Članici uredništva Elle o tem, ali v začetnih fazah odnosa z nekom razčistiti, kar nam leži na duši, ali pustiti, da se to preprosto izpoje brez velikih besed.
Ajda Gregorc, pomočnica urednice
Esejistika (iz) srca
Drži, da moja analogna duša rada uživa tudi v sadovih sodobnega sveta, pa vendar nekako ne morem ubrati koraka z instant strugami odnosov, ki danes za sabo vlečejo pojave, kot so ghostanje (nekdo izgine iz odnosa brez pojasnila), situationship (romantični odnos brez obveznosti ali definicije), njegov podmladek textationship (čustvena vez le prek dopisovanja) in zombieing (povratek tistih, ki so nas nekoč že ghostali). Tu je še dajanje drobtin po domače, v izvirniku breadcrumbing, pri čemer nas nekdo z neobveznim flirtanjem manipulativno ohranja zainteresirane brez resne namere, da bi bil z nami. Če ste zmedeni že ob branju teh pojavov, si zamislite osebo, ki to doživlja, po možnosti vse naenkrat, saj novodobni odnosi radi poskrbijo za priokus malo mešanega na žaru. Vse ob predpostavki posameznikovega že tako polnega čustvenega nahrbtnika.
A to danes ni več le trenutna zmeda. To je normala. Na poligonu zmenkarij (berite: aplikacijah za zmenke) vse zgoraj omenjene fenomene izkusiš 'na lastnem srcu' že po nekaj dneh, če padeš v statistični presek. Meni je to uspelo že brez njega. Ko se ti zgodi prvič, dvigneš obrv, ko se ti zgodi drugič, se vprašaš, ali je to lahko le naključje, tretjič in še naslednjič pa ostane le še dilema, ali se to dogaja pretežno samo tebi (in zakaj). Čas ter pogovori z drugimi to dejstvo ovržejo, in tako se kmalu zalotiš med izrekanjem stavka "Tako pač je". Čeprav globoko v sebi veš, da se tega ne boš nikoli zares navadila.
Odnosi so bili po svoje od nekdaj zagonetka, sploh vstopanje vanje in izstopanje, pa vendar so družbena omrežja tista, ki so jih spremenila v rubikovo kocko. Pravila igre sem tako sčasoma posvojila oziroma se jim prilagodila, pa vendar sem se na koncu postavila na stran komunikacije.
Ko sem se pred kratkim tako znašla v situaciji, kjer je nešteto misli v moji glavi povzemal le še en velik vprašaj, sem se kot mamut sredi digitalnih poljan odločila za kontrast izkušnji, ko nekaj preprosto izzveni. Razčistiti, po domače. "Bolje vprašati zdaj in imeti čiste misli pozneje kot mirne vode trenutno in sto dvomov čez čas," je bilo vodilo.
"Odnosi so bili po svoje od nekdaj zagonetka, pa vendar so bila družbena omrežja tista, ki so jih spremenila v rubikovo kocko."
Del samskosti in življenja nasploh je namreč prav učenje opuščanja v odnosih ter zbiranje poguma tam, kjer je to še vredno ali potrebno. Za spremno besedo naj dodam, da je ta odnos kljub svoji začetnosti trajal že nekaj mesecev (no, o tem govorim) in primarno potekal prek virtualnega okenca za dopisovanje, sem pa v sebi vedela, da je oseba na drugi strani zmožna zrelosti v komunikaciji. K sreči je pogumna, a lepa beseda našla lepo mesto in tudi njega spodbudila, da natoči čistega vina. Po pogovoru, ki je zbudil moj živčni sistem bolj, kot bi ga lahko kofein na žlico, se mi je odvalil kamen od srca. Sto dilem se je izselilo iz mojih misli, vizija je bila zopet jasna, občutek glede sebe pa veliko boljši kot prej. A ne zato, ker bi morda slišala točno to, kar sem si (za)želela oziroma zamislila.
Če bi bil cilj te moje krizne komunikacije on kot projekt, s tem pa želja, da ga spremenim ali kakorkoli vplivam nanj, bi bila to zgrešena poteza. Moje izhodišče je bilo le izraziti svoje standarde, nato pa videti, ali se ta oseba z njimi lahko snide ali ne, kar se zdi veliko bolj pošteno izhodišče za oba. Zato sem se, še preden sem se z njim, pogovorila s sabo o lastnih pričakovanjih in posedla zanesenost na klop.
