Včasih je zadostovalo, da nisi nosil krzna, če si hotel veljati za ozaveščenega, danes je potrebno mnogo več. Potem ko smo vsi prebavili lekcijo iz ekološko pridelane hrane, je čas, da poleg tega, kaj damo vase, poskrbimo za to, kaj damo nase. Vprašanje sezone ni biti oblečen v fuksijo od glave do pete ali ne, temveč ali je ta fuksija dovolj ‘zelena’. Ekomoda ni moda prihodnosti, je moda sedanjosti. Toda, ali res lahko govorimo o modi ali zgolj o ekooblačilih?
Šestdeseta so demokracijo vnesla tudi v modo. Poplava novih poceni tkanin je omogočila vsem, da prispevajo v ta čudoviti svet. Sklenile so se prve high street verige in fast fashion je potešila naš apetit in ga ves čas povečevala. Nihče ni niti pomislil, kaj s tem delamo planetu. Katharine Hamnett velja za prvo kreatorko, ki se je že v osemdesetih, medtem ko je ves svet nosil minike iz streča, zavzemala za zeleni bombaž. Seveda so bili vsi mnogo bolj navdušeni nad belim. Če je bila t-majica še včeraj oblačilo osvoboditve, uniseksa, se danes v njej zrcali gensko spremenjeni bombaž, ki za svojo proizvodnjo potrebuje več pesticidov kot katerikoli drugi pridelek (kar 25 odstotkov svetovne porabe), in izkoriščana delovna sila, med katero ne manjka otrok.
Čeprav se zdi, da je, ko se je znašel na policah H & M-a, Zare in Topshopa, organski bombaž postal civilizacijski minimum, vam en sam pogled v lastno zbirko majic pove, da ni tako. Če imate doma več kot eno stoodstotno okolju prijazno majico, ste že visoko nad povprečjem. To ne pomeni, da moramo vse preostale zmetati v koš in se že to soboto podati v veliki ekošoping. Kopičenje stvari, četudi so eko, je namreč izjemno neekološko, brezglavo nakupovanje pa tako (pred)milenijsko. Da je skušnjava še večja, je cena oblek vsako leto nižja, samo v Veliki Britaniji se je v zadnjih petih letih pocenila za 15 odstotkov.
Brez skrbi, ozaveščanje odpira nove in nove niše, ki nam omogočajo, da postanemo vzoren potrošnik, in ker posledično zapravljamo brez slabe vesti, tudi idealen. Ekomoda je morda še najbliže nadniši, kot na popolnoma drugi strani haute couture, a zdi se, da zaenkrat ostaja sinonim za navadno bombažno majico.
Ne še en hippy revival
Oblačila, ki so prijazna do okolja (brez toksičnih barvil ter z manj letalskih kilometrov in embalaže), proizvajalca (brez otroške delovne sile, brez sweatshopov, s pravičnim plačilom) in potrošnika, naj bi si prislužila predpono eko. Kar zveni edino pravilno, toda vrlina mode nikoli ni bila pravičnost. Vedno je do neke stopnje diskriminatorna, zanjo se je treba žrtvovati. Kako paradoksalna je potemtakem ekomoda?
Poleg novih okolju prijaznih oblačil sodijo sem tudi ‘stara’, iz druge roke, vintidž kosi, vsa reciklirana ali predelana oblačila. Ekološka in etično na najvišji stopnički naj bi bila tista z oznako Fairtrade, potemtakem bi pričakovali, da so najbolj fer in si z njimi zagotovimo vstopnico v nebesa, a kaj ko niso nujno tudi najbolj prijazna do živali, saj lahko uporabljajo usnje ali peresa. Nihče ni rekel, da je biti eko preprosto. Sicer pa, ali ste si kdaj mislili, da bomo pripravljeni plačati več za ekološko vzrejeno meso in zahtevali ime piščanca, ki ga bomo ocvrli za nedeljsko kosilo? Na neki način se tako tudi v fast fashion vrača trenutek za razmislek, a le trenutek, da si vmes slučajno ne bi premislili.
Bodimo odkriti, nikogar pravzaprav ne moti to, da so oblačila eko, morda nas malo moti to, da so prijazna, preveč prijazna, da med njimi ne najdemo toliko kreativne drznosti; pričakovati glamuroznost ali, bog ne daj, seksapil pa tako ali tako zveni perverzno. Toda, ali se je temu res treba odreči? Najslabše, kar se lahko zgodi tovrstni modi, je hippy revival, flower power je že zdavnaj odcvetela, ali karkoli, kar bi le bežno spomnilo na regi, na volnene puloverje in dreadlockse. Kako je mogoče, da čeprav je zelena, ne deluje ravno sveže? Boho je dokončno pozabljen, vintidž vedno bolj načenja sci-fi, toda multi kulti vzdušje se na veliko vrača – le kdo se ni zaljubil v Balenciagino kolekcijo –, morda je to edini pravi miks.
