Zmožni ste veliko več, kot mislite, ali od kje nam vsa ta negativna prepričanja o sebi?

15. 1. 2023
Zmožni ste veliko več, kot mislite, ali od kje nam vsa ta negativna prepričanja o sebi? (foto: Profimedia)
Profimedia

Katere so tiste laži, ki jih vsakodnevno govorite o sebi? KATJA KOZLEVČAR

Naj vam najprej napišem nekaj dejstev o sebi: sem najbolj neatletski človek na tem planetu, grozna sem pred fotoaparatom, nikoli ne bi mogla speči potice in moje sposobnosti ličenja so tako rekoč nične. Vem, sliši se precej negativno, a to je le nekaj izmed številnih negativnih prepričanj, ki jih imam o sebi.

Pa so ta prepričanja zares tudi dejstva ali so morda moja sklepanja zgrajena na povsem izmišljenih zgodbah?

Pred kratkim sem začela poslušati, kaj pravzaprav govorim sama o sebi – tako drugim kot sebi (ti pogovori so res fascinantni). Ko potegnem črto, res ni veliko pozitivnega. Stavki, kot so "oh, to pa že ni zame", "tega nikoli ne bi zmogla" in moj najljubši "v tem pa res nisem dobra", so v rabi tako rekoč vsak dan. Lahko gre za na videz zelo površinske stvari, kot na primer "pri igranju družabnih iger vedno izgubim", ali pa nekoliko bolj vplivna prepričanja v smislu: "res ne znam z denarjem". Čeprav se morda sliši nedolžno, pa so psihologi in psihoterapevti nasprotnega mnenja. Mnenja, ki jih imamo o sebi, imajo na nas veliko večji vpliv, kot si mislimo. Prav te misli namreč diktirajo naša čustva, čustva pa vodijo v naše vedenje. Če si stalno ponavljamo iste negativne zgodbe, se to v nas zasidra tako globoko, da jim sveto začnemo verjeti, kar lahko zavira našo rast in doseganje ciljev. Naša zavest namreč ne razlikuje med tem, kaj je res, in kaj je laž, telo se na oboje odziva enako. In prav zaradi tega ne smemo verjeti vsemu, kar mislimo.

Pojdimo na začetek: zakaj imamo o sebi negativna mnenja in zakaj v družbi zelo pogosto spodkopavamo svoje lastnosti ter sposobnosti? Priznana terapevtka in avtorica Marisa Peer, ki je strokovnjakinja transformacijske terapije, meni, da to izhaja še iz naših plemenskih časov, ko smo bili za preživetje odvisni drug od drugega, in smo zato nujno potrebovali dovolj močne vezi med seboj. V tem primeru smo bili za to vez pogosto pripravljeni 'pomanjševati' svoje osebnostne lastnosti in sposobnosti, da smo bili sprejeti in bolj podobni svoji plemenski družini. In ta navada nam je ostala vse do danes, ko smo iz misli in govora prešli na omejitvena prepričanja. Semena teh so nam položena dobesedno v zibelko. Kot otroci smo pogosto izpostavljeni situacijam, kjer se čutimo odgovorne, čeprav to nismo. "Če bi le bil bolj priden v šoli, se mamica in očka ne bi kregala," si misli Janko. In ko Janko odraste, zraste tudi njegovo prepričanje, da ni dovolj dober, zato si stalno ponavlja "mene nihče ne more imeti rad". Takšna prepričanja pa niso več tako nedolžna, pravzaprav so lahko zelo omejujoča in celo destruktivna. Ne le da Janka omejujejo pri sklepanju in vzdrževanju partnerskih zvez, takšno prepričanje ima lahko težke posledice za mentalno zdravje. Zgodbe, ki si jih govorimo o sebi – tudi zgodbe naših staršev, skrbnikov in bližje družine, ki nas učijo socializacije, so lahko precej pogubne, predvsem pa so skoraj vedno neresnične. Tanji je učiteljica v petem razredu osnovne šole povedala, da v risanju ni tako dobra kot nekateri drugi sošolci, in predlagala, da svojo pozornost raje usmeri v druge aktivnosti. Tanjo je ta izjava tako zaznamovala, da je o sebi zgradila prepričanje, da je v risanju zanič, zato vsakič, ko se sooči s to nalogo, že avtomatsko spodbija svoje sposobnosti, čeprav v skiciranju uživa in prijatelji vedno pohvalijo njene risbe. Ker tako močno verjame v izjavo, ki jo je slišala kot otrok, se ne čuti dovolj sposobne, da bi svoje risbe prijavila na umetniški natečaj. Zamudila bo priložnost, ki bi ji lahko povsem spremenila življenje. In takšnih zgodb je na milijone.