Slekla sem se do ranljivosti, morda celo bolj, kot bi se, če bi pred njim stala gola. Prvič sem se bolj kot na to, kako bom izpadla pred drugo osebo, osredotočila na vprašanje, kako se bom sama počutila najboljše glede sebe. Odgovor je bila drža za svojo vrednostjo, za katero sem vedela, da presega njegov vloženi trud oziroma namene, brez samopoveličevanja.
Ja, s tem sem tvegala precej. Da bi izpadla lačna pozornosti (angl. needy), patetična, sila zahtevna ... Nekul od glave do peta, skratka. Z napačnim ali le drugim človekom bi vse to najbrž tudi bila. Ta bi, verjetno tako kot določen del družbe, menil, da bi v tej situaciji morala ostati hladna. Biti dekle, ki se prepusti toku (odnosa), tega ne postavlja pred izziv in ne načenja pogovorov o njem v drobovje. A tudi to dekle verjetno ne želi biti nekoč ženska, ki jo špika stvar, neizrečena pred desetimi leti.
Morda ima to, da pokažemo in izrazimo svoje meje, daljši domet, kot se zdi na prvi pogled. Medsebojno si namreč ne delamo usluge, ko dopuščamo vedenje izpod osnovnega bontona, ker "tako pač je", s tem pa posteljemo tla za še slabši vsesplošni nivo. #utekočinjendumping, ki nam je tako zelo znan v poslu. Kar dopuščamo, se namreč razraste in nekako smo že morali priti do tega, da lahko greš na deset zmenkov, a ne smeš pričakovati, da to nekam vodi, ali pa veš, zakaj včeraj zvečer ni mogel spati, tako kot predvčerajšnjem, pa vendar je vse to le v imenu prijateljstva. Z rednim flirtanjem ob strani.
Preden zazvenim kot konservativna gospa stare šole ter (spet) tvegam katero izmed zgornjih oznak, hočem reči le, da bo jasna komunikacija v ustreznem kontekstu vedno bolj seksi kot sprenevedanje. Z vsakim dopolnjenim letom bolj.
"Jasna komunikacija v ustreznem kontekstu bo vedno bolj seksi kot sprenevedanje."
Včasih se z roba zmenkarskega bazena namreč zazdi, da se nihče več ne odloči za nič, ker danes ni treba nič definirati ali stati za tem. Tako lahko ostanemo v fazi dvorjenja mesece, sedimo hkrati na več stolih, obljubljamo brez garancije in, tako kot v trgovini, samo gledamo – za zmeraj. Dokler druga oseba na določeni točki ve, za kaj gre, s tem ni težav, se je pa dobro zavedati, da čeprav smo to normalizirali in se pogosto zleknemo v to dejstvo, lahko še vedno ravnamo drugače; tako, kot bi želeli, da nekdo ravna z nami, ko nam zaigra srce. In ... morda za vogalom včasih ni 'naslednje boljše stvari', čeprav je teh v nedogled.
Psihologija pravi, da običajno z razlogom privlačimo določen tip ljudi. Tako se mi zazdi, da meje ne bodo nikoli prestrašile dorasle osebe, ki zares obeta, dokler te seveda niso odsev dvojnih standardov, pred katerimi moramo še sami pomesti.
Nobena debata pa seveda ni plodna brez konteksta. Včasih je tudi neodziv odziv, res je. Kar nekaj mojih esejev, napisanih pod vplivom velikih čustev (berite evforije), je k sreči ostalo v beležki telefona. Zanje je čas sam pokazal, da je bilo že to dovolj, drugič pa lahko obrnemo nov list šele, ko spregovorimo, ko se na primer kot hrček vrtimo v kolesu nerazčiščenega odnosa.
Seveda obstajajo ljudje, ki ne znajo ravnati z ranljivimi informacijami in občutji drugega, saj niso na ti z lastnimi čustvi. Tu je presoja o molčečnosti ali obratno vaša. A naj vas ne bo nikoli sram, če se oseba odzove nasprotno od vljudnosti, ko ste se sami odprli. Niste vi poraženec.
Spustiti torej z besedami ali brez? Rečem lahko le to: Kar gre težko iz srca, postane lažje, ko gre iz jezika.
