Zdi se, da se odrasle ženske bolj kot 16-letnice zavedajo, da je imeti mamo, s katero se lahko pogovarjamo – in jo neusmiljeno zalezujemo – vsak dan darilo. MANCA POGAČAR
To je dejstvo mojega življenja, odkar pomnim, a njegovo zapisovanje se mi zdi neverjetno: sem odrasla ženska, ki se z mamo pogovarja po telefonu vsaj trikrat na dan. Prvi klic dneva, ki ga opravim jaz ali moja mama, je na vrsti pred 8. uro zjutraj in traja manj kot 30 sekund. Običajno gre nekako takole: "Zunaj je ledeno! Prižgi si vse radiatorje, da te ne bo zeblo!" Nikoli ne rečeva "živijo", to je formalnost, rezervirana samo za dneve, ko sva jezni druga na drugo. Manj kot dve uri pozneje jo pokličem jaz. "Ej, mami, nekaj ti moram povedati … Nič, vse je v redu," ji zatrobim v uho in se ne oziram na to, da jo motim v službi. Ko komentira mojo novico, me še vpraša: "Danes spet nimajo solat, ti prinesem juho?" Ali pa veselo sporoči: "Imajo solate, dobiš dve!" Čez približno dve uri zazvoni telefon meni, ko me mami uporabi za nekoga, s katerim se lahko pogovarja na poti. "Sem ti samo hotela povedati, da sem že končala in hodim nazaj v pisarno." Malo bolj potihoma in pritajeno še doda: "Sem pa v izložbi – a veš, tiste trgovine, v katero sva včasih hodili – videla tako lepo obleko, me ima, da bi jo šla pogledat. Kako si pa ti?" Potem jo razveselim z vsakdanjimi zgodbami, ki ne zanimajo nikogar drugega na svetu, in jo še vprašam, ali je videla fotografijo naše 'kužike' v prikupnem spalnem položaju, ki sem jo poslala pred kakšno uro. Četrti klic je na vrsti med vožnjo, ko mi utrujena sporoči, da je na poti domov, in pokomentira zadnji stik z osebo, ki ji je požrla živce. "No, zdaj sem pa že pred blokom," zaključi in prekine.
Razumna oseba bi domnevala, da moja mami živi nekaj ur stran in se nenehno pogovarjava po telefonu, ker se zelo pogrešava in nimava razkošja, da bi se družili v resničnem življenju. Toda v tej zelo čustveni enačbi ni prostora za razum: v resnici živiva skupaj in tako vsak dan preživljava skupni čas. Kljub temu pa si imava še vedno toliko – ali pa nič – za povedati. Pravzaprav se mi nič ne zdi resnično, dokler tega ne povem mami. Zanjo prihranim vse podrobnosti svojega dneva – zbiram jih kot školjke na plaži, da bi ji jih ponudila vsak večer.
Čeprav so matere na slabem glasu, ker naj bi preveč klicale svoje otroke, sem v tem primeru sama enako kriva: tako pogosto kličem mami, da ko se ne oglasi ali pokliče nazaj v pol ure, domnevam, da je mrtva. Zakaj to počnem(o). Sodobna predpostavka je, da nihče več ne govori po telefonu, a mame so še vedno za to. Imam prijateljice, s katerimi si lahko dopisujem vse dneve, a poklicale se ne bomo. Po drugi strani pa je mamam dovolj, da jim vsake toliko napišeš sporočilo "Vse v redu!".
V nasprotju s prijatelji so mame tudi bolj odprte za jamranje, hvalisanje in skrajno dolgočasne klice.
Moja mami je edina oseba, ki jo resnično zanimajo najbolj nepomembne malenkosti v mojem življenju, od morebitnih pregrešnih nakupov do ljubezenskih in kariernih zagat ter nepomembnih objav na Facebooku, kot je novica, da je neka punca iz moje srednje šole, o kateri nisem razmišljala od leta 2014, rodila otroka. Mami mi tudi ne bo zamerila, če jo pokličem samo zato, ker potrebujem hitri nasvet, pomoč ali uslugo. Iskreno povedano, je boljša od Googla. Mami pokličem ali pa ji zavpijem čez hodnik v dnevno sobo za popolnoma vse. Kaj naj jem za večerjo, katerih vitaminov mi primanjkuje, ob pogostih primerih, ko me v nedeljo zvečer muči tesnoba, ko dosežemo nov mesečni rekord branosti, ko v spletni trgovini končno dobijo kavbojke, ki si jih že mesece želim, ko opravim hitri antigenski test …
Seveda naši neskončni telefonski pogovori niso izključno motivirani z lastnimi interesi in svojih mam ne vidimo le kot poveličanih različic Siri (čeprav je, odkrito povedano, to velik del). Brezčasna resnica je, da nenehno kličem svojo mamo, ker je moja najboljša prijateljica in ker jo, čeprav sem odrasla, še vedno potrebujem, morda bolj kot kdaj prej. Mami kličem za karkoli, ker ima vedno prav. Pogosto sem osupla, ko s trudom pridem do zaključka, ki ga je ona z lahkoto določila v nekaj sekundah, a nekega dne bom tudi sama prišla na njeno raven.
Mame nam pomagajo vedeti, kdo smo ... ona je najboljša učiteljica, življenjska vodnica.
Ženske kličemo svoje mame, ker ko čutimo katerikoli konec čustvenega spektra, ko smo res srečne ali res žalostne ali prestrašene, želimo čutiti, da nismo same, in želimo deliti izkušnjo. Ker je skupno veselje dvakrat večje veselje in skupna žalost je pol manjša žalost. V času ranljivosti želimo podporo. Želimo se prepričati, da ne razpadamo. Krhkost in ranljivost sta strašljivi. Ko pokličemo svoje mame, je to zato, ker domnevamo, da so močne in nas lahko držijo za roko. Želimo, da nas objamejo, da nas poljubijo in nam povedo, da bo vse v redu. Zato se obračamo k njim ne glede na starost. Če imaš srečo, da imaš svojo mamo ob sebi celotno življenjsko obdobje, ko se stvari nenehno spreminjajo, si boš verjetno še vedno želel, da te objame in reče, da bo vse v redu.
Zdi se, da se odrasle ženske bolj kot 16-letnice zavedamo, da je imeti mamo, s katero se lahko pogovarjamo – in jo neusmiljeno zalezujemo – vsak dan darilo.
Tudi moja mami se s svojo mamo vsak dan večkrat sliši in prav tako vidi. Mame se še vedno rade počutijo, kot da so njihovi otroci otroci, tudi imajo njihove hčere že svoje otroke. In mame se tudi rade počutijo, kot da so ene od deklet. Mama je mama, ena sama in vedno le en klic stran.
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Jennifer Lopez je na zabavo prispela v obleki, ki je bila narejena za vzbujanje pozornosti
Priporočamo tudi: Sharon Stone senzacionalna v obleki z bleščicami, ki se je oprijema na vseh pravih mestih
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc