Najbolj veličastno nagrado letos podeljujemo izjemni umetnici, ljubiteljici slovenske besede pa tudi umetnosti in kulture.
Elza Budau je znana predvsem kot avtorica besedil za popevke in šansone, saj je napisala več kot tisoč avtorskih besedil ter priredb in prevodov, med katerimi so tudi že ponarodele pesmi, kot so Poletna noč, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak in Pegasto dekle. A njeno pisanje se tu ne zaključi in predvsem ne omejuje.
Elza Budau je tudi pisateljica, novinarka in radijska ustvarjalka. V vlogi prve je med drugim objavila romana z erotično tematiko – leta 1962 Diagram neke ljubezni in leta 1987 Ljubezen v f-molu. Kot novinarka pa je pisala strani, posvečene kulturi v Slovenskem poročevalcu, predhodniku Dela, ob koncu kariere pa je bila novinarka specialistka za posebne naloge na RTV Slovenija.
Morda malce manj znano je dejstvo, da je Elza Budau od leta 1960 do 1964 študirala arhitekturo ter da je bilo njeno študentsko delo razstavljeno v newyorškem muzeju sodobne umetnosti (MoMA) na razstavi, posvečeni jugoslovanski arhitekturi od leta 1948 do 1980.
Elza pa je tudi Ježkova nagrajenka, prejemnica viktorja za življenjsko delo, prejemnica državnega srebrnega reda za zasluge in častna meščanka mesta Ljubljana.
Pa vendar ob vseh priznanjih za njeno delo za nas ni le to. Je ženska s prav posebno prezenco, ki v trenutku napolni vsak, še tako velik prostor s posebno energijo; pa tudi če je ne vidimo in ne doživimo v živo, se ta čuti na daleč, takoj ko spregovori in njen damski glas izraža njene inteligentne misli in čustva.
Na tem mestu lahko kot potrditev za te besede izpostavimo še Elzo Budau kot avtorico in voditeljico radijskih oddaj, kot so Kulinarični utrinki, Elzine hrustljave misli in seveda Večerni utrinek, za katero je goste izbirala z izostrenim občutkom in z njimi razpravljala o vsemogočih, neskončnih temah, vse skupaj pa nadgradila s povezujočim poetičnim besedilom.
Ko si ji prisluhnil, je v tebi porodila vznesene občutke, povezane z voljo in ljubeznijo do vsega lepega in do življenja.
