamo, ki živi v Romuniji.

Oče pa je bil tisti, ki vam je pravzaprav začrtal življenjsko pot?

Mislim, da je to prepoznal v sebi, potencial umetnika. Na žalost ni imel priložnosti, da bi se razvijal profesionalno, zato je želel na vsak način to doživeti skozi mene. To je bila njegova največja želja – da bi jaz postal umetnik. Ni bilo pomembno, ali glasbenik, slikar, karkoli ... Balet je v moje življenje prišel naključno – živeli smo v majhnem mestu in privlačila me je ideja, da bi odšel v veliko mesto Kluž, da bi se tam šolal. Tako sem bil z desetimi leti sprejet v baletno šolo in odšel sem od doma v internat.

Bi otroka podprli, če bi se odločil za balet?

Vsekakor, če bi bila to njegova želja. Če me resno vprašate, pa si tega ne predstav­ljam v družini.

Sami ne plešete več?

Zelo malo.

Pogrešate ples?

Ne.

Kako se to zgodi?

Zelo dolgo sem počel oboje, koreografiral in plesal. Potem sem si poškodoval tetivo, kar sicer ni bilo bistveno za kariero, ampak naneslo je, da sem nehal plesati. Zdaj sebe doživljam skozi druge plesalce.

Zaplešete kdaj z otroki?

Včeraj, ko smo bili sami trije doma, sem izklopil računalnik in televizor ter dal muziko na glas. Sofijo sem imel v naročju in Izak se je vrtel pod mojimi nogami, plesali smo skoraj eno uro. Na začetku mi je bilo kar malo nerodno, potem pa smo uživali, samo pes se nas je malo ustrašil. (smeh)

Vas vloga varuške kdaj prestraši?

Ne, to je osebni dosežek. Ko se vrne mama, ji povem, da nista jokala in da ni bilo nikakršnih težav. Občutek imam, da sem nekaj dosegel. Zdaj, ko sem nekajkrat ostal sam z njima doma, vidim tudi, kaj to pomeni za žensko. To je najbolj zahtevno delo, ki ga cenim in neskončno spoštujem.

Ali trenutno kaj v življenju pogrešate?

Zares ne. Noro se mi zdi, da imam dva pridna zdrava otroka, in noro se mi zdi, da se znajdem v trenutkih, ko mi nekaj manjka. Takrat bi se najraje treščil. Ker je to le posledica nečesa, česar tudi sam ne razumem, in je v končni fazi popolnoma nepomembno.

Intervju: Katja Golob, fotografije: Helena Kremelj