Ura in pol z Natašo Čagalj, našo najuspešnejšo modno oblikovalko in prejemnico letošnje Elle Style Awards nagrade za izjemne dosežke na področju mode

Danes sva v Parizu. Za Delo ste leta 2019 dejali, da ste se vanj sicer zaljubili, a da kadar živiš v Parizu, nimaš časa za Pariz. Da Pariz najbolj ljubiš takrat, ko ga obiskuješ ali kadar pridejo na obisk prijatelji. Kako ga doživljate danes, ko je vaš dom v Londonu in ste res le njegova obiskovalka?

Ko sem se leta 2005 izselila iz tega mesta, sem ga imela povsem dovolj, deloval mi je malce klavstrofobično v vsem, tako v kreativnem kot v osebnem smislu, ampak to so bili čisto drugi časi. Pariz včasih ni najbolj gostoljuben za prišleke in ljudi, ki ne govorijo takoj francosko. Ko se danes vrnem vanj, mi je super, ker ima eno tako posebno energijo, zelo veliko se tukaj dogaja. Mesto močno živi z ulico, kar je zelo v moji biti, saj sem namreč napol Dalmatinka, tam pa se življenje dogaja na ulici. Pariz ima mediteransko toplino, ki mi je zelo blizu. Ne vem, kako bi bilo, če bi spet živela tukaj, ampak ko pridem za nekaj dni, mi je odlično. Da mi val energije.

Zdi se, da tako na kariernem področju kot v osebnem življenju slavite miselnost, da so spremembe odlične za osebno rast. Živeli ste namreč že v številnih prestolnicah in redno menjavali delovna okolja.

To je zelo zanimivo opažanje, ker drži, meni je vsaka taka osvežitev super, saj začneš z vsako selitvijo, bodisi v novo državo ali delovno okolje, pisati neko novo zgodbo. Če želiš kot kreativec ostati relevanten, moraš iti vedno s časom naprej. Če stagniraš v nekem času ali prostoru, se lahko namreč zgodi, da zamreš. Sama sem zelo radovedna in potrebujem redno nove izzive v življenju, čeprav je nov začetek vedno zelo stresen. Trenutno me zopet malce srbijo podplati za kak nov izziv, premik. Imam namreč zelo konstantno osebno in družinsko življenje, to potrebujem in to mi pomeni največ na svetu, v delovnem okolju pa sem bolj avanturistična in gledam z odprto glavo na te stvari, kaj mi bo življenje prineslo. Nimam petletnega ali desetletnega načrta. Rečem si, kar bo življenje prineslo, bo pač prineslo. Vsak dan želim čim bolj uživati in izkoristiti.

To je zelo dobra miselnost, saj se večina ljudi boji sprememb in posledično ne izkoristi vseh svojih potencialov …

In zmeraj misliš, “kaj pa če bi”. Nimam obžalovanj. Preizkusila sem veliko potencialov in lahko bi morda ubrala tudi kakšno drugo pot, ampak sem zadovoljna s to, ki sem jo. Vse se zgodi z razlogom. 

Ne glede na to, kako velik dosežek so bila vaša delovna mesta, ste znali od tam oditi, ko ste tako začutili. Že zdavnaj ste se pogovorili s svojim egom, kajne?

V našem poklicu moraš imeti ega ravno toliko, da verjameš vase in da si to, kar si. To je edino, kjer ta ego nekaj pomeni, drugače pa ga sama nimam in sem velikokrat zavrnila službo, ker se mi ni zdela prava. Sem zelo realistična glede sebe, kaj lahko naredim in česa ne morem, kaj mi ustreza in kaj ne.

"Nimam petletnega ali desetletnega načrta. Rečem si, kar bo življenje prineslo, bo pač prineslo. Vsak dan želim čim bolj uživati in izkoristiti."

Kot otrok ste svojo ustvarjalnost pogosto izražali skozi ročno ustvarjanje. Kako ste si takrat predstavljali svet? Kakšni so bili motivi vaših risbic, obešenih na steno domače kuhinje?

