Le redko kateri lepotni esej je v zadnjem času tako hitro zaokrožil po spletu. V videu, ki ga je revija The New Yorker objavila sredi julija 2026, ameriška pisateljica in novinarka Jia Tolentino svoj novi esej povzame v nekaj stavkih, ki sežejo precej globlje, kot bi pričakovali od razprave o botoksu. »Instagram je zahteval določeno vrsto ženske in jo nato ustvaril,« pravi. »Pri tem pa je znorel dobršen del populacije.«
Posnetek je v nekaj dneh dosegel več milijonov ogledov, iz komentarjev pa je bilo mogoče razbrati podobno ugotovitev: nekaj v našem odnosu do lepote se je spremenilo na slabše. Tolentino je ta občutek ubesedila natančneje kot večina.
»Vsi so 'seksi', a nič ni privlačno«
Obraz je nekoč veljal za portal v našo človeškost, prostor, v katerem prepoznamo osebo pred seboj. »Danes je okoli nas toliko lepote, a tako malo je zares privlačne,« ugotavlja Tolentino. Ob vseprisotnosti injekcijskih posegov, liftingov, »looksmaxxinga« in umetne inteligence se ji zdi, da se obraz vse bolj ločuje od človeka, človek pa od svoje notranjosti.
Njen paradoks je neprijetno prepoznaven: nikoli prej nismo bili obkroženi s toliko »popolnimi« obrazi, vendar se nam ti še nikoli niso zdeli tako hladni, prazni in brez privlačnosti. Lepota postaja vse bolj brezhibna in vse manj živa.
Od »Instagram obraza« do liftinga v nakupovalnem središču
Tolentino se s to tematiko ne ukvarja prvič. Že leta 2019 je v eseju The Age of Instagram Face opisala pojav, ki ga danes pozna skoraj vsak: najbolj izpostavljeni obrazi na Instagramu so si začeli postajati vse bolj podobni, »oblikovani po algoritmu, ena injekcija naenkrat«. Visoke ličnice, polne ustnice, mačji pogled in gladka koža brez sledi staranja. En sam obraz v neskončnem številu različic.
Danes, pravi, je pojav še izrazitejši. »Instagram obraz« je postal dostopen skoraj na vsakem koraku, medtem ko se premožnejši in slavni vse pogosteje odločajo za kirurški lifting obraza. Ker je ta ozko določena estetika v naši vizualni kulturi tako močno prisotna, začne postopoma oblikovati tudi naše predstave o tem, kaj je »normalno«.
Botoks pri štirinajstih
Najbolj zaskrbljujoč del njene analize se nanaša na najmlajše. Med letoma 2019 in 2022 naj bi se po podatkih, ki jih navaja, število pacientov, starih 19 let ali manj, ki so prejeli botoks, povečalo za 75 odstotkov. Številne mlade ženske so od prepričanja, da je »preventivni botoks« pametna in praktična odločitev, prešle k dojemanju vidnega staranja kot nekakšne bolezni, ki jo je treba zdraviti.
V videu se pojavi celo štirinajstletnica, ki opisuje, kaj vse počne, »da bi upočasnila staranje«, in pove, da je s tem začela že pri dvanajstih. Ne gre več le za spreminjanje obraza, temveč za spreminjanje predstave o tem, kako naj bi bila mladost sploh videti.
In potem so tu moški: »looksmaxxerji«
Obsedenost z videzom ni več le ženska zgodba. Del moških je po Tolentinovi žensko obsedenost z olepševanjem, ki je že sama po sebi zakoreninjena v mizoginiji, prevzel in jo preoblikoval v še bolj toksično različico. Poznamo jih kot »looksmaxxerje«, moške, ki v spletnih skupnostih razpravljajo o »razmerju med filtrumom in brado«, dolžini čeljusti ter drugih milimetrskih podrobnostih obraza, kot da bi šlo za inženirski projekt.
Ko se lepota loči od telesa
Najbolj filozofski del njenega razmisleka se nanaša na privlačnost. Želja »biti lepši« je bila nekoč pogosto povezana s telesom, privlačnostjo in bližino druge osebe. Danes pa se zdi, opozarja Tolentino, privlačno nekaj povsem drugega: breztelesna, kolektivna pozornost, ki jo lahko dobimo prek zaslona. Všečki namesto dotika.
Sledi še njen najostrejši pomislek: prihodnost, v kateri bo lepotni ideal vse bolj oblikovala umetna inteligenca. Ta po njenem temelji na predpostavki, da je vse, kar je specifično človeško, manjvredno, nepopolno, nesimetrično in zato potrebno »popravkov«.
Lahko lepoto rešimo pred algoritmom?
Esej se ne konča z odgovorom, temveč z vprašanjem: lahko lepoto rešimo pred algoritmom? Tolentino ne obsoja posameznic, ki se odločijo za poseg. Njena kritika je usmerjena v sistem, ki je prek telefonov skoraj neopazno in iz dneva v dan premikal mejo tega, kar dojemamo kot normalno.
Prvi korak je morda že to, da pojav poimenujemo in ga prepoznamo. Da se ob naslednjem drsenju po zaslonu za trenutek ustavimo in vprašamo, čigav ideal pravzaprav gledamo in ali je ta sploh še človeški. Obraz, ki se nas zares dotakne, skoraj nikoli ni brezhiben. Prav posebnosti, ki jih algoritem najraje izbriše, so pogosto tiste, ki si jih zapomnimo.