Je kupiti dizajnerski kos made in Italy res manj sporno kot ves voziček oblačil made in China? Četudi je, se vedno več sestrskih linij velikih imen že spogleduje s produkcijo na Vzhodu.
Etika & estetika
»Večina ljudi, ki kupi moje čevlje in torbice, nima pojma, da niso iz usnja, « pravi Stella McCartney, največja prijateljica PETE na kateremkoli tednu mode. Morda je ravno to tista stopnja zavesti ali pač produkcije, do katere moramo priti. Ko bo eko postal samoumeven in bomo torbice, čevlje, krila in jakne zopet kupovali zgolj zato, ker se v njih počutimo fantastično in smo tako tudi videti. Toda do takrat, naj bo jasno, Stella v svojih kolekcijah ne uporablja krzna, usnja, svile, niti ovčje volne ne. Kljub temu je brv vedno polna čudovitih over-size pletenin, toplih plaščev, oblekic, lahnih kot sapica, in ubijalskih dodatkov, zaradi katerih ni bilo treba nikomur umreti. Vsi jo občudujejo, tako veganci kot mesojedci, saj je eko subtilno, a hkrati nekompromisno vpeljala v pret-a-porter.
Da je eko res postal imperativ, priča tudi usoda nakupovalne vrečke I am NOT a plastic bag iz nebeljenega bombaža, ki jo je Anya Hindmarch skreirala v sodelovanju z aktivistično organizacijo We Are What We Do. Bila je nedvomno najcenejša ‘it’ torbica v zgodovini, saj je stala pet funtov, na eBayu pa je dosegla vrednost stopetdesetih. Navdušenje ni upadlo niti po tem, ko so se pojavile špekulacije o ekološkem poreklu same nalepke, nikomur ni bilo mar, dokler je lahko pod roko zibal enako torbo kot Lily Cole. Med hollywoodskimi lepotičkami je najbolj okolju (in tudi očem marsikoga) prijazna Natalie Portman, saj tudi za na rdečo preprogo obuje plastične čevlje.
Da, visoke pete Beyond Skin so se sprehodile tako po oskarjih kot zlatih globusih. »Znamka je nastala iz frustracije in nečimrnosti, « razlaga na njihovi spletni strani ustanoviteljica Natalie Dean, »prej se je vsak poskus združitve mode in etičnosti ponavadi končal z žrtvovanjem ene strani enačbe. Naš namen je, da to spremenimo s kreiranjem klasičnih in obenem edinstvenih kolekcij obutve, ki je narejena tako, da ne izkorišča živali, ljudi, niti širšega okolja.«
Zeleni od zavesti
Biti eko torej ni nujno biti omejen le na bombažno spalno srajco in spodnje perilo. Če je mogoče biti vsaj svetlo zelen na rdeči preprogi, mar to pomeni, da smo lahko povsod? Kaj pa na najlepši dan v svojem življenju? Jessica Randal, 24-letna študentka medicine, se je odločila, da bo njena bela poroka temno zelena. Preden se vam zatakne kakšen konfet, naj vam povemo, da je bila kljub temu bleščeče bela. Želela si je samo »nizko karbonsko, fair trade, ekološko poroko«. Obleka je bila iz britanske dobrodelne prodajalne Oxfam, vabila iz recikliranega papirja, cvetje z maminega vrta, hrana in pijača ekološko pridelani, vsi prevozi okolju prijazni, tudi na poročnem prstanu je bil nekrvavi diamant, če seznama poročnih daril niti ne načenjamo.
Ste že zeleni od zavisti? Nova beseda je skovana, nič več egoistov, vse več ekoistov. Imamo tolikšno izbiro, da nimamo več izgovorov. Svet je naš in njihov in predvsem svoj. Zdaj se lahko bojujemo zanj tako, da obujemo veganske salonarje – nič lažjega. Kot pravijo pri Edun, ne neprofitni organizaciji, kot smo bili vajeni do sedaj, ampak za-profit podjetju Bonove žene Ali Hewson, ki hoče zgraditi ekonomsko uspešen poslovni model v afriških državah: »Poskrbite, da bo vaša rit videti dobro, medtem ko rešujete tuje.«
Ekomoda resnično ni moda prihodnosti, je moda današnjega časa.
Urša Jerkič
Fotografija Michelangelo di battista, net-a-porter.com, promocijsko gradivo in rexfeatures
