Kaj na laboratorijskem izvidu pravzaprav pomeni »normalno«?
Referenčne vrednosti, navedene ob rezultatih laboratorijskih preiskav, niso vedno jasna meja med zdravjem in boleznijo. Laboratoriji jih praviloma določajo na podlagi meritev pri skupini ljudi, ki veljajo za zdrave, pri čemer referenčno območje običajno zajema osrednjih 95 odstotkov rezultatov. Povedano preprosteje: referenčno območje pokaže, katere vrednosti so pri izbrani skupini ljudi običajne, ne pa nujno, katere so najboljše za vsakega posameznika.
Težava lahko nastane, kadar je določeno pomanjkanje v populaciji zelo razširjeno. Če so med ljudmi, na podlagi katerih določajo referenčne vrednosti, tudi posamezniki s še neodkritim pomanjkanjem, lahko to vpliva na spodnjo mejo referenčnega območja. Rezultat je tako lahko statistično normalen, čeprav ne izključuje zdravstvenih težav ali pomanjkanja.
Ker se referenčne vrednosti med laboratoriji razlikujejo, je lahko isti rezultat v enem laboratoriju označen kot prenizek, v drugem pa še vedno spada v območje normale.
FERITIN: razlika med normalnim in zadostnim je še posebej pomembna
Feritin je beljakovina, v kateri telo shranjuje železo, zato njegova koncentracija v krvi pomaga oceniti zaloge železa v telesu. To je pomembno, saj lahko zaloge železa upadejo, še preden se zniža raven hemoglobina. Ženska ima lahko torej povsem normalno krvno sliko, a ji kljub temu primanjkuje železa.
Takšno stanje imenujemo pomanjkanje železa brez anemije. Spremljajo ga lahko utrujenost, razdražljivost, glavoboli in sindrom nemirnih nog. Feritin ni del osnovne krvne slike, zato ga laboratorij izmeri le, če je preiskava posebej naročena.
Spodnje referenčne meje za ženske se med slovenskimi laboratoriji razlikujejo. V centralnem laboratoriju UKC Maribor je referenčno območje za odrasle ženske od 20 do 200 µg/L, v laboratoriju Synevo pa od 5 do 204 µg/L. Vrednost feritina 12 µg/L je tako v enem laboratoriju označena kot prenizka, v drugem pa še vedno spada v referenčno območje.
Kaj so leta 2026 sporočili hematologi?
Ameriško hematološko združenje (ASH) je leta 2026 v reviji Blood Advances objavilo nove smernice za diagnosticiranje pomanjkanja železa. Pri odraslih, vključno z ženskami, ki imajo menstruacijo, predlaga upoštevanje mejne vrednosti feritina 30 µg/L ali manj.
V preteklosti se je pogosto uporabljala meja 15 µg/L, ki pa jo je strokovna skupina pri nosečnicah izrecno odsvetovala. Pri ženskah z močnimi menstruacijami, značilnimi simptomi ali dejavniki tveganja ter pri tistih, ki načrtujejo nosečnost, smernice dopuščajo upoštevanje višje mejne vrednosti, do 50 µg/L.
Strokovnjaki tako poudarjajo, da se zdravniki pri ocenjevanju pomanjkanja železa ne bi smeli opirati izključno na spodnjo referenčno mejo, navedeno na laboratorijskem izvidu, temveč tudi na klinično pomembne mejne vrednosti in bolnikove simptome.
Ob tem je treba poudariti, da so številna priporočila pogojna in temeljijo na dokazih z nizko stopnjo gotovosti. Smernice se nanašajo na diagnosticiranje pomanjkanja železa, ne pa na njegovo zdravljenje. Smernice za zdravljenje ASH napoveduje za leto 2027.
Navedene mejne vrednosti veljajo predvsem za ljudi brez prisotnega vnetja. Feritin se namreč ob okužbah in kroničnih vnetnih boleznih lahko zviša, zato lahko prikrije pomanjkanje železa. Tudi UKC Maribor ob akutnem vnetju navaja višjo spodnjo mejo, 40 µg/L, ob kronični bolezni pa 100 µg/L.
Kaj raziskave razkrivajo o utrujenosti?
Ena najpogosteje citiranih raziskav na tem področju je bila leta 2012 objavljena v kanadski medicinski reviji CMAJ.
