Pretresljivo, iskreno, brez olepšav. Težka zgodba s k sreči srečnim koncem. "Nisva se znala ne ločiti ne ostati skupaj. Vzdušje bi lahko rezal z nožem. Bilo je grozljivo."
Mislim, da ni partnerja ali zakonca, ki ga ne bi v kriznih situacijah vsaj enkrat prešinilo, da bi bila ločitev najboljša mogoča rešitev. Vsaj zase lahko to trdim, večkrat! Pa sem še vedno poročena.
Prisežem, včasih sem za vsako malenkost pomislila, da bi bilo bolje, če se s partnerjem razideva, ker sva si tako različna. Različna je pomenilo, da on ne uporablja prave brisačke za brisanje blatnih pasjih tačk, da zameša najini zobni krtački ali da navadnim špagetom s paradižnikom z množico dodanih začimb spremeni okus v divjačinsko jed. Pa takrat sploh še do otroka, ko se igra res začne, nisva prišla. Kompromise sva sklepala le glede potovanj oziroma je bilo po mojem, ker je tako moralo biti. Danes mi je ob tem kar malce nerodno in se rahlo posmejim svoji naivnosti, tudi zato, ker ne morem verjeti, kakšen otrok sem bila kljub svojim poznim dvajsetim in kako sem morala odrasti, če sem hotela naprej v življenju, sama ali v zakonu.
Kot vemo, je moderno starševstvo velik izziv, sploh za ženske, ki morajo nenadoma vse svoje vloge potisniti v ozadje in začeti igrati mamo, kakor vedo in znajo. Priznam, da sem tudi sama precej pogrnila pri tej izkušnji oziroma sem več pričakovala od partnerja, pa ne v materialnem smislu. Medtem ko je on pridno služil denar in skrbel za prihodnost naše družine, sem sama dojila, prala, likala, kuhala, pospravljala, lezla z otrokom na sprehod v vsakem vremenu, ker je bilo treba sprehoditi tudi dva psa, brala pravljice, čistila dudke, pa še bi lahko naštevala.
Vse drobne stvari, ki so me osrečevale, od kavice s prijateljico do branja knjige pod volneno odejo, ko dežuje, so izginile. Popolnoma izčrpana sem od moža pričakovala, da kaj stori, da me vpraša, kako sem, da me poboža in mi da lubčka, saj veste, o čem govorim.
In sem kar čakala in čakala, pa se ni nič zgodilo, moja seksualna boginja je bila vedno bolj užaljena, prav tako moja osebnost, ki se je znala le še smiliti sama sebi, češ, kako hudo mi je, pa tega nihče ne opazi. Seveda sama nisem opazila, da bi tudi moj mož hotel od mene približno iste stvari – da ga pobožam, pohvalim, ker skrbi za nas, mu rečem, da je fejst dedec in da takšnega gotovo nima nobena druga; da sploh ne govorim o tem, da bi padel dol, če bi me zvečer dobil oblečeno v seksi spodnje perilo.
Ampak ne, preveč sem bila zaverovana v svoj svet, da bi lahko opazila njegovega, in tako se je začelo. V domu je sčasoma zavladalo strašno napeto vzdušje, ki bi ga lahko z nožem rezal, na konici taistega noža pa sva v lovljenju ravnotežja s soprogom plesala svoj strupeni ples. Izginili so občudovanje drug drugega, brezmejna podpora, zaupanje, nežnost in predvsem pogovor.
Drug za drugega nisva več vedela, kaj misliva, ker se o tem nisva pogovarjala, ampak sva vsak v svoji glavi le domnevala, kaj premišljuje drugi. In tako lahko samo še zaideš, kajti, kaj misli drugi, lahko izveš, če se o tem pogovarjaš z njim, ne pa da si rišeš filme, kaj bi bilo, če bi bilo. Postala sva tujca v lastnem domu, kar naprej nasikana in slabe volje, dokler se nisva v resnici začela prepirati za vsako malenkost. Še zdajle, ko to pišem, me spreletava srh, kako nevzdržno je bilo.
Potem ko je to nekaj časa trajalo, sva se odločila, da greva na partnersko terapijo, kaj pa drugega. Danes je to najbolj običajna stvar, takrat pa še ni bila. Pojma nisva imela, v kaj se spuščava, ker jaz se, ko zdaj gledam nazaj, v to ne bi več podala, tudi mrtvo pijana ne, oprostite izrazu! Nisem vedela, čez kakšne prepade me bo vodila ta pot, nisem imela varnostne mreže pod seboj, v katero bi se lahko ujela, kadar sem padla, kar naenkrat pod soncem nisem imela več nikogar, s komer bi se lahko pogovarjala, razen terapevtke in moža.
