Čudovita zgodba o hrabrosti: kako je prostovoljni gasilec Sandi Zajc skozi deročo vodo reševal objokane otroke iz vrtca (junak, ki to noče biti)

Ljudje se pomena prostovoljnih gasilcev na žalost zavemo šele tedaj, ko potrebujemo njihovo pomoč. In še kako smo jo potrebovali v začetku avgusta, ko se je Sloveniji zgodila najhujša poplavna ujma v njeni zgodovini. "4. avgusta letos so Slovenijo zajele še nikoli videne poplave. V vodi se je znašla tudi njegova hiša. Toda, medtem ko jo je poplavljalo, je Sandi Zajc pomagal drugim. Sandi Zajc je gasilec. Tistega dne je skupaj s tovariši Prostovoljnega društva Mengeš reševal življenja. Za vedno bo slovenski in svetovni javnosti ostala fotografija Sandija Zajca, kako iz otroškega vrtca skozi deročo reko rešuje otroška življenja. Skupaj s tovariši so prenesli na varno 22 otrok. Šlo je za zelo pogumno in še bolj za odgovorno nalogo. Njegovo žrtvovanje je navdihujoče. Skrbel je za druge, medtem ko je voda povsem uničila njegovo stanovanje in avtomobile." S temi besedami je Borut Pahor napovedal svojega tokratnega sogovornika, s katerim sta se dogovorila za tikanje, zato pogovor v taki obliki tudi objavljamo.

"To je bil val, pravi cunami!"

Uvodoma sta se sogovornika dotaknila tistega petkovega jutra, ko je Sandiju Zajcu zapiskal pozivnik in je bilo jasno, da je – poleg številnih drugih prebivalcev - v stiski tudi 22 otrok mengeškega vrtca. "Voda je v Mengeš prišla zelo hitro. To ni bilo nekaj ur, to so bile minute. Prišel je val, cunami, ki je nesel marsikaj za seboj. V tistem trenutku je bila, hvala bogu, v vrtcu zaradi počitnic manjša skupina mešanih otrok. Vzgojiteljice so videle, da voda iz ene strani vrtca že priteka po hodniku in so zelo prisebno odreagirale. Otroke so znosile v zgornje nadstropje in ko so šle dol po zadnje otroke – to so bili otroci, stari od 1 do 6 let – so bili otroci in vzgojiteljice že mokri, premočeni. Tako da so v zadnjem hipu uspeli rešiti vse otroke. Vzgojiteljice so izklopile elektriko in poklicale številko 112. V tistem trenutku smo tudi dobili poziv," se dogodkov spominja Sandi Zajc.

Takoj so v vrtec napotili dva gasilca. Voda je hitro naraščala in segala gasilcem že do brade, tok je bil izjemno močan. "Ko sta prišla do vrtca, je enega gasilca spodneslo, začelo ga je odnašati, potem se je, hvala bogu, ujel na ograjo od vrtca in se nekako spravil nazaj," trenutek groze opiše Zajc. Gasilca sta z otroki v vrtcu počakala in sporočila v gasilski dom, da je nivo vode previsok, da še narašča in da odsvetujeta, da bi se kdorkoli še podal na pot proti vrtcu. Več kot dve uri sta bila tako z vzgojiteljicami in otroki ter jih mirila.

"Ko smo bili obveščeni, da se je nivo vode tako spustil, da se lahko približamo vrtcu, smo se odločili za ogromen traktor z zelo visoko traktorsko prikolico. Lokalni kmet nas je pripeljal v bližino vrtca. Vedeli smo, da moramo otroke čim prej spraviti ven iz vrtca, ker so bili prestrašeni. Nekateri so jokali, drugi so imeli samo zelo široko odprte oči. Imeli smo tak postopek, da je vsak gasilec otroku, preden ga je vzel v naročje, prej povedal, kako mu je ime. Sicer kratka pot je bila takrat zelo dolga, vmes smo skušali otroke animirati, da niso gledali v vodo," pripoveduje pogumni gasilec o dogodkih, ki so se dogajali pred dobrim mesecem in pol, a njemu se zdi, da je od tedaj minil samo slab teden.

Odmisliti vsa čustva, pomisliti na vse nevarnosti

Boruta Pahorja je zanimalo, ali človek v taki situaciji, ko nosi otroka skozi deročo vodo in se lahko zgodi marsikaj, sploh o čem razmišlja ali je absolutno osredotočen na tisto, kar počne.

