Jutro pride neopazno. Odprete oči, si pripravite kavo ali čaj in pogledate skozi okno, kjer je vse videti enako kot včeraj. Dan se začne kot običajno, nato pa se pojavijo drobne stvari, ki jih prej niste opazili. Prava beseda je »nekje tu«, a se je ne morete spomniti. Ime znane osebe vam za trenutek uide. Vstopite v sobo in ugotovite, da ste pozabili, zakaj ste sploh prišli tja. Takšne situacije najprej vzbudijo nasmeh, nato rahlo nejevoljo, sčasoma pa vse pogosteje tudi razmišljanje o letih.
V takšnem trenutku mnogi izrečejo isti stavek: »Kaj hočemo, leta naredijo svoje.« Prav ta misel pa pogosto postane najbolj nevarna. Ne zato, ker leta ne bi vplivala na človeka – saj vplivajo. Nevarna je zato, ker z njo pride tudi odločitev, da se ne bo več nič spremenilo in da bomo postopno slabljenje spomina, koncentracije ter miselne jasnosti sprejeli kot nekaj neizogibnega.
Življenje pa ponuja tudi drugačne primere. Srečate lahko ljudi v sedemdesetih letih, ki imajo še vedno bister um, radovednost, dobro koncentracijo in sposobnost hitrega odločanja. To ni vedno vprašanje genetike. Veliko pogosteje se odgovor skriva v vsakodnevnih navadah, ki se zdijo tako preproste, da jih večina ljudi podcenjuje.
Natalija Petrovna Behtereva, ugledna nevrofiziologinja, ki je desetletja preučevala delovanje možganov, je prav temu namenjala veliko pozornosti. Delala je, pisala znanstvene članke in vse do pozne starosti ohranila izjemno miselno jasnost. Njena izkušnja kaže, da za ohranjeno kognitivno sposobnostjo ne stojijo čudeži, temveč razumevanje delovanja možganov in način, kako skrbimo za njihovo dejavnost.
Zakaj imajo možgani raje doslednost kot občasen napor
Pri skrbi za zdravje in duševno vitalnost ljudje radi iščemo hitre in spektakularne rešitve. Toda možgani ne delujejo tako. Veliko več jim pomenijo majhne, redne navade kot občasni intenzivni napori. En dan intenzivnega učenja ali vadbe ne more nadomestiti tedna pasivnosti. Možgani se spreminjajo s ponavljanjem, ne z izjemami.
Dober primer je pot v snegu. En sam prehod pusti komaj vidno sled, več sprehodov jo naredi izrazitejšo, vsakodnevna hoja pa ustvari pravo pot. Enako se dogaja z nevronskimi povezavami, ki se s ponavljanjem krepijo.
Kaj je raziskovala Behtereva
Behtereva je preučevala, kako preproste vsakodnevne navade vplivajo na živčni sistem, in ugotovila, da imajo številna dejanja, ki jih ljudje pogosto izvajajo povsem intuitivno, tudi konkreten fiziološki učinek. Posebno pozornost je namenjala povezavi med obrazom, glavo in možgani, saj so ta področja bogata z živčnimi končiči in krvnimi žilami. Blaga stimulacija teh predelov lahko izboljša prekrvavitev, zmanjša napetost in pomaga možganom preiti v dejavnejše stanje.
Jutranje rutine, ki »zbudijo« možgane
Po prebujanju lahko nežna stimulacija sredine čela pomaga izboljšati zbranost in zmanjšati občutek jutranje meglice. Krožni gibi, ki trajajo nekaj deset sekund, lahko prispevajo k večji osredotočenosti, saj se aktivirajo čelni režnji, pomembni za koncentracijo in odločanje.
Napetost v čeljusti je prav tako zelo pogosta, vendar je pogosto sploh ne opazimo. Stres in notranja napetost se pogosto »shranjujeta« prav v tem delu obraza. Nežna masaža čeljusti lahko pomaga sprostiti celotno telo, saj se prek živčnega sistema sprožijo signali pomiritve. Podobno velja za predel okoli oči, kjer po spanju pogosto ostane občutek teže. Blaga stimulacija tega področja lahko izboljša prekrvavitev in prispeva k občutku svežine.
Obraz, vrat in dihanje kot povezan sistem
Napetost v vratu in plitvo dihanje neposredno vplivata na duševno stanje. Kadar so vratne mišice napete, dihanje pa plitvo, možgani dobijo manj kisika, zato se hitreje pojavi občutek utrujenosti. Nežno sproščanje vratnih mišic in zavestno, globoko dihanje lahko občutno izboljšata občutek energije in miselne jasnosti. Tudi blaga masaža temena lahko spodbudi prekrvavitev ter okrepi občutek prebujenosti.
Moč navade, ne posameznih poskusov
Najpogostejša napaka je pričakovanje hitrih rezultatov. Možgani se ne odzivajo na enkratne napore, temveč na doslednost. Majhne vsakodnevne navade, kot so sproščanje obraznih mišic, zavestno dihanje ter kratka stimulacija čela, vratu in temena, skupaj ustvarjajo sistem, ki podpira miselno jasnost. Sčasoma ljudje opazijo, da lažje najdejo prave besede, si bolje zapomnijo informacije, se hitreje zberejo in se manj impulzivno odzivajo na stres.
Staranja ne moremo ustaviti, lahko pa v katerem koli življenjskem obdobju spremenimo način, kako uporabljamo svoje možgane. Težava največkrat ni v letih, temveč v tem, da ljudje nehajo posvečati pozornost miselni dejavnosti in notranjemu ravnovesju. Možgani se ne utrudijo od dela, ampak od nedejavnosti.
