Do filmov o resničnih osebnostih imam precej zadržan odnos. Še posebej če že v naprej vem, kam pelje zgodba in ko se zdi, da je treba v dobrih dveh urah odkljukati vse pomembne postaje življenja. Film Tony je prijetna izjema. Zgodba se vrača v mladost Anthonyja Bourdaina, še preden je postal legendarni kuhar, avtor in popotni dokumentarist, po katerem se ga spominjamo danes.
Kanadski režiser Matt Johnson za izhodišče sicer vzame uvodna poglavja Bourdainove avtobiografske uspešnice Kitchen Confidential, vendar ga veliko bolj kot nastanek legende zanima mladenič, ki nima pojma, kaj bi sam s seboj.
V vlogi devetnajstletnega Tonyja nastopi Dominic Sessa, ki ga je težko ne gledati z zanimanjem. Njegov Tony je domišljav, samozadovoljen, nestrpen in občasno naravnost nemogoč, hkrati pa dovolj osamljen in negotov, da mu vse to hitro odpustimo. Tako zelo si želi postati nekdo, da bi najraje preskočil prav tisti del, v katerem mora to šele postati.
Med poletnim delom v restavraciji v Provincetownu se Tony zaplete v precejšnjo godljo laži, zamer, ljubezni, alkohola in morske hrane. Njegov svet se začne spreminjati, ko pod okriljem šefa restavracije Cira, ki ga z ravno pravšnjo mero šarma in avtoritete igra Antonio Banderas, začne odkrivati kuhinjo.
In prav tu je Tony najboljši.
Prizor v katerem Banderas in Sessa drug ob drugem v popolni tišini metodično polnita steklenice z domačim kečapom in skodelice s soljo, je pomirjajoč. Brez dialoga, brez glasbene podlage in brez velikega filmskega trenutka, ki bi nam moral pojasniti, kaj se dogaja. Pa vendar prav tam začutimo nekaj bistvenega: Tony se zaljublja v kuhinjo. Morda mi je film tako všeč prav zato, ker tega odkritja ne spremeni v veliko razsvetljenje. Smer v življenju se tu ne pojavi z fanfarami, ampak med čiščenjem rib, pripravljanjem hrane in ponavljanjem opravil, ki so se še včeraj zdela nepomembna.
Tisti, ki so si bodo film ogledali zaradi igralske zasedbe, ne bodo razočarani. Dominic Sessa je odličen, Antonio Banderas pa s svojo karizmo očara, ne da bi se za to pretirano trudil. Na svoj račun bodo prišli tudi vsi, ki jim je ljub insajderski pogled v restavracijsko kuhinjo, z njeno hierarhijo, rituali, kaosom in posebno vrsto tovarištva, ki nastane med ljudmi, ko skupaj preživijo večerni servis. In potem smo tu še tisti, ki so nam všeč zgodbe o ljudeh, ki iščejo v življenju svojo smer. Ne nujno velikega življenjskega poslanstva, dovolj je že občutek, da si stopil na pot na kateri bi moral ostati.