"Kadar zapiskajo pozivniki, poskusiš odmisliti vse drugo in se skoncentrirati na tisto, kar piše. Poskusiš se skoncentrirati samo na tisti trenutek. Odmisliti vsa čustva, hkrati pomisliti na vse morebitne nevarnosti. V tistem trenutku sem razmišljal samo o tem, da se ne bom spotaknil, opotekel, da ne bi v tisti deroči vodi spustil otroka. Dejansko sem hodil tako, da sem s podplati drsal po tleh, ko sem stopal," se spominja Sandi Zajc.

Borut Pahor je dejal, da si je velikokrat ogledal tisto fotografijo, ki bo šla v zgodovino Slovenije za vse večne čase. "To, kar je name naredilo vtis, je bila ta mirnost otroka, ki je v tvojem naročju. Vse deluje deroče, nevarno, otrok pa se nekako počuti – varno. Si imel občutek, da ti zaupa in da je vse v redu?" ga je zanimalo. Sandi Zajc je odgovoril, da so otroke v prvi vrsti pomirile vzgojiteljice in gasilca, ki sta bila z njimi. Ob tem je (skromen, kot je) poudaril, da otrok ni nosil samo on, pač pa so v vrtec prišli vsi tisti gasilci, ki so bili v danem trenutku na voljo. Sicer pa je povedal, da je bil za pomiritev otrok zelo pomemben način predaje: "Da si bil miren in ne živčen, ko si stal do pasu v vodi in čakal na predajo otroka. Hkrati sem skušal otroka čim bolj prijeti na način, da je začutil varnost - zavitega v odejo sem ga zelo konkretno stisnil k sebi."

Ko je bilo vseh 22 otrok z vzgojiteljicami vred na varnem, Sandi Zajc pravi, da je začutil olajšanje, a vendarle se ni prepustil, saj so se vmes vrstili že drugi klici. Pozivniki so stalno piskali in prvih pet dni je bil stalno na terenu.

Človeško življenje je prioriteta

Ni vsak človek sposoben tega, česar so sposobni nekateri prostovoljni gasilci. Pustiti svojo družino, svojo hišo, svoje avtomobile in prihiteti na pomoč neznancu v stiski. "Tisto, kar javnost upravičeno posebej občuduje, je to, da – ne samo ti, še marsikateri drugi - gasilec gre in pomaga drugim, pri čemer se mu zdi, da to pri njem doma lahko počaka," razmišlja Borut Pahor, ko sogovornika vpraša o njegovih prioritetah.

Sandi Zajc odgovori, da je to odločitev moral sprejeti, je pa vedel, da so v tistem trenutku njegovi domači na varnem, da so se umaknili v zgornje nadstropje. "Zanimalo me je, kako je doma, ali bi lahko karkoli preprečil. Zato me je po eni strani vleklo tja, ampak sem vedel, da je to taka moč, taka sila vode, da nimaš kaj narediti. Zato sem se odločil, da se odzovem na vse te pozive. Človeško življenje je prioriteta, vsi gasilci, ki smo se takrat odzvali na to intervencijo, smo naredili vse, kar je v naši moči, da ni bilo žrtev ali večjih poškodb."

Ob tem ne moremo mimo dejstva, da take čustvene situacije tudi gasilce stresejo. "Ste bili gasilci deležni kakšnega nasveta, kakšne tolažbe?" je zanimalo Pahorja. Sandi Zajc pravi, da se gasilci stalno srečujejo s stresnimi situacijami, a daleč najbolj stresno je, ko so na intervenciji vpleteni otroci ali pa kdo od bližnjih: "V vsakem primeru odreagiraš po svojih močeh, kakor smo usposobljeni in naučeni. Prvo pravilo je, da najprej poskrbimo za lastno varnost, šele potem pristopimo. Če so zraven vpletena čustva, potem lahko kakšen postopek v intervenciji nehote izpustiš. Tukaj čustva odpadejo. Je pa res, da se potem, po končanih intervencijah, začneš soočati s tem, kar pride za teboj, ko adrenalin popusti."