Po mojem spominu ni bil ta nikoli preveč fantazijski in mislim, da je bila takšna realnost okoli mene. Na njih so bile družina, rožice, povsem normalne stvari, nobene fantazije. V vrtcu in osnovni šoli sem bila na primer dežurna ilustratorka; izdelovala sem posterje za proslave, bila sem tudi urednica šolskega časopisa. No, potem pa sem se začela že malo bolj ukvarjati z modno skico in jo pošiljati naokoli. Pri meni je bil vedno prisoten ta dvojni svet, svet Slovenije in svet Dalmacije. Prihajam iz Štor, tja sem hodila v osnovno šolo, to je bilo zelo majhno okolje, ki mi je nudilo ogromno gotovosti, obdana sem bila z družino in prijatelji. Ko sem prišla pozneje v Dalmacijo, pa se mi je vse zdelo ogromno, takrat je bil tam že razvit turizem. Tam je bila tudi moja velika družina, ki je prihajala z vsega sveta, tako da sem začela takrat vdihavati ta kozmopolitski veter. Na morju sem veliko risala. Teta je ohranila moje risbe in mi jih pozneje vrnila.

Modne revije, kot sta I.D. in Face Magazine, so bile vaše okno v svet, to pa vam je bilo v navdih. Zdaj ste svet, sploh mode, več kot videli. Kaj je vaše gonilo zdaj?

Še vedno rada odkrivam novo okolje, druge pristope k življenju, in se vračam na mesta, ki me navdihujejo ter mi dajejo zagon. Kar zadeva osebno rast, pa zdaj, ko leta tečejo, na vse gledam bolj iz tega vidika, da se življenje enkrat konča in ga pač želiš najbolje izkoristiti. Meni je bila vedno najpomembnejša družina. Vse odločitve, ki sem jih sprejemala ali jih nisem, so bile povezane z njo.

Slovite po tem, da se dobro razumete z ljudmi, s katerimi delate. Ti pogosto omenijo vašo toplino. To lastnost ste sami pripisali Ninu Cerrutiju, pri katerem ste začeli delovno kariero, in Stelli McCartney, pri kateri ste sedem let delali kot direktorica dizajna. Kako hladen je zares svet mode? Kot tak je namreč pogosto prikazan.

Svet mode ni hladen. Je zelo topel, ko enkrat prodreš v njegov cvet. V njem se namreč udejstvujemo ljudje, ki smo zelo občutljivi in čuteči, stvari se nas dotaknejo na poseben način, svet opažamo na svojstven način. Zato smo različni in zato ta svet včasih postane malce krut, ker vse te senzibilnosti ne najdejo simetrije. Ko pa jo, se zgodi poezija.

Kako so se odzvali vaši domači, ko vam je svetovno znani stilist Judy Blame na domač naslov poslal razglednico s pohvalo, povezano z vašo udeležbo na tečaju Smirnoff, in željo po nadaljnjem stiku?

Judy Blame je bil moj idol, naročena sem bila na reviji Face (Magazine) in I.D. Takrat je bil res stilist številka ena, delal je z vsemi največjimi glasbenimi zvezdami in tudi s to sceno, ki sta jo povzemali ti dve reviji. Še zdaj je vse, kar je delal v devetdesetih, oblikovalcem v navdih. Moji starši so bili vedno zahtevni do mene, da bi čim več dosegla. Ko si sam starš, to razumeš. Dobiti v Štore to razglednico, je nekaj pomenilo, in to sta vedela, ampak njima je bil ta svet zmeraj nerazumljiv, ker je bil daleč. In tako Judy Blame sam njim ni ničesar pomenil, pomenil je meni. Bližnji so me imeli radi, ker sem bila Nataša, ne oblikovalka. Spomnim se, ko so naju z možem, takrat še fantom, prijatelji s kombijem peljali v London. Jokala sem čez vso Avstrijo, ker sem se zavedala, da se eno obdobje končuje in da se poslavljam od domačih. Mami je rekla: »Sama si to želela.« To je bila fraza, ki mi je ostala za vedno. Spomnim se, ko je Stella McCartney včasih potožila: »​It's really hard.« (Res je težko.) Imela je namreč otroke in svoje podjetje ... jaz pa sem ji odgovorila s temi besedami moje mame, ki držijo.