Preberite še:
- Kendall Jenner je zdaj blondinka, nov odtenek njenih las pa je navdihnila oboževana ameriška modna ikona
- Kate Winslet je mnenja, da se ta kontraverzni trend znova vrača na modno prizorišče
Neja Drozg, novinarka
Zaupati preprostosti moškega uma
Na račun svojega za žensko precej netipičnega dojemanja 'snubljenj' nasprotnega spola sem pogosto deležna opazke, da razmišljam kot moški. Kaj pa vem, morda gre za splet okoliščin, saj so v mojem testosteronskem segmentu prijateljstev vedno vladali pravi alfa samci. Takšni, ki ženske, ki jim vzdigne kocine po konci, niti za trenutek ne pustijo ravnodušne, še manj pa v dilemi, kaj želijo z njo početi. Ko moški ve, kaj hoče, bo znal to preklemansko dobro pokazati. Brez puhloglavega govoričenja, dvoumnih 'všečkanj' in nasploh vedenja, ki spominja na pokvarjen semafor. Če bo hotel, pač bo. Ena izmed dobrih plati prijateljevanja s tako prvinskimi predstavniki moške rase je predvsem, da sem se hitro naučila, kakšne manevre uporabljajo pri dvorjenju. Če se že nam, ženskam, rado očita, da smo zapletene kot kvantna fizika, so oni v resnici vse prej kot to.
Težava se pojavi, ko njihovega semaforja ne znamo (ali, še huje, niti nočemo) razumeti. Tako smo v iskanju odgovorov na (četudi retorična) vprašanja pripravljene storiti marsikaj. In to z nadvse veliko vnemo rade počnemo na poseben način: z literarnimi presežki. Pa naj dvigne roko tista, ki v beležki telefona nima skrite kakšne tekstovne zaušnice, ki jo je (ali še ni) želela prisoliti kakšnemu neotesancu! Ko nas zasrbijo prsti, se lahko naslovnika usmili le še višja sila. Poslati ali ne poslati maturitetnega eseja je vprašanje za milijon dolarjev.
Smisel našega seciranja – in predvsem reševanja – moških 'dvoumnih' potez tako pogosto postane plod razgretih debat. Ko se je dobra prijateljica pred časom znašla v stiski (berite: že 48 ur je ogorčena – in zaman – čakala na sporočilo po sila povprečnem prvem zmenku), nemudoma zavzamem svoje stališče in ji položim roko na srce, naj svetu do nadaljnjega prihrani svoj pisateljski talent. Na tej točki sem na majava tla postavljena z argumenti, da ne smemo dovoliti, da nekdo pometa z nami kot z mokro krpo, da smo vredne več od takšnega ponižanja in da je treba moške postaviti pred odgovornost, da nam dolgujejo natančna pojasnila. Pa nam jih res? Kako dolgo bi bile me zares pripravljene na hladnem pustiti nekoga, ki nas ni pustil hladne? Verjemite – ko človeku nekdo požene kri po žilah, mu bo to zagotovo dal vedeti prej kot v 48 urah.
"Še Rossa ni bilo dovolj v hlačah, da bi se prebil čez vseh 18 strani, v katerih mu je Rachel servirala kozje molitvice!"
Kolikor kontroverzno se to že sliši, včasih je bolje preslišati ženski nagon, da je treba vsem stvarem priti do dna. Zato mi prosim ne zamerite, če za trenutek nabrusim jezik in izjavim, da ženske včasih izpademo sila patetične, ko takole (seveda iz strašne negotovosti) beračimo za odgovori. Še večja neumnost se zdi, da jih zahtevamo od nekoga, ki nam je dal jasno vedeti, da se mu za nas sploh ne ljubi pretegniti. Niti prsta! Smo v tem primeru sploh še upravičeno negotove? Ravno zato, ker smo tako 'vredne več od takšnega ponižanja', je bolje, da ne mešamo te grenke mineštre. Prav lahko se zgodi, da bomo v tem primeru še drugič puščene na cedilu. Tovrstni monologi so bolj pravilo kot izjema za še zadnji žebelj v krsto odnosa, ki to niti zares ni bil. Veliko bolje jo bomo odnesle, če bomo znale brati med vrsticami. Ne nazadnje nas že pregovor uči, da tišina pove več kot tisoč besed. Morda bo to čudno slišati iz ženskih ust, a če se za hip postavim v kožo prijateljičinega 'izginulega' babjeka, ki jo je za nameček še spravil v jok, verjamem, da bi mu bilo po prvem zmenku sila težko polagati račune. Drage dame, poslušajmo svoj šesti čut!
