Leto se zame dvakrat začne – enkrat januarja, ko je za vse pač novo leto, in enkrat poleti, ko se začnejo moje poletne počitnice.
Poletnih počitnic se veselim bolj kot vsega na svetu, hkrati pa zame ni preprosto nehati delati. So ljudje, recimo jim kar družinski člani, ki me obtožujejo, da nikoli zares ne neham delati, in imajo prav, priznam. Na dan si kupim dva dnevna časopisa in še eno revijo, je pa res, da mi je vseeno, v katerem jeziku je, vzamem jo tudi v finščini, če je notri vsaj ena barvna fotografija z znano osebnostjo. Na veceju vse prav pride in jaz moram listati, no. Ko me mine veselje do tiskovin, sežem po knjigi, ker sem seveda s seboj pritovorila zasebno knjižnico, ki se je ne bi nihče sramoval, saj kljub finskim revijam vseeno rada preberem kaj v slovenščini.
Zvečer, ko se mi ne bleščijo zasloni, na računalniku berem novice in neumnosti z vsega sveta, da ja ne bom česa zamudila. Sem omenila, da nujno potrebujem dostop do interneta, sicer sem nemogoča? Kadar se z družino odločimo za jadranje, ne načrtujemo poti zgolj po najlepših zalivih Jadrana, ampak plujemo tako, da imamo internetni signal, zato da moja malenkost lahko srfa po medmrežju. In vrhunec šele pride – po enem tednu, dobro, poštena bom, po petih dneh začnem delati. Pisati članke. Zvečer, namesto da bi ob kozarcu rdečega zrla v zvezdno nebo in si šepetala opolzkosti z možem, zrem v modrikasto svetlobo monitorja.
Zjutraj, ker tako in tako ne morem dolgo spati, vstanem še pred šesto in si želim, da bi bila tipkovnica neslišna, da ne bi koga zbudila. Popoldansko siesto preživim v kovanju novih idej, zbiranju informacij, branju tvitov ... In če sem kje, kjer res ni ne revij ne interneta, je v skalni hiški na otoku zagotovo doma ribič z izjemno življenjsko zgodbo, za katero imam časa, kolikor hočete, saj novinar ve, da se zgodba skriva pod vsakim kamnom, samo privzdigniti ga je treba. Pa fotografiram, jasno, tudi.
Ob vsem tem mi še vedno ostane dovolj časa, da se igram s hčerko, skuham, grem na plažo, se posvečam možu, negujem družabne stike in podobno. Vendar sem v kombinaciji s tistim delom osebnosti, ki potrebuje intelektualne izzive, nenehno v pogonu, kar je postalo izjemno naporno in izčrpavajoče. Nisem si več všeč. Rada bi znala spustiti stvari z rok, tako kot zaliješ rože, zakleneš stanovanje in greš, pa ne znam. Rada bi drnjohala med enim in drugim sončnim žarkom. Morda samo predolgo zrla v rožmarin, ki odganja iz dalmatinskega kamna. Ali se do onemoglosti igrala morsko deklico s petletnico, pa ne gre.
Kako se spi do desetih zjutraj in zakaj mi to ni usojeno? Moja psihoterapevtka verjetno pozna odgovor, jaz še ne povsem, sem pa na tem, da bolj odločno posežem v stvari in domače letos presenetim.
Zadela bom filozofijo v čelo
Letos načrtujem upor proti sebi, anarhijo in razvrat, in počasi sestavljam bojni načrt, kako preživeti dopust bolj dopustniško. Grem po vrsti – vzela bom le nekaj knjig, ki jih še nisem prebrala, in deset prebranih klasik, ki jih vedno vlečem s sabo, pustila na polici. Prepovedujem si kupovanje revij. Ne, raje časopisov. Ne, raje revij. Ne vem še, morda ena revija vsak drugi dan in en časopis na dan? In revija mora biti v jeziku, ki ga razumem, da se vsaj finskih znebim.