Natašina karierna pot

1988–1994 Univerza v Ljubljani, NTF, Oblikovanje tekstilij in oblačil

1995–1997 Central Saint Martins, School of Art and Design, London

1997–2001 CERRUTI ARTE, Pariz, glavna oblikovalka

2001–2005 LANVIN, Pariz, glavna oblikovalka

2005–2012 STELLA MCCARTNEY, London, direktorica oblikovanja

2012–2014 MAX MARA, Reggio Emilia, svetovalka za oblikovanje

2012–2014 VICTORIA BECKHAM, London, svetovalka za oblikovanje

2014–2019 PORTS 1961, London, kreativna direktorica

2020–2021 THEORY, New York, kreativna direktorica

2022–​ SOUVENIR STAND, London, ustanoviteljica in kreativna direktorica

S kakšnimi občutki ste prvi dan vstopili na kultni modni kolidž Central Saint Martins in kakšni občutki so vas prevevali na vaš zadnji dan tam?

Do diplome sem študirala še v Ljubljani. Govoriva o res drugačnih časih, ko je le redko kdo šel iz Slovenije študirat v tujino. To so bile moje sanje. Po koncu študija sem poskusila že malce delati, a sem se začela kmalu zavedati, da ne bo lahko. Ta svet tu mi je po koncu študija postajal malce premajhen za to, kar sem želela delati. In ko sem takrat zmagala na natečaju Smirnoff, šla v Dublin in spoznala Judyja Blama, mi je to dalo tisto zadnjo 'brco v rit', da poskusim ta kolidž. Prijavila sem se z mislijo, da ne bom sprejeta, in ko sem bila, se me je začel lotevati glavobol, kako vse to speljati. Bili smo neevropska država, dobila sem razne državne podpore, da sem lahko šla študirat. Prvi dan na tem kolidžu sem bila zelo sramežljiva, morali smo predstaviti svoje portfelje, s katerimi smo bili sprejeti. Sama sem imela v njem tudi kolekcijo oblačil iz kuhinjskih krpic Vesoljske gospodične z natečaja mladih modnih oblikovalcev Smirnoff, na katerem sem zmagala. Ko smo vse predstavili, nam je profesorica rekla, da bomo delali svoj prvi projekt, pred vsemi zbranimi pa je še pripomnila: »So no more washing machines, Nataša.« (Nič več pralnih strojev, Nataša). Želela sem se pogrezniti v zemljo, nato pa je eden od fantov rekel: »But that was fab.« (Ampak to je bilo čudovito.) Izrazil mi je podporo. Na začetku sem bila čisto izgubljena, ker nisem nikoli delala kolekcij, tam je bil povsem drug način dela. Pozneje me je ta študij povsem prevzel, kot tudi Louisina podpora, saj me je podpirala tako, da sem želela narediti še več. Za vsakogar je vedela, kako mora z njim delati: vpiti nanj ali k njemu pristopiti nežno. Pravi genij je bila za poučevanje mode.

Na kakšen način je izražala naklonjenost, saj je veljala za precej specifično osebnost?

Ko je videla kos, je recimo rekla: »​This is very clever.« (To je zelo pametno.) To je meni ogromno pomenilo. Včasih sem šla s solzami iz njene pisarne, ker nisem bila navajena prejemati takšnih pohval, saj je bil sistem študija v Sloveniji drugačen. V Londonu pa se odkrivaš kot oblikovalec, kaj je bistvo tvoje estetike, s tega kolidža prideš kot dodelana osebnost. Bilo je zelo psihološko obarvano, zgodi se ti preobrazba, jaz sem bila takrat sicer že precej zrela. Tako je bilo leto in pol. Ko smo februarja končali, sem dobila tri ponudbe za službo, tako da sem lahko izbirala. Odločila sem se za Cerruti in zanje začela delati 1. julija 1997. Kar nekaj je bilo takrat povpraševanj po stilistih, ena trgovina v New Yorku pa je celo želela prodajati moje stvari, a sem si rekla, da potrebujem službo. Spomnim pa se tudi, da sem še zadnji dan faksa nekaj tiskala in mi je Louise rekla: »Nataša come on, you are going to miss the plane.« (Pojdi, Nataša, zamudila boš letalo.) Imela sem cmok v grlu. Ta kolidž mi je toliko pomenil, da sem se kar obotavljala. Dve leti sem ga nato bolestno pogrešala, tako kot London. Bila sem zelo pomehkužena, ampak ta kolidž te pripravi, da se utrdiš. Nato pa si kmalu v ozadju neke znamke in se pomagaš uveljavljati drugim, kar naenkrat pa ti postaneš obraz znamke in te začnejo kritizirati, ker takšen je ta naš svet. To poskušaš dojeti kot konstruktivno kritiko, a včasih je ne razumeš, zato tudi podvomiš o sebi, to je konstantno.

