Massimo je seveda samo en. Edinstven. Senzibilen. Inteligenten. Osvežujoč. ‘Massimalen’.
Velik del svoje mladosti ste preživeli v Italiji. Kako se danes počutite tam? Imate radi to deželo?
Kot doma. Pogosto grem tja, saj imam tam polno stricev in tet, ženin brat živi tam, tako da . .
Zelo rad imam to deželo, le kako je ne bi imel rad, če pa je dala najlepša umetniška dela?
Pripravljate nov avtorski projekt, kdaj ga bomo lahko slišali?
Album se imenuje Sunce se ponovo rađa in naj bi izšel v začetku maja, že zdaj je skoraj končan. Res sem imel srečo pri nastajanju plošče, saj sem sodeloval z avtorji, kot so Neno Belan, Arsen Dedić, Lea Dekleva . . in vsi skupaj smo ustvarili dovršen izdelek. Celo sam sem napisal pesem.
V začetku devetdesetih ste izjavili, da se ne najdete več na hrvaški glasbeni sceni. Da se počutite kot tujec. Kaj menite o TV-šovih, ki obljubljajo instant slavo?
To je zelo slabo. Vsak po svoje sta to predvidela tako Orwell v knjigi 1984 kot Warhol, ki je trdil, da bo vsak prišel do svojih 15 minut slave. To se zdaj dogaja. Ljudem je forma bolj pomembna od vsebine. Včasih, recimo v osemdesetih, ki so bila vrhunec kreativnosti v glasbi in sploh v umetnosti, sem lahko na daleč prepoznal, kakšna je oseba, tudi če sem sodil samo po zunanjosti. Danes so ljudje zelo zelo uniformirani, vsi so videti popolnoma enako. Za videzom pa se lahko skriva popoln bedak ali intelektualec. Hočem reči, da sem intelektualce včasih lahko prepoznal, danes zelo težko.
Ali poslušate svojo intuicijo?
Zdaj zelo, naučil sem se skozi življenje, včasih pa ni bilo tako.
Kaj radi poslušate? Kakšna se vam zdi recimo Amy Winehouse, ki vseeno odstopa od uniformiranosti, o kateri sva prej govorila?
Ona se mi zdi okej, ampak na žalost mi intuicija govori, da to ne bo dolgo trajalo. Sam raje poslušam glasbo, ki ima trajno vrednost, džez na primer. Zelo rad imam tudi italijanski pop, ki ni tako podrejen svetovnemu vplivu, ampak ostaja neke vrste kancona. Pogosto grem na primer na koncert Renata Zera.
Kdo skrbi za vaš videz?
Sodelujem z Varteksom, ampak obleka je obleka, razumete? Trdim, da je človek tisti, ki naredi obleko, ki jo napolni s svojo osebnostjo, ne obleka človeka. Pomagata mi tudi žena in hči, najbolj glede barv, ker imam rahlo barvno slepoto v spektru od zelene do rjave. Tu vmes se mi vse zdi sivkasto modro.
Ali zato nosite barvna očala?
Tudi. Sicer pa imam še iz otroštva očesno alergijo, ki je pogosta pri tako svetlih modrih očeh, zato jo blažim z barvnimi stekli, drugega ne morem storiti.
Kaj simbolizira vaša kitka?
Nekatere stvari prav gotovo. Že dolgo jo nosim in mislim, da jo bom kmalu . . skrajšal. Veliko pozornosti zahteva, nege in truda, pogosto jo moram razčesati in potem spet splesti, ker je tako dolga. Veliko dela imam z njo.
Se kdaj ukvarjate s športom?
Poleti se potapljam, ker imam rad morje, sicer pa so moji nastopi moj trening. Moj koncert traja več kot dve uri, kar je naporno, tudi za glas. Večina mojih glasbenih kolegov pri teh letih spušča intonacijo, da zdržijo fizični napor, jaz tega ne delam. In Oliver (Dragojević, op. p.) tudi ne. Moj glas res ni več tak kot pri dvajsetih, pesmi pa, tu je nastop, interpretacija . . Povem vam, da na odru oddelam tak fitnes, da potem ne potrebujem več ničesar.
Kako pa skrbite za svoj glas?
Morate vedeti, da glasilke niso predvidene za petje. Zelo pomembno je, da obvladate pevsko in dihalno tehniko, šele potem lahko pojete, ne da bi se glas takoj utrudil. In ko se moj glas utrudi, moram počivati. To je najbolj pomembno od vsega, počitek med koncerti. Počivam pa leže in z daljincem v roki. Pustim, da škatla misli zame.
Največji uspeh vaše kariere?
Takole bom rekel – najtežje se je vrniti. Najtežje. Zelo lahko je uspeti, ko imate 20 let in super komad, zelo težko pa po dolgem premoru, kot sem ga imel jaz. V to vrnitev je vloženo strahovito veliko truda, danes veliko več razumem kot nekoč in veliko bolj cenim vso lepoto tega, kar sem naredil.
Katja Golob
Fotografija promocijsko gradivo