Da bi prijateljicam razlagala, kaj se dogaja na terapiji, mi še na kraj pameti ni padlo, ker je bilo vse skupaj preveč intenzivno in intimno, predvsem pa me je bilo sram, da sem se znašla v situaciji, ko me mora skozi življenje voditi terapevt, ker sama več ne znam. In najhuje je bilo, da sem ob vsem trudu moža le še bolj izgubljala oziroma tudi naspotno, on je še bolj izgubljal mene, namesto da bi nama šlo na bolje. Na terapiji sva dala ven vsa svoja čreva, če lahko tako rečem, pa sva se po letu in pol vseeno odločila za ločitev.
In bilo je brutalno boleče, čeprav sva se ob tej odločitvi pravzaprav nehala dreti drug na drugega, tepla pa se tako ali tako nikoli nisva. Kot pravi kavalir si je mož našel stanovanje, spakiral najbolj nujne stvari in šel. Potem pa se je, vsaj zame, pekel šele zares začel. Čeprav sem bila na smrt žalostna in razočarana, se to sploh primerjati ne da s tem, kar je doživljala najina takrat triletna hči.
To je bilo jokanja, spraševanja, klicanja očija 30-krat na dan, tuljenja, da naju hoče skupaj, moledovanja in obljub, da bo tako pridna, kot še nikoli ni bila, samo da se oči vrne. Kdor tega ni dal skozi, ne ve, kako to boli, ker otroku lahko tisočkrat razložiš tako stvar, pa mu je vseeno, da bi bila le spet skupaj. Otrok ima samo ta cilj, imeti starša skupaj, in ko sem to dojela, me je čisto sesulo. Samo še stiskali sva se in jokali, odpovedala sem.
Pa je usoda naredila svoje in mož se je odločil, da se vrne. O, veselje, radost, vendar le za pet minut! Potem sva se zopet začela zbadati, zmerjati, žaliti ... In tako se je mož spet odselil, pa spet vrnil, vsaj štirikrat je ponovil vajo. Nisva se znala ne ločiti ne ostati skupaj, bilo je grozljivo. Na koncu smo se sestavili ob pogoju, da se pustiva pri miru, kot da se ne poznava, kar je res težko uresničljivo, ampak ko se danes po petih letih ozrem nazaj, vidim, da je bilo uspešno. Dala sva si čas, da se zaceliva, in si celo pomagala pri tem tako, da je vsak prispeval (psihično in fizično), kolikor je lahko. Ni bilo lahko, nasprotno. Nekaj časa se mi je zdelo vse skupaj brezveze, kot da se trudimo dajati lep vtis, ampak sem si rekla, da bom tudi to preživela, sploh če sem se spomnila, kako je bilo hčeri hudo, ko ni bilo očija.Vem, da to ni dovolj za zmeraj, ampak bilo je dovolj za začetek, čeprav sem se tresla od strahu, da se bo vse skupaj še stotič ponovilo. A se ni. Od takrat do danes še ne.
Nekako sva z možem zvozila in si milimeter po milimeter začela spet zaupati, se pogovarjati, ne da bi se obsojala, se družiti, se smejati in tako naprej. Nisva ostala skupaj zaradi otroka, to danes vem, takrat pa se mi je zdelo, da to delam le zaradi hčerke, vendar v to ne verjamem več. Dva ostaneta skupaj drug zaradi drugega, ker se potrebujeta, pa naj bo na zdrav ali na bolan način, da ne govorim o ekonomskem položaju, kjer so ženske običajno šibkejše in se tudi zato bojijo zapustiti zakon. Hočem povedati, da sva veliko, ogromno naredila, da sva ostala skupaj in da se imava danes bolje kot kdajkoli, še rajši se imava. Lahko bi celo rekla, da sva takšno lekcijo potrebovala in da mislim, da bi jo slej ko prej tudi dobila, z otrokom ali brez nje.
Vem, kako neznosno težko in osamljeno sem se počutila, vem, kako naporno je otroku razlagati o tem, zakaj očija ni in ga ne bo. Vem, kako me je bilo strah, ali bom preživela, kje bova s hčerko stanovali, ali bom lahko dobra mama. Vse in nič vem o tem, težko bi delila nasvete. Vem tudi, da včasih preprosto ne gre in da ljudje prej odnehajo. In prav nič narobe ne bi bilo, če bi bilo tako. Tisto pa, česar se najbolj zavedam, je, da vem, da bi zmogla tudi brez moža. Danes to vem, takrat nisem. Ne vem, kako sicer, ampak zmogla bi. Ker sem ženska in ker sreča spremlja pogumne. Tega nikoli ne pozabite, tudi ko sonce ne sije na vas. Pravi žarek posveti slej ko prej.
Katja Golob
Preberite še: Te škornje, ki jih je nosila Senidah, boste hoteli imeti
Priporočamo tudi: Ta barva las je sedaj najbolj moderna, narekuje Emily Ratajkowski
Novo na Metroplay: "Ni uspeha brez trdega dela." | Maja Štamol Droljc