V raziskavo so vključili 198 žensk z menstruacijo, ki so se spopadale z nepojasnjeno utrujenostjo. Vse so imele normalno raven hemoglobina, njihova vrednost feritina pa je bila nižja od 50 µg/L.
Približno polovica udeleženk je 12 tednov prejemala železo, preostale pa placebo. V skupini, ki je jemala železo, se je utrujenost zmanjšala za 47,7 odstotka, v skupini s placebom pa za 28,8 odstotka.
Podoben učinek so opazili tako pri ženskah s feritinom pod 15 µg/L kot pri tistih z višjimi vrednostmi. To nakazuje, da lahko nadomeščanje železa pri določenih ženskah z utrujenostjo koristi tudi takrat, ko njihove vrednosti feritina niso izrazito nizke.
Pri razlagi rezultatov pa je treba upoštevati tudi omejitve raziskave. Financiral jo je proizvajalec pripravka z železom, kar so avtorji tudi navedli.
Vitamin B12: sivo območje med normalnim in zadostnim
Podobna dilema se pojavlja pri vitaminu B12. Laboratorij Synevo navaja referenčno območje od 138 do 652 pmol/L, britanski Nacionalni inštitut za zdravje in odličnost v oskrbi (NICE) pa v smernicah iz leta 2024 uporablja nekoliko drugačno razvrstitev.
Po teh smernicah vrednost skupnega vitamina B12 pod 133 pmol/L kaže na potrjeno pomanjkanje, vrednosti med 133 in 258 pmol/L pomenijo možno pomanjkanje, pri vrednostih nad 258 pmol/L pa je to manj verjetno.
Če torej laboratorijski izvid pokaže vrednost 180 pmol/L, je ta po referenčnem območju omenjenega slovenskega laboratorija še vedno normalna, po britanskih smernicah pa spada v območje, kjer pomanjkanja ni mogoče izključiti.
V takšnih primerih lahko zdravnik za natančnejšo oceno naroči dodatne preiskave, kot so določanje aktivnega vitamina B12 (holotranskobalamina), metilmalonske kisline ali homocisteina.
Smernice NICE pri mejnih vrednostih posebej poudarjajo pomen pravočasnega ukrepanja pri nosečnicah in doječih materah ter pri posameznikih z večjim tveganjem za pomanjkanje, denimo zaradi avtoimunskega gastritisa, operacij prebavil ali jemanja določenih zdravil.
Vitamin D: ko je »optimalna« vrednost navedena že na izvidu
Pri vitaminu D je položaj nekoliko drugačen. Laboratorij Synevo rezultate razvršča v štiri kategorije:
-
Pod 30 nmol/L: hudo pomanjkanje.
-
Od 30 do 49 nmol/L: pomanjkanje.
-
Od 50 do 74 nmol/L: zadostna raven.
-
Od 75 do 200 nmol/L: optimalna raven.
Meja 75 nmol/L izhaja iz starejših smernic ameriškega Endokrinološkega združenja iz leta 2011. Vendar je združenje leta 2024 objavilo nove smernice, v katerih te vrednosti ne podpira več kot univerzalnega cilja, hkrati pa ni določilo nove.
Za sicer zdrave odrasle med 19. in 74. letom starosti združenje ne priporoča rutinskega preverjanja ravni vitamina D niti jemanja dodatkov v odmerkih, ki presegajo priporočeni dnevni vnos, če za to ni posebnega zdravstvenega razloga.
Razlog je predvsem v tem, da univerzalne meje za pomanjkanje in zadostno raven vitamina D niso jasno določene, raziskave pa pri zdravih odraslih v tej starostni skupini niso prepričljivo pokazale dodatnih koristi višjih odmerkov.
Oznaka »optimalno« na laboratorijskem izvidu zato še ne pomeni, da gre za splošno sprejeto ciljno vrednost, ki bi jo moral doseči vsak posameznik.
Ščitnica: zakaj »optimalnim« vrednostim s spleta ne gre vedno zaupati?
Na spletu pogosto zasledimo tudi trditve o domnevno optimalnih vrednostih TSH, hormona, s katerim hipofiza uravnava delovanje ščitnice.
Kot idealna zgornja meja se pogosto omenja 2,5 mIU/L, medtem ko laboratorij Synevo navaja referenčno območje od 0,35 do 4,94 mIU/L.