Sandi Zajc je tudi sam zaupnik pri gasilcih, na voljo vsem drugim kolegom gasilcem za razbremenilne pogovore. Skozi številna usposabljanja, pravi, se je tudi sam zase naučil, kako dati vse to ven iz sebe. "Najslabše je, da gremo po intervenciji vsak na svojo stran. Doma niti ne razumejo, kaj vidimo in doživimo. Velikokrat težave rešimo s humorjem. Poskusimo se pošaliti, da se malo razbremenimo," s solzami v očeh pripoveduje Sandi Zajc prav tako vidno ganjenemu Borutu Pahorju. "Zdaj bova oba začela jokati," je dejal Borut Pahor ob tem, ko je pripovedoval svojo izkušnjo, ko je po poplavah skupaj z gasilci pomagal v Strugah:

"Doma so me vprašali, kako je bilo in sem povedal, da je cel dan prevladal črn humor. Tudi, ko sem fante vprašal, ali je to hecanje običajno, so mi rekli, da je nujno. Da samo na ta način lahko premagaš čustvene situacije, ki jih normalen človek niti ne bi smel doživeti. Dejansko smo se mi tam smejali in hecali z lastnikom, ki je doživel tragedijo. On se je iz minute v minuto soočal z novimi razsežnostmi katastrofe, hkrati so mu iz minute v minuto tudi gasilci pomagali. Sprva je bil obupan, potem se je pa zazdelo – saj bo! Na ta način, s črnim humorjem in s tem, da se pred njegovimi očmi razvija pomoč, nekako vse skupaj deluje in se vrne optimizem."

Kot otrok opazoval dogajanje v gasilski brigadi

Sandi Zajc ni gasilec od malih nog, a vendar ga je gasilstvo od nekdaj zanimalo. "Gasilec sem postal z dobrimi 30 leti, to pa zato, ker sem prej živel v Ljubljani, za Bežigradom. Tam je bila blizu gasilska brigada s profesionalnimi gasilci, nekih prostovoljnih društev pa v okolici ni bilo. Velikokrat, ko sem šel iz šole, smo se s sošolci ustavljali tam in opazovali gasilce, ki so nam razkazovali opremo. Že takrat me je to zelo zanimalo, potem ko sem se preselil v Mengeš, pa sem takoj pristopil v gasilske vrste."

Tudi Borut Pahor je kot predsednik republike prepotoval veliko krajev in se pogosto srečeval z gasilci, a zlasti na podeželju. "Gasilstvo je en močan steber skupnosti. A ko prideš v urbana središča, tam gasilcev kot stebra skupnosti ni," razmišlja Borut Pahor ob vprašanju sogovorniku, kako on vidi to situacijo. "V mestnih središčih je več možnosti za druge aktivnosti. So prostovoljna gasilska društva, ni pa odzivnosti," pritrdi Sandi Zajc in doda, da je svetovni fenomen, koliko prostovoljnih gasilcev in društev imamo v Sloveniji, praktično v vsaki vasi. Pravi, da je to zelo močna tradicija. "Imamo pa tudi v krvi, da ko pride do kritične situacije, vseeno znamo stopiti skupaj in se močno povezati. To se je pokazalo med žledolomom, na Krasu, v poplavah. Očitno imamo narodno zavest, ki je drugi narodi nimajo, čeprav jo v mirnodobnih časih premalo izpostavljamo," razmišlja tokratni gost podkasta.  

S tem se še kako strinja njegov gostitelj: "Vi ste vedno tam, kjer je potrebno krepiti narodno zavest. Mlad človek se skozi gasilstvo zave tudi svoje nacionalne identitete in to se mi zdi pomembno." A hkrati Borut Pahor izpostavi še en fenomen. Na tisoče in tisoče je gasilcev in prav toliko različnih osebnosti: "Ko gasilci pokažete svojo solidarnost, vedno delujete kot sijajno uigrana skupnost. Ampak tam ste zelo različni ljudje, tudi politično in strankarsko. Vedno si mislim – ali se res morajo preobleči v gasilce, da tako sijajno sodelujejo? A ne bi nekaj tega tovarištva lahko bilo tudi zunaj uniform?" Sandi Zajc potrdi, da tedaj, ko zapiska – tedaj so vsi uigrana ekipa. A čeprav deluje zelo preprosto, se pri gasilcih točno ve, kaj kdo počne.

Vlada hierarhija, za katero je veliko ur različnih izobraževanj. Ali kot se v smehu pošali Sandi Zajc: "Prostovoljen pri gasilcih je samo vstop in izstop, preostalo sta pa red in disciplina, sploh kadar gre za intervencije." Ena intervencija se je zgodila tudi tik pred samim pogovorom, med pripravami. Sogovornika sta se pogovarjala in v tistem trenutku je začel Sandiju Zajcu piskati pozivnik. Presodil je, da ni tako zelo urgentna stvar, zato sta lahko pogovor nadaljevala. Za kaj je šlo tokrat? "Mucka se je ujela pod pokrov avtomobila. Ta intervencija je bila bolj v smislu Gasilca Sama, ampak tudi na take intervencije odhajamo," vsebino poziva simpatično zaupa sogovornik. 

