Boste prebrali?

Ste tudi vi prepričani, da se moški in ženske odločamo na različne načine? Seveda, boste rekli, ženske se vendar bolj zanašajo na intuicijo in moški na razum. To pa ne drži čisto! Raziskave kažejo, da so ženske najmanj tako analitične kot moški, pojasnjuje dr. Therese Huston, sicer tudi avtorica knjige Kako se ženske odločajo. »Je pa res, da imajo na začetku pogosto neko slutnjo, občutek, ki ga nadgradijo s temeljito raziskavo.«

Moški tvegajo

»Preveč razširjeno je prepričanje, da postanejo ženske pod stresom podvržene čustvom in pri racionalnem odločanju odpovejo,« poudarja Hustonova. Mara Mather in Ruud van den Bos z univerze Radboud sta ugotovila, da so pod stresom moški nagnjeni k sprejemanju bolj tveganih odločitev kot ženske. »So ženske pod stresom v enakem položaju? Ponavadi ne. Ženske so pod stresom običajno bolj pozorne na tveganja in se odločajo za manjše koristi, ki pa so bolj zagotovljene.«

Ni črno-beli svet

»Mislim, da razlika ni tako očitna med moškimi in ženskami, ampak med posamezniki in posameznicami na splošno, saj če je včasih veljalo, da naj bi bili moški bolj odločni in racionalni, se to danes zelo spreminja in poznam kar nekaj ženskih predstavnic, ki so v primerjavi z moškimi precej bolj odločne,« razmišlja znana blogerka Tesa Jurjaševič.

»Ne, črno-bele razlike ne obstajajo,« je prepričana tudi Nastja Mulej, trenerka učinkovitih De Bonovih metod razmišljanja ter specialistka za uspešno reševanje težav in ustvarjalno soočanje z izzivi. »Seveda pa obstajajo razlike med ljudmi, vsak izmed nas je zgodba zase. Na številne vplivajo tudi spolne vloge. Tako da se pojmuje kot tradicionalna ostalina preteklosti – kar pa je pri nekaterih še ostalo – da so (morajo biti?) moški bolj odločni in ženske bolj vodljive.« Tudi radijski voditelj Robert Roškar meni, da ni razlik med spoloma. »Poznam ženske, ki sprejemajo hitre in zahtevne poslovne odločitve v trenutku, in moške, ki dramatično in cmeravo tuhtajo tedne, kaj naj storijo sami s sabo.«

»Pri večjih odločitvah za nasvet in razmislek velikokrat prosim koga od bližnjih,« pravi znana slovenska blogerka, Eva Ahačevčič Pakiž. Foto: Žiga Lovšin

Vse odločitve seveda niso enake vrste: o nekaterih premišljujemo dolgo, skoncentrirano, tehtamo dejstva za in proti ... Druge sprejemamo, ne da bi sploh pomislili. Saj veste, kako lahko cele noči prebedimo in se skušamo odločiti, ali zamenjati službo, imeti otroke, se morda preseliti ... Po drugi strani pa od trenutka, ko se zbudimo, mimogrede sprejmemo na tisoče odločitev – menda celo 35 tisoč na dan! Od tega, kaj obleči, katero fotografijo všečkati, kaj zajtrkovati, če sploh ... do vseh ostalih, ki se jih morda niti ne zavedamo.

 »Pri nepomembnih stvareh se odločam hitro, intuitivno, včasih celo popolnoma brez razmisleka, saj se mi je zanimivo podati v nekaj novega in me ni strah neznanega, sprememb ali popravljanja. Pri pomembnih pa upoštevam orodja razmišljanja, ki jih učim,« je iskrena Mulejeva. 

Podobno razmišlja znana blogerka Eva Ahačevčič Pakiž, ki poskuša pri odločanju uravnovesiti svoj intuitivni in racionalni pol. »Je pa tako, da imam kar dobro razvito intuicijo in ji precej zaupam. Sploh ko gre za drobne vsakdanje odločitve, me redko pusti na cedilu. Poskušam torej poslušati svoj notranji glas. Na drugi strani poskušam na situacije gledati pozitivno in si dovolim kakšno zadevo preprosto prepustiti toku. Naj bo, kot mora biti, si rečem in ne kompliciram.«

Kako nad poplavo?