Nekateri strokovnjaki so v preteklosti res predlagali znižanje zgornje referenčne meje, drugi pa opozarjajo, da bi takšna sprememba znatno povečala število ljudi z laboratorijsko ugotovljenim povišanim TSH.
Raziskovalec s klinike Mayo je denimo ocenil, da bi znižanje zgornje meje s 5 na 3 mIU/L delež ljudi z vrednostmi, ki bi kazale na možno zmanjšano delovanje ščitnice, povečalo s približno 5 na 20 odstotkov.
Vendar dokazi ne podpirajo zdravljenja zgolj zato, ker je vrednost TSH višja od domnevno optimalne meje, čeprav še vedno spada v referenčno območje.
Metaanaliza 21 raziskav z 2192 odraslimi, objavljena leta 2018 v reviji JAMA, je pokazala, da zdravljenje z nadomestnim ščitničnim hormonom pri ljudeh s subkliničnim hipotiroidizmom ni pomembno izboljšalo utrujenosti ali kakovosti življenja.
Pri sumu na Hashimotov tiroiditis pa lahko zdravnik poleg običajnih preiskav delovanja ščitnice naroči tudi določanje protiteles proti ščitnični peroksidazi (anti-TPO), ki niso vedno vključena v osnovne laboratorijske preiskave.
Kaj lahko storite, ko prejmete laboratorijski izvid?
1. Bodite pozorni na dejansko vrednost, ne le na oznako »normalno«. Rezultat znotraj referenčnega območja ne izključuje vedno pomanjkanja ali zdravstvene težave. Pomembni so tudi simptomi, starost, zdravstveno stanje in drugi dejavniki.
2. Preverite, ali so vam izmerili feritin. Ta preiskava ni del osnovne krvne slike, zato normalen hemoglobin še ne pomeni, da imate zadostne zaloge železa.
3. Pri feritinu upoštevajte tudi klinične mejne vrednosti. Po smernicah ASH iz leta 2026 lahko vrednost 30 µg/L ali manj kaže na pomanjkanje železa, pri ženskah z močnimi menstruacijami ali drugimi dejavniki tveganja pa je lahko pomembna tudi meja do 50 µg/L.
4. Pri mejnih vrednostih vitamina B12 vprašajte za dodatne preiskave. Zdravnik lahko glede na simptome in okoliščine presodi, ali je smiselno preveriti aktivni vitamin B12, metilmalonsko kislino ali homocistein.
5. Upoštevajte morebitno vnetje. Feritin se lahko med okužbo ali vnetjem zviša, zato navidezno normalen rezultat ne izključuje nujno pomanjkanja železa.
6. Prehranskih dopolnil ne jemljite na pamet. Predvsem pri železu je pomembno, da je nadomeščanje utemeljeno z izvidi in zdravstvenim stanjem. Čezmeren vnos lahko namreč povzroči neželene učinke in pri nekaterih ljudeh tudi kopičenje železa v telesu.
Najpomembnejše vrednosti na enem mestu
Feritin pri ženskah
Spodnja referenčna meja se v navedenih slovenskih laboratorijih giblje med 5 in 20 µg/L. Smernice ASH iz leta 2026 kot pomembno diagnostično mejo navajajo 30 µg/L, v določenih okoliščinah pa tudi do 50 µg/L.
Vitamin B12
Spodnja referenčna meja laboratorija Synevo znaša 138 pmol/L, medtem ko smernice NICE vrednosti od 133 do 258 pmol/L uvrščajo v območje možnega pomanjkanja.
Vitamin D
Nekateri laboratoriji kot optimalno označujejo raven od 75 nmol/L, vendar ameriško Endokrinološko združenje v smernicah iz leta 2024 ne določa več univerzalne ciljne vrednosti za zdrave odrasle.
TSH
Referenčno območje laboratorija Synevo znaša od 0,35 do 4,94 mIU/L. Pogosto omenjena »optimalna« zgornja meja 2,5 mIU/L ni splošno sprejeta meja za diagnosticiranje ali zdravljenje zmanjšanega delovanja ščitnice.
Najpomembnejše sporočilo je, da laboratorijskih rezultatov ne gre presojati samo po tem, ali so označeni kot normalni. Njihov pomen je treba vedno razumeti v povezavi s simptomi, zdravstveno anamnezo in drugimi preiskavami. Enako pomembno pa je, da vsako odstopanje od domnevno »optimalnih« vrednosti še ne pomeni bolezni ali potrebe po zdravljenju.
