Prišle smo do točke, ko si lahko rečemo: Imej se rada. A le pod pogojem, da ustrezaš drugim. Kaj smo v resnici spremenile? Nič. Ljubezen do sebe je postala sprejemljiva samo, če je estetsko skromna. Če ne moti. Če ne sproža. PIŠE ZOYA
IMEJMO SAMI SEBE RAJŠI
Danes je sprejemljivo reči: Rada se imam, tudi ko se počutim grdo. To se bere kot globina. Kot delo na sebi. Kot moralna zmaga. In ne razumite me narobe, kot psihoterapevtka vem, kako zahtevno je to in koliko notranjega dela je zares potrebnega.
A problem ne nastane pri sprejemanju lastne ranljivosti. Problem nastane v trenutku, ko ženska doda še: Rada sem urejena. Rada se počutim lepo. Rada sem uspešna. In dobra sem v tem, kar delam.
Takrat se prostor zategne. Nenadoma ni več govora o ljubezni do sebe. Začne se sodba.
Zakaj?
Ker problem nikoli ni bila lepota. Problem je kombinacija. Lepa in inteligentna. Vidna in kompetentna. Uspešna in neopravičujoča se.
Ne gre za to, kako je ženska videti. Gre za to, da si dovoli biti vidna po lastnih kriterijih.
To je trenutek, ko se vklopi kolektivno nelagodje. In ko se začne preoblečena disciplina v obliki skrbi, moralnih opazk, 'dobronamernih' komentarjev o avtentičnosti.
Takšna regulacija ne deluje tako, da bi ženskam nekaj neposredno prepovedovala. Deluje subtilno. Skozi vprašanja. Skozi namige. Skozi moralni jezik, ki estetsko izbiro hitro prevede v psihološki ali ideološki problem.
To ni feminizem. To je nadzor.
Ne zato, ker bi bila lepota sama po sebi nevarna. Temveč zato, ker postane nevarna v trenutku, ko ni več uporabljena kot okras, temveč kot izraz avtonomije.
Ženska, ki je hkrati uspešna, lepa in samozavestna, razbije mit, da moraš za resnost nekaj žrtvovati. Da moraš biti manj, da bi bila sprejeta. Da moraš izbirati med močjo in estetsko prisotnostjo.
In to je za številne nevarno.
Ta mehanizem ni nov. V sodobni preobleki ponavlja staro delitev: ženska je lahko sprejemljiva, dokler je nevidna ali pa vidna in razvrednotena. Kar danes pogosto imenujemo osvoboditev, je v resnici le nova oblika regulacije. Vidnost je dovoljena, a le pod natančno določenimi pogoji.
Avtonomna ženska, ki združi kompetenco, vidnost in samostojno estetsko izbiro, v tem sistemu nima stabilnega mesta. Zato jo je treba popraviti, reinterpretirati ali moralno razložiti.
Morda pa vprašanje sploh ni, zakaj je neka ženska preveč vidna. Morda je vprašanje, zakaj nas njena vidnost vznemiri.
Zakaj nas zmoti, če si nekdo dovoli stati v prostoru, brez opravičevanja. Zakaj v trenutku, ko nas nihče ne obsoja zaradi lastnega videza ali izbire, začutimo potrebo, da sodimo druge.
Vsaka sodba ima svoj izvor. Pogosto ne govori o ženski, ki jo gledamo, temveč o napetosti, ki se v nas sproži ob njej.
Namesto da jo takoj moralno razložimo, bi se lahko vprašale: Kaj v meni se je ob tem aktiviralo? Kaj je tisto, česar si sama nisem dovolila? Kje sem se naučila, da je varneje zmanjšati se kot stati v polnosti? To niso vprašanja krivde. So vprašanja zavedanja.
In morda bi se prav tu lahko začel premik – ne v regulaciji drugih žensk, temveč v večji iskrenosti do sebe.
Zato se ženske pogosto sabotirajo ravno v trenutku širitve. Ne iz strahu pred neuspehom, temveč iz strahu pred tem, kaj pomeni biti zares videna.
Uspeh pomeni izpostavljenost. Izpostavljenost pomeni projekcije. In projekcije zahtevajo psihično kapaciteto, ki je marsikje še vedno ne zna nositi niti okolje niti kultura.
Zato žensko, ki ne zmanjša svoje prisotnosti, hitro označimo kot problem. Preveč. Sumljivo. Ne dovolj skromno.
A tu je resnica, ki je nočemo slišati: ženska, ki si dovoli biti hkrati dobra v svojem delu, vidna na svoj način in zvesta sebi, ne dela nič narobe. Ona preprosto ne sodeluje več v lastnem izginjanju.
In prav to ljudi najbolj moti.
Problem ni v estetiki. Problem nastane v trenutku, ko ženski ni več dovoljeno, da sama določi, kaj zanjo pomenijo urejenost, skrb in ugodje v lastnem telesu.
V svetu, kjer vemo, kako pogosto je bilo ženskam telo odvzeto brez soglasja, je skoraj ironično, kako hitro želimo nadzorovati tiste, ki si ga danes jemljejo nazaj.
Ženska, ki si dovoli sijati, ni provokacija. Je dokaz, da preživetje ni konec zgodbe. Da se lahko iz njega rodi življenje, ki si upa biti sijajno!
Imejmo sami sebe rajši,