Računalnika ne smem odpirati do večera. Hudiča, ali bi bilo bolje, da bi ga odprla takoj zjutraj in zvečer sploh ne?? Nee, to je pretežko, odprla ga bom zjutraj in zvečer, vmes pa mir. Članek lahko napišem vsak tretji dan. No, če je nujno, vsak drugi dan. Več bom plavala. Se potapljala. Kuhala. Ne, kuhala ne bom več, kot že kuham, dvakrat na dan je dovolj. Lakirala si bom nohte. Hčerki bom lakirala nohtke. Z možem bom zrla v zvezdno nebo. Večkrat bom spila kozarec vina. Meditirala bom.
Kaj še, no, kaj? Počivala. Spala. Jedla. Se igrala Človek ne jezi se. Risala na kamne z voščenkami. Nabirala školjke. Oooh, ne vem, o kom pišem, ampak to nisem jaz. Nikoli ne bom znala spraviti skupaj tega zen pristopa, ali pač? Želja po begu je očitno prevelika, da ji ne bi sledila in se še med dopustom skrivala v revijah, člankih, knjigah ...
Saj jaz vem, kaj je v tej želji po begu, pa poskušam to zatajiti, ampak bom zdajle povedala na glas: mama sem in družino imam. Tudi svojih skoraj 38 let, gube in celulit. Imam pa tudi preteklost, v kateri sem znala preživljati počitnice, zato se v moji glavi vsako leto ob začetku poletja prebudi mladenka, ki še vedno divja. Ona je kriva, da so v moji glavi prizori nepozabnih poletij, ko sem norela, kolikor se je dalo in še več.
Ko sem preplesala dva ali tri dni v kosu, ne da bi padla dol. Ko so bile sieste daljše od dneva in si se vmes zlepljenih teles ljubil, nato osvežil v turkizni vodi in spal naprej. Ko smo igrali tarok za to, kdo bo pomival posodo. Ko ti je najlepši fant risal po nohtih na nogi, dokler ni mimo prišel še lepši. Ko ni bilo denarja za nič, pa smo vsak večer žurali in gledali utrinke, zaspali na plaži in se zbudili podhlajeni kot trop pasjih mladičkov. Ko nismo mogli domov, ker nismo imeli več denarja za trajekt. Jedli zadnje dni tako ali tako nismo. Zdaj, ko gledam nazaj, so moja poletja polna lesketajočih spominov, kot trenutek, ko se za hip zazreš v sonce in oslepiš. Vse je bilo mogoče, vse je bilo še pred nami, presenečenja so čakala za prvim vogalom. Bili smo pač mladi in vse, kar spada zraven.
In, evo, to je to. To je razlog, zakaj zdaj poleti ne odklopim do konca. Ne gre več. Poznam jutri in vem, da pride mimo prav tak, kot je prišel mimo danes, ki me že spominja na včeraj. Zataknila sem se med najstnico in odraslo žensko, in s tem očitno ne znam, kot je treba, čeprav sem neskončno vesela, da sem mama, in se nikoli več ne bi vrnila v mladost. Bizarno, kajne? To pa zato, ker mi v resnici ne manjka nič drugega, kot uzreti del sebe, ki mu že leta in leta ne upam pogledati v oči. Najstniki tega itak ne počnejo, odrasli pa naj bi vsaj poskusili.
No, pa bom poskusila. Med eno in drugo zlepljeno stranjo revije na veceju, med rokavčki in kamenčki, med nabiranjem školjk in iskanjem internetnega signala bom poiskala Katjo, ki ima s preveč prostega časa težavo, in jo letos poleti pocrkljala. Pomirila. Odvlekla od računalnika in revij. Saj je le nov začetek leta in spodobi se, da začnem na novo. Groza me je, ker pravzaprav obračam nov list v svojem življenju, pa čeprav gre samo za preživljanje počitnic. Hkrati pa komaj, komaj čakam!
P. S. Mož je pravkar klical, da je na barko pritrdil sončne celice, da mi bo ves čas na voljo elektrika za računalnik. Hja, ne ve še, da jih letos ne bom potrebovala, ker se bom posvetila njemu in zvezdnim nočem, ampak res lepo od njega. Mogoče, mogoče pa le napišem kakšno vrstičko, da ne bo na koncu užaljen.
Besedilo: Katja Golob