Pravzaprav bomo redko srečali človeka, ki o sebi ne misli ničesar neresničnega.

Da se vrnem na začetek tega članka – k mojim omejitvenim prepričanjem. Od začetka srednje šole verjamem, da nisem športni tip človeka, in sem se zato zelo pogosto izo­gibala rekreaciji in športnim aktivnostim. Če je pogovor nanesel, sem vedno brez premisleka izjavila, da ta ali ona aktivnost pa že ni zame, ker nisem agilna, v kondiciji ali karkoli že. Kak­šna laž pravzaprav! Tako sem živela skoraj dve desetletji, dokler ni tega prepričanja premagala želja po vojaškem usposabljanju, za katero sem bila pripravljena trenirati pet dni na teden skoraj vse koledarsko leto. Plavanje, tek, dvigovanje uteži, joga in različne vadbe so postale del mojega vsakdana. Je to življenjski stil športnega človeka? Zagotovo! Toda moja prepričanja so se kljub tej izkušnji vrnila na stare tirnice, in če me vprašate danes, bom na žalost zavrnila vaše povabilo na pohod z besedami: "Uh, ne, to pa že ni zame!" Tako sem se v tej laži ujela tudi pred kratkim in ob tem spoznanju sem se začela zavedati, kako pogosto pomanjšujem ali ignoriram svoje sposobnosti.

Terapevtka Marisa Peer, ki je tisočim pacientom pomagala premagati omejitvena prepričanja, predlaga, da najprej prisluhnemo vsem lažem, ki si jih govorimo. Presenečeni boste, koliko jih je, saj so tako zažrte v podzavest, da se jih ne zavedamo in pridejo na dan povsem avtomatsko. Pomislite samo na kakšnega vrhunskega športnika ali ljudi, ki dosegajo neverjetne reči, od osvajanja himalajskih vrhov do plavanja čez morske ožine – kaj si najprej mislite, ko vidite takšne dosežke? Če ste mi vsaj malo podobni, potem nekaj v stilu: "Tega jaz nikoli ne bi zmogla." Pa to ni povsem resnično. Tudi vrhunski športniki so samo ljudje, nimajo nadnaravnih fizičnih sposobnosti, le njihova miselnost je usmerjena v uspeh, in ne v izjave vzgojiteljev športne vzgoje, ki niso verjeli vanje. Če se nečemu posvetite in se nekaj zares odločite, lahko to tudi dosežete, mar ne? Kolikokrat se vam je to že zgodilo v življenju?

Ko boste torej prepoznali vsa ta negativna in omejujoča mnenja o sebi, se vprašajte naslednje: "Kakšne dokaze imam za to?"

Pobrskajte po arhivu svojega spomina (ali dejanskem arhivu, če je to potrebno) in se igrajte detektiva: Kje je nastala ta zgodba? Čigavo mnenje je to? Na podlagi česa sem si ustvarila takšno mnenje? Potem ko ne boste našli prav nobenega opravičljivega razloga (ker mnenje, ki ste si ga ustvarili kot neveden otrok, res ni opravičljivo), si izmislite boljšo laž! Znanstveniki so že zdavnaj dokazali, da naši možgani ne razlikujejo med resničnimi in lažnimi mislimi, zato bodite kot Muhammad Ali in si tako dolgo ponavljajte, da ste najboljši, da boste to tudi zares postali. Ker je vsaka misel kot načrt, ki se zažre v podzavest in narekuje vaše navade, obnašanje in tok življenja, naj vas ta misel vodi v boljše in polnejše življenje. Predvsem pa bodite prijaznejši do sebe, zmožni ste veliko več, kot si mislite!

Fotografija: Profimedia

Preberite še: Kate Middleton naj bi bila "zgrožena" nad princem Harryjem zaradi tega, kar je o njej napisal v knjigi Spare

Priporočamo tudi: Kate Middleton na prvem uradnem dogodku s princem Williamom po izidu knjige Spare dokazuje, da je klasična modra vedno najboljša izbira za eleganco

Novo na Metroplay: Tjaša Železnik in Franci Krevh│Najbolj pomembno je, da otroci poslušajo glasbo