"Jaz se nimam za heroja"

Na pogovor je Sandi Zajc prišel ponosno v svoji gasilski uniformi. "Vedno sem občudoval, s kakšno ljubeznijo oblečete uniformo in tudi ti danes si izbral uniformo," je to komentiral Borut Pahor. Sandi Zajc je odgovoril, da ni prišel kot heroj, pač pa kot predstavnik vseh gasilcev in vseh prostovoljcev, ki so pomagali v teh poplavah. "Zato sem se danes odločil, da oblečem uniformo, da hkrati tudi kakšnega izmed mlajših pritegnem v to, da se udeleži gasilskih vaj in da postane operativec," je povedal. Prepričan je, da je gasilstvo izjemna zapuščina naših prednikov (s kar 154-letno tradicijo), kar je treba nadgrajevati in privabiti še več ljudi.

"Vrata so odprta za vse," povabi. Junak, ki zase pravi, da to ni: "Jaz se nimam za heroja. Če sem heroj jaz, so heroji tudi vsi drugi gasilci, ki so morda danes nekaj dobrega naredili." A vendarle, kot poudari Borut Pahor, skupnost potrebuje heroje. Kot zgled, vzor in navdih: "Zato, da projiciramo svojo šibkost v vašo moč in si rečemo: tudi mi smo sposobni pomagati! Mogoče drugače, v drugih okoliščinah, ampak vsi si lahko pomagamo na nek način. Tudi zato sem te povabil. Da ljudje vidijo, da Sandi Zajc lahko postane heroj zato, ker je pripravljen pomagati." Ob tem Sandi pozove tudi vse tiste, ki niso gasilci, da v takih situacijah stopimo skupaj, da si pomagamo, da se spodbujamo.

"Nisem vedel, da tudi junaki jočejo"

Ko je človek v stiski, se najprej spomni na gasilce, a prav tako v mirnih časih nanje preveč hitro pozabi. "Ali znamo biti ljudje hvaležni gasilcem za to, kar delate prostovoljno? Ali po nemarnem razumemo vaše prostovoljstvo skoraj kot obvezno in samoumevno?" se sprašuje Borut Pahor in se spomni vseh tistih napisov zahvale, ki so jih lani na Krasu domačini pripravi gasilcem, ki so prihajali na pomoč od vsepovsod.

"To so zelo lepa sporočila. Marsikdo ne ve, da to delamo brezplačno, v svojem prostem času in vse te lepe besede in lepe geste pomenijo ogromno. Med poplavami, ko smo prišli v dom, so nam donirali hrano. Odprli smo burgerje, perutničke in pomfri. Na vsaki škatli je pisalo: 'Hvala, ker ste.' Pa srček. Take stvari veliko pomenijo," vidno ganjeno pripoveduje Sandi Zajc, sogovornik pa ob tem doda, da ni vedel, da tudi junaki jočejo.

"Tudi, tudi, saj smo vsi ljudje, vsi smo krvavi pod kožo," pravi Sandi Zajc. Veliko pohvalo gasilcem vidi tudi v eni izmed raziskav, ki je ugotovila, da ljudje v današnjih časih najbolj zaupajo gasilcem, četudi se njihove vrednosti zavedo največkrat šele tedaj, ko 'gori pod nogami'. To Sandija Zajca ne gane pretirano, sam je po naravi tak, da skuša na vse gledati pozitivno.

Kdo pa je Sandi Zajc, ko sleče gasilsko uniformo? Takole odgovori za konec zanimivega pogovora: "Rad imam adrenalin in rad pomagam ljudeh. Rad grem v hribe, sploh po plezalnih smereh, rad grem s kolesom iz Ljubljane na morje. Hvaležen sem, da imam to empatijo, ki jo človek potrebuje, da začuti človeka, v kakšni stiski je in da potrebuje pomoč. Mislim, da to imaš v sebi, ali pa nimaš. Gasilec ne postaneš, gasilec se rodiš."

Vabljeni na Metroplay, kjer si lahko ogledate vse epizode Mastercard® podkasta navdiha z Borutom Pahorjem. Naš nekdanji predsednik republike se pogovarja z izjemnimi Slovenkami in Slovenci, ki so na svoji poti ustvarili neprecenljive zgodbe, vredne preučevanja. Je nefiltrirano potovanje skozi njihove izkušnje, o odkrivanju njihovega potenciala, preseganju ustaljenih okvirjev in ustvarjanju izpopolnjenega življenja.

Vsebino omogoča Mastercard®.