Znano je, da se od kreativnih direktorjev veliko pričakuje.

Danes je ogromno pritiskov. V našem svetu se ceni komercialnost kolekcije, obenem pa tudi ne. Kritiki imajo radi usmerjene kolekcije in tu včasih pride do odstopanja, danes je vse na spletu in vsak je lahko komentator, kritik. Delo dizajnerja v svetu mode sploh ni le oblikovanje, poznati moraš celoten 360-stopinjski krog. Imeti moraš vizijo, poznati posel, cene in trg ter se znati gibati med njimi. Zato je danes v svetu mode tako malo znamk, kjer ta sinergija med poslom in dizajnom obstaja, pa vendar je mogoče. Vsak oblikovalec, ki je že dolga leta v določenem podjetju, ima to, in to je nekaj, kar v tem svetu spoštujem. Takoj ko je nekdo pet ali šest let pri eni blagovni znamki, se ve, da je to lepo urejeno in da tam poskrbijo za svojega kreativnega direktorja.

Preberite tudi: Kdo je prejel nagrade Elle Style Awards 2023? Ta imena so zaznamovala največji modni dogodek v letu

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Elle Slovenija (@elleslovenija)

Pri katerih znamkah opazite to?

Balmain je znamka, kjer imajo to zelo lepo urejeno, Olivierju zaupajo, on pa je nadarjen. Tom Ford in Domenico De Sole sta bila prav tako tak tandem, takrat sta ustvarila Gucci. Skratka, so takšni primeri. Ne govorimo o ljudeh, ki imajo svojo blagovno znamko, kot je Miuccia Prada, to je svet zase, temveč o dizajnerjih, ki jih najamejo znamke.

Se je že v tamkajšnjih šolskih klopeh pokazalo, kdo bo velik v svojem poklicu?

Da. Sama sem prišla tja, ker sem želela naprej študirati modo, nisem imela cilja imeti blagovno znamko, bolj sem si mislila, da moram čim prej dobiti službo, saj sem bila dolžna denar. So bili pa že takrat tam ljudje, ki so prišli, da jim bo to le odskočna deska za lansiranje lastne znamke. Bili so dva do trije taki, ki so že imeli svojo znamko, toda to je res težko in zdaj ti ljudje na primer učijo na faksih. Imeli smo dve zvezdi, ki sta imeli nekaj let svoje revije na londonskem tednu mode, a sta potem odnehali. Sicer pa nas je bilo nekaj takih, ki smo bili verjetno tudi zelo zaposljivi, vendar je bilo še malo prezgodaj, da bi vedeli, kdo bo dolgoročno trajal. Včasih je v času študija nekdo odličen, ima 'tisti moment', poletje ali dva, potem pa se nekaterim vse skupaj ustavi, drugi pa gredo naprej, tega ni mogoče predvideti. Gre za splet okoliščin. Veliko je odvisno od sreče, biti v pravem trenutku na pravem mestu, srečati prave ljudi.

Družino ste vedno dajali na prvo mesto, blišč in svet slave vas ni zamajal. Kako pomembno je, da si oblikovalec na samem modnem vrhu gradi imidž, se udejstvuje v določenih družbenih krogih, če želi uspeti?