Naj vam kar takoj iz prve roke pojasnim, kako sem po prvem zmenku pred leti sama postala 'žrtev' Shakespeara osebno. Z bežnim znancem sva med prijetnim pogovorom obeležila sicer korektno, a sila dolgočasno čajanko. Drznila bi si dati roko v ogenj, da bo uigran tandem moje apatičnosti in (že tisoči) prisiljeni 'aha, zanimivo' dovolj jasen signal, da v mojih očeh nima potenciala za bodočega snubca. Bolj kot on mi je bila zanimiva skodelica z ilustracijo Fride Kahlo, zato sva se po hitrem postopku poslovila in stvar je bila zaključena. Kako pošteno sem se uštela! Že naslednji dan me je obdaril s tako dolgim melodramatičnem zapisom, da me je ob branju minevalo vsakršno potrpljenje. Človek je po eni uri pitja čaja očitno vizionarsko prišel do zaključka, da si me predstavlja kot matico njegovih potomcev. Od mene je namreč zahteval natančno pojasnilo, kaj čutim jaz in kaj nameravam s temi čustvi storiti v nadaljevanju. Hudiča! Počutila sem se kot porotnica, ki mora zlikovcu dodeliti obsodbo. On obsodbe sicer ni doživel, je pa prejel prijazno zavrnitveno sporočilo, ki sem ga napisala s stisnjenimi zobmi. A je bilo to po takšnem zmenkarskem fiasku zares potrebno … presodite sami.
No, toliko o tistih opevanih 'manevrih dvorjenja' in moških nasvetih. Nekoč mi je prijatelj po tem, ko sem se po nasvet zatekla na njegovo ramo, hitro nalil čistega vina: »Zadnja stvar, ki si jo želi, je tvoj esej. Saj vidiš, da mu je čisto vseeno.« Dragi moji, resnica boli. Moja amaterska statistika, ki temelji na moških pričevanjih (in tudi osebnih izkušnjah), pravi, da večini koncentracija (še manj pa volja) ne zdrži, da naš esej preberejo do zadnjega ločila. Nekateri z očmi zavijejo že po prvem stavku in precej velik odstotek je tistih, ki ga niti ne odprejo. Ali, še huje, mislijo si, da imamo zmešano betico. Še Rossa ni bilo dovolj v hlačah, da bi se prebil čez vseh 18 strani, v katerih mu je Rachel servirala kozje molitvice! Življenje ni film, še manj pa potica. Moškim, v nasprotju z ženskami, se pač niti najmanj ne diši prebijati skozi na papir izlito čustveno trnje. Še najmanj po prvem zmenku ali dveh. Če je po pičlih nekaj urah skupnega časa potrebno toliko govoričenja in razvozlavanja, iz te moke zagotovo ne bo kruha. Odstotek tistih sramežljivcev, ki pa vendarle potrebujejo spodbudno brco v rit, pa je načeloma tako zanemarljiv, da če slučajno naletite nanj, porušite vse statistične standarde. Četudi je 'sreča' na vaši strani, tako preplašeni moški tudi v prihodnje ne obeta nič dobrega.
Nikakor ne bi želela, da moje žuganje s prstom daje občutek, da sama nikoli nisem klecnila pred tovrstno skušnjavo. Da ne bi kdo slučajno pomislil, da se zarečenega kruha nikoli ne poje! Tudi v moji beležki se je skrivalo kakšno zaprašeno sporočilo, ki nikoli ni dočakalo svojega dne. Hvala bogu! Na enega izmed njih sem nedavno naletela med čiščenjem pomnilnika. Skoraj me je pobralo od sramote. No, vsaka šola nekaj stane in tudi kakšen (nepotreben) čustven izliv je bil potreben, da sem prišla do spoznanja: vsakršno razjasnjevanje je takrat, ko se odnosi odvijajo v pravo smer, popolnoma odveč. Po mojih izkušnjah sodeč, se najlepše zgodbe pišejo z lahkotnim peresom, brez politega črnila in raztrganih platnic. Vprašanj ni veliko, odgovorov pa je na pretek …