V tej vse večji poplavi odločitev, s katerimi se soočamo na vsakem koraku, se bomo lažje prebili skozi dan, če bomo odstranili čim več možnosti izbire: strokovnjaki svetujejo denimo oblačenje v vnaprej določene kombinacije, tedenski jedilnik in podobne strategije. Robert Roškar sicer nima fiksnega tedenskega jedilnika, »a imam v hladilniku v grobem stvari, ki jih imam zelo rad in jih najpogosteje jem, tako da obstaja velika verjetnost, da bo nastalo nekaj znotraj tega. Ne vem, kaj bom oblekel jutri, a vem, znotraj česa se bom odločal. Vem, da bodo to ene od treh najljubših hlač in najverjetneje bel, črn ali siv pulover.«

Ahačevčič Pakiževa pravi, da jo »pri izboru oblačil vodijo trenutno počutje, vreme in dnevni plan dogodkov. Seveda, vsakodnevnih odločitev je ogromno, a nisem človek, ki bi si pretirano belil glavo ob banalnih situacijah, kaj jesti, všečkati ali kupiti.« Nastja Mulej pa se pri vsakdanjih zadevah drži svoje mantre: »80 % tega, kar delaš, naj bo rutinsko, torej hitro. V preostalih primerih pa se zavedaj, da si moraš vzeti (kratek) čas za namerno razmišljanje, načrtovanje, izmišljanje, odločanje, vrednotenje, izbiranje ...«

»Menim, da se ne bi smeli obremenjevati glede takšnih odločitev, kot je jutranje izbiranje oblačil ali tedenski jedilnik. Osebno me takšne stvari nikakor ne obremenjujejo, kaj šele paralizirajo, saj mislim, da nam življenje nastavlja precej bolj zahtevne izzive, kot so te majhne, nepomembne vsakdanje odločitve,« je prepričana Jurjaševičeva, ki sicer izjemno zaupa svoji intuciji.

 

In kakšna je pri odločanju vloga čustev?

Nujno jih potrebujemo, sicer se preprosto nismo sposobni odločati: dokaz za to je nekoč uspešen poslovnež, pacient dr. Antonia Damasia, ki po poškodbi možganov ni bi več sposoben čustvovanja. Čeravno je njegov IQ ostal enako visok, ta mož ni začel sprejemati popolnoma racionalnih odločitev in še bolj uspeval v poslu, kot bi morda pričakovali, ampak je o vsaki stvari premišljeval v nedogled, kar se je zanj slabo končalo. Učinkovito odločanje torej sploh ni mogoče brez čustev, ki skrbijo za motivacijo in dajejo pomen.

Pa vi? Tudi vas kdaj zaskrbi lastna neodločnost? Nikar. Lahko je namreč celo koristna, saj vam daje včasih prepotreben čas za temeljitejši razmislek in vas tako obvaruje pred napako.

Najslabša odločitev

»Moja verjetno najboljša odločitev je bila, da se po rojstvu drugega otroka ne vrnem več v klasično službo, ampak grem na svoje. Najslabša odločitev, ki jo obžalujem še dandanes, pa je moja izbira srednje šole,« je iskrena Nastja Mulej. Eva Ahačevčič Pakiž ugotavlja, da so njene najbolj zgrešene odločitve »v večini primerov povezane s cono udobja - ko sem se preprosto prepustila temu, kar je bilo v danem trenutku najlažje, čeprav bi bilo dolgoročno veliko bolje ravnati bolj drzno.«

Robert Roškar pa najslabših odločitev nima. »Nekoč sem mislil, da jih je malo morje, potem pa sem ugotovil, da so slabe odločitve v bistvu dobre. Nujno jih potrebujemo za rast in razvoj. Najboljše odločitve pa so tri: selitev v Ljubljano, podpis pogodbe za službo na Radiu 1 in nakup stanovanja.«