Meni ni pomembno, sama tega nisem nikoli potrebovala ali počela. Danes je svet veliko bolj odprt, takrat so bila le štiri modna središča po vsem svetu, danes jih je veliko več. Bila sem edina Slovenka, ki je takrat delala v modi, tako da sem bila eksotična. Danes je ogromno nadarjenih in uspešnih Slovencev v tej industriji. Meni sicer še danes to nič ne pomeni; tako kot v vsakem poklicu je tudi v modi polno ljudi, s katerimi nimam nič skupnega in se ne morem z njimi pogovarjati, jih je pa tudi ogromno, s katerimi je prav nasprotno in teh se držim kot zaklad. Starejši si, bolj si selektiven, s kom preživljaš čas in s kom delaš. Mora biti določena kemija. Ko sem spoznala Stello (McCartney), je takoj kliknilo, v petih minutah je vedela, da me hoče imeti, jaz pa sem se potem v desetih minutah odločila, da bom delala pri njej. Nekateri pa seveda v svetu mode na položaje pridejo tudi po taki poti, da mrežijo.

Ste kdaj nosili majhnost Slovenije v sebi, ki jo kot narod velikokrat čutimo kot kompleks?

Ne. Ko prideš v države, kot je Francija, znaš jezik ravno tako dobro ali pa tako slabo, da razumeš le tisto, kar je treba. Arogance ali cinizma recimo ne zaznavaš, kar je odlično. Mene je ta majhnost pregnala iz Slovenije, saj ta poklic nima mej, in tako gledam na ta svet. Zame svet nima mej. Poznam ta kompleks, a meni nič ne pomeni. Danes je svet tako odprt in povezan, da ta majhnost ne more biti več izgovor.

Odraz česa je delovno okolje pri določenih velikih modnih hišah, kot so Cerruti, Lanvin, Stella McCartney in Ports 1961?

Vedno odraz kreativnega direktorja. On je 'tarča' vseh pogovorov, za kreativni tim vsa dobra ali pa slaba energija prihaja od njega.

"Ko sem spoznala Stello (McCartney), je takoj kliknilo, v petih minutah je vedela, da me hoče imeti, jaz pa sem se potem v desetih minutah odločila, da bom delala pri njej."

Kaj vi iščete pri ljudeh, ki jih zaposlujete?

Pri mladih mi je pomembno, da imajo svoj pogled na stvari in se ga ne bojijo izraziti, da so drugačni od mene, zanima me njihovo mišljenje. Ko sem imela svoj tim pri znamki Ports 1961, smo bili vsi različnih starosti. Glede na to, da rešujemo kreativne probleme, v bistvu kreiramo garderobo, nekaj, kar bodo ljudje uporabljali, te mora vedno zanimati drugo mnenje.

Veliki oblikovalci so vas cenili prav zato, ker ste kot ena redkih izrazili mnenje. Alber Elbaz je bil na primer jezen na vas, ker ste zavrnili ponudbo za delo pri YSL. Nato ste mu postavili štiridnevni pogoj dela. Niste se podrejali za ceno všečnosti.

Nisem se bala tega izraziti, zato te ti ljudje najamejo. Tudi sama to cenim in pričakujem od svojega tima, vendar mu moraš za to omogočiti varno okolje. Poznam ljudi, ki imajo ekipo, ki jim le kima, vendar to ni bistvo. Potrebuješ odkrite ljudi okrog sebe, da se razvijaš.

Ko je Phoebe Philo leta 2017 zapustila Celine, se je veliko govorilo o tem, da ste ena izmed glavnih kandidatk za prevzem kreativnega vodstva te znamke. To se ni zgodilo, saj ste še dve leti ostali pri znamki Ports 1961. Nam lahko poveste kaj več o tem?

To so bili zelo veliki čevlji, tako da je bil to za tistega, ki je prišel za njo, nemogoč projekt. Zame niti ni bila možnost, da bi prevzela kaj takega, samo to bom rekla. (nasmeh)

Je težje ostati na vrhu modne industrije ali splezati nanj?

Oboje je težko. Včasih je težko priti na vrh, čeprav se je meni to dogajalo povsem organsko. Najprej si asistent, nato oblikovalec, potem višji oblikovalec, nato si vodja dizajna in ne nazadnje kreativni direktor. Nekateri ostanejo vodje oblikovanja in pač ni zanje, da se izpostavijo. Najprej sem to mislila tudi o sebi, a se je potem zgodila čisto organska rast in sem bila pripravljena na to vlogo v tistem času. Ostati na vrhu pa je težko, ker to ni odvisno le od tebe, ampak od veliko dejavnikov. Moda na splošno je moda mladih, poveličuje mlade ljudi in mladi talent, modne hiše tako na hitro menjajo kreativne direktorje in najemajo ljudi, ki so v bistvu bolj ambasadorji kot zares kreativni direktorji, kar je prav tako v redu, moda se spreminja. Ne moremo objokovati starih časov, ker je svet zdaj drugačen, tako da je vse zelo nepredvidljivo. Tu je še vprašanje, kaj zares pomeni ostati na vrhu. Če sem bila prej kreativna direktorica in zdaj nisem ter delam konzultacije, sem zase še vedno na vrhu, za nekoga drugega pa nisem, tako da je to zelo subjektivna in relativna stvar.

Vezenine se zdijo vaša velika ljubezen. Od tistih, ki ste jih naredili za Cerutti in jih je nosila celo kultna Carrie Bradshaw, do tistih pri Ports 1961, zdaj so pomemben element kosov vaše znamke Souvenir Stand, ki je luč sveta ugledala leta 2022.

Tudi o tem nisem nikoli tako razmišljala, ampak je res. Te stvari so se zgodile povsem slučajno. Pri Cerrutiju sem v prostem času vezla in smo jih nato uporabili, ravno to je Sarah Jessica Parker nosila, pri Lanvinu pa smo bili zelo znani po bijou vezeninah. Moje vezenine zdaj so bolj čipke, so bolj vintidž. Med pandemijo sem namreč začela razmišljati, kaj bi počela, in rodila se je ideja za moj Souvenir Stand, ker sem v svoji poznejši karieri postala specialistka za srajce. Imam jih zelo rada, zato sem začela razmišljati, kako to urbano srajco narediti malce bolj čustveno, domačo in obrtniško. Doma sem imela še nekaj teh vintidž čipk in sem jih začela raziskovati, uporabljam jih, nobena ni narejena na novo. Za zdaj jih vpnem v te srajce, nekaj sem imela celo oblek. To je artikel, ki verjetno ne bo trajal, nekaj drugega bo prišlo na obzorje. Že kot majhna sem pletla in vezla. Moje tete iz Dalmacije so imele na stotine teh prtičkov. Ravno letos poleti se je moja teta s težavo ločila od svojih čipk in prtičkov ter mi jih dala cel kup, da jih preuredim. Zdi se mi, da so v tem moje korenine.

"Okoli sebe potrebuješ odkrite ljudi okrog, da se razvijaš."

Koliko primesi in idej, ki so nastale že pred leti ob sanjarjenju o lastni blagovni znamki, je mogoče videti v njej in koliko navdiha zanjo je prišlo na novo, ob rojstvu znamke?

Zdaj ko gledam v preteklost, ta moja znamka prihaja iz moje biti, iz otroštva. Ves mozaik moje življenjske poti se je nabral v tej blagovni znamki, tako da je zelo oseben projekt, izkristaliziral pa se je povsem v času pandemije, ko sem imela več časa, morda tudi malo več frustracij, kaj je naslednje poglavje v moji karieri in življenju. Ta moj mozaik je postal čisto konkreten in Souvenir Stand je postal produkt, ki je uporaben, nosljiv, čustven, trajen in zaveden.

Ste z znamko želeli zapolniti tisto, kar je po vašem opažanju v svetu mode manjkalo?

Tega sem se lotila na precej široko, saj zmeraj gradim znamko, kjerkoli delam. Navajena sem gledati veliko sliko ter naprej. V bistvu sem si ta projekt zamislila tako, da ste vi opazovalci mojega delovnega procesa, zato ne delam skrivaj, ko stvari še niso filtrirane. S partnerji želim narediti stojnico oziroma pop up v neki trgovini ter zgraditi zgodbo.

Radi imate 'srečne nesreče' v oblikovanju, improvizacija je vaša močna točka. Si lahko teh dovolite več zdaj, ko je kreativna taktirka povsem vaša?

Ja, to pa res. To je moje novo poglavje, ki me zelo navdihuje. Zelo uživam v tem, zelo sem radovedna, kaj še narediti. Vidim, kaj je ljudem všeč, nato pa želim še malce globlje v to. Delam kot študentka, ampak z vsemi izkušnjami, ki jih imam zdaj.

Kolekcijo s svojim imenom ste imeli pravzaprav možnost predstaviti že po končanju študija na kolidžu Central Saint Martins, ko so bili na vidiku že potencialni kupci. Kakšna mislite, da bi bila?

Težko rečem, kaj bi bilo. Od takrat do zdaj se nisem bila nikdar pripravljena sama podati v to. Nekoč sem že malo poskušala, pa se je potem vse ustavilo zaradi službe, zdaj pa se mi zdi, da je pravi čas, in to je način, kako želim delati v naslednjem obdobju življenja.

Kako težko oziroma lahko je v tujini lansirati lastno blagovno znamko?

Zelo težko je, ko si čisto neodvisen in majhen, zato sama to delam z majhnimi, otroškimi koraki. Nikamor ne hitim, čakam na prave trenutke, na prave ljudi in na prava naključja in se zavedam, da bo to trajalo dlje. Trg je namreč zelo nasičen, obenem pa imam tudi unikaten pogled na stvari in določeno ponudbo, kar je težko, ker je to danes še novo. Svet je trenutno res glasen in gre v bistvu za to, kdo bo preglasil koga, ni zagotovila za uspeh. Nekaj obstaja in potem neka naključna oseba z vplivom to pograbi in naenkrat stvar postane stvar z veliko začetnico. Sam veš, da ustvariš nekaj dobrega, ampak uspeh je nepredvidljiv, lažje je modnim konglomeratom, ki imajo denar, zato nas bombardirajo s trendi.

Zbirate suvenirje. Kaj ste nabrali nazadnje in kje? To vama je skupno s Petrom Movrinom, ki na potovanjih rad zbira številne drobnarije, od računov in papirčkov do vsega mogočega.

To je lahko pesem, fotografija, morda dogodek, tudi trenutek. Stvar, ki ima neko vrednost zame, lahko so spominki fizični in nefizični. V bistvu gre za emocije, to mi je pomembno in to želim ustvariti s svojim produktom.

Kaj je pravzaprav Souvenir Stand?

To je platforma, trgovina s suvenirji, ki je namenjena ljudem, ki radi kupijo nekaj, kar bo trajalo, kar je unikatno. Morda je to stvar, ki jo bodo našli na potovanju ali na spletu ali pa si jo bodo kupili za potovanje. Vse je povezano s potovanjem, miselnim ali fizičnim. Gre za artikel, ki jim bo vzbudil čustva, ki jih bodo spominjala na določeno mesto ali dogodek.

Vaša nova kolekcija je usmerjena vnaprej. Elle vam podarja nagrado za življenjsko delo. Se sami pogosto obračate v preteklost?

Nikoli ne gledam preveč nazaj, nisem nostalgična. Zelo me navdihuje prihodnost, in čeprav morda nisem videti tako zelo mlado, se tako počutim. Mislim, da sem v glavi zelo mlada, razmišljam zelo neobremenjeno.

Souvenir Standu lahko sledite tudi na Instagramu in na spletni strani znamke.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Souvenir Stand (@souvenirstand)

Do konca decembra lahko pobližje spoznate znamko Souvernir Stand v razstavnem salonu id:doma na Slovenski cesti 9 in v spletni trgovini id:online. Tam so ekskluzivno na voljo izdelki za dom, oblačila in dodatki z Natašinim podpisom, s tem pa tudi priložnost za nakup kvalitetnih božičnih daril s sentimentalno vrednostjo. 

Pripravila: Ajda Gregorc

Fotografije: Lenart Kirbiš, Ash Kingston, Georgia Jones in Aleksandra Saša Prelesnik

Stilist: Andrej Skok

Modela: Lorna Foran in Jum

Preberite še: Elle Style Awards 2023: Elle nagrado za izjemne dosežke v modi je prejela Nataša Čagalj

Priporočamo tudi: Elle Style Awards 2023: Pokukajte v dogajanje najbolj glamuroznega dogodka leta in si oglejte najbolj očarljive trenutke večera

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču