Intervju s Petrom Movrinom: "Moja roža ima več vrhov"

Peter, zakaj modni oblikovalec, in ne arhitekt, slikar, kipar?

Gotovo je k temu pripomoglo okolje, v katerem sem odrasel. V Kočevju, kjer sem živel, smo imeli poleg hiše pletilsko delavnico, gospa, ki me je kot otroka občasno pazila, teta Poldka, je šivala, popravljala je oblačila za celotno ulico in izdelovala oblačila za gospe, ki so živele blizu, tudi mojo mamo. Za izražanje sem izbral 'tekstilni jezik', ker sem ga najbolj poznal, bil mi je najbližje.

Z revijo Elle ste se srečali na začetku svoje študijske poti, kot zmagovalec natečaja Elle stilist. Ste kdaj pomislili, da bi se mogoče namesto z oblikovanjem ukvarjali s stiliranjem?

Vedno sem mislil, da bom prej stilist kot oblikovalec. Danes poznamo različne tipe oblikovalcev z različnimi pristopi k oblikovanju. Nekateri oblikujejo na lutki, drugi samo skicirajo, tretji oblikujejo iz kroja, sam sem k oblikovanju vedno pristopal s stilističnega vidika. Včasih me navduši material, včasih vidim zelo lepe gumbe, naslednjič neki drugi detajl. Izdelujem si prav poseben slovar in potem vse skupaj sestavljam, kot puzle, zelo stilistično. Oblačilo gradim kos za kosom, nekako tako, kot bi delal stajling za modno zgodbo.

Imate stilista, ki je odgovoren za stiliranje pri vaši blagovni znamki?

Ko začneš v modi zares delati, je zgodba zelo pomembna in potem nastane toliko kosov, do katerih nimaš več distance, in je dobro, da se lahko zaneseš na nekoga, ki ti te kose pomaga sestaviti v celoto. Tako kot Camila Nickerson v vlogi stilistke pride k McQueenu, tako meni pride pomagat in svetovat Metod Črešnar. Metod me pozna kot človeka in je z modo res močno močno povezan, je izjemno prijeten človek.

Kdo je po vašem dober stilist?

Biti stilist je postalo trend. Ljudem se zdi, da so lahko stilisti in vplivneži že zato, ker se znajo lepo obleči, si izposodijo oblačila pri izbrani blagovni znamki oziroma v omari svoje mame, se fotografirajo in svojo fotografijo objavijo na Instagramu. Za fotografijo dobijo toliko in toliko všečkov, pojavi se občutek, da sami iz sebe ustvarjajo produkt, ki mu povsem naravno sledi misel, zakaj ne bi postali stilisti. Vendar to ne gre ravno tako. Stilirati in biti stilist ne vključuje le oblačenja samega sebe. Danes poznamo res veliko različnih stiliranj. Vzemimo na primer komercialna stiliranja, pri katerih moraš znati res dobro poslušati in sodelovati z naročnikom. Kot dober stilist moraš biti kompetenten na vseh področjih. Poleg tega morajo stilisti tako kot oblikovalci opraviti res obsežno raziskavo, kaj želijo s stajlingom sporočiti, kaj je tema. Dober stilist mora znati sodelovati s fotografom, saj ta na modno fotografijo gleda povsem drugače kot stilist sam. Obvladati mora komunikacijo, saj bo le tako celotna ekipa vedela, kaj počne, se pravi, bo imela enotno vizijo.

Kaj nosite?

Večkrat kupujem blagovno znamko, in ne oblačilo samo. Danes mi veliko več pomeni, da blagovna znamka premore zelo močno estetsko podobo, da pripoveduje neko zgodbo. Vizualni jezik, tipičen zanjo, sporoča skozi različne kanale, tako prek modnih revij, oglaševanja, z umetniki in ljudmi, s katerimi znamka sodeluje, gre za univerzalni spoj vsega. Vse, kar izbrana blagovna znamka naredi, je povsem v skladu z izraznim jezikom, značilnim zanjo. Všeč so mi blagovne znamke, ki jih oblikovalci živijo tudi v resničnem življenju.

V katerem trenutku ali dani situaciji ste se zavedli, da vam je uspelo?

Težko vprašanje. Še vedno se ženem. Uspeh? V različnih trenutkih sta bila vzpon in vrh nekaj drugega. Ko sem na primer zmagal na natečaju Elle, je bil to vrhunec mojega življenja. Potem so prišli Lidewij Edelkoort, Stefan Siegel, pa Ana Wintour v Milanu, nato Central Saint Martins, pa trenutek, ko sem postal finalist L'Oréala ... mislil sem, da sem doživel vse, kar lahko doživim ... a sem potem prejel še nagrado H & M, delal za Alexandra McQueena, Burberry, tudi pri drugih modnih oblikovalcih, sodeloval sem s slavnimi, zdaj je prišel na vrsto Alber Elbaz. Vedno se ti zdi, da je trenutno stanje tvoj končni uspeh. Moja roža ima več vrhov. (smeh)

Kdo so bili ključni ljudje, ki so na vaši oblikovalski poti tako ali drugače prispevali k temu, da ste postali izjemen modni oblikovalec?

Absolutno moja družina in seveda ljudje iz stroke. Na prvo mesto bi postavil velemojstrico in mojo večno mentorico Natašo Čagalj. Če pogledam generalno, bi pa rekel še Almira Sadar, Elena Fajt, Metod Črešnar (z njim sodelujem še danes – drugi so prišli in odšli, Metod ostaja), Maja Leskovšek, Maja Jerman, Fabio Piras, Stefan Siegel ... in gotovo še veliko ljudi, ki so mi dali precej in se bojim, da sem jih zdaj pri naštevanju izpustil. Vedno sem imel za seboj skupino ljudi, ki so mi pomagali. Potem so tu še Urša Jerkič s svojo pomočjo in neprespanimi nočmi pa Ana Pintar Bojc s svojim možem ... to so bili ljudje, ki so imeli svoje poklice, a so obenem tako močno verjeli vame, da so večere preživljali z mano in mi pomagali. Tako sva na primer z Uršo Jerkič proučevala, kako se pošilja DHL-pakete v Ameriko, saj je bilo ob pošiljanju treba stvari obdavčiti, navesti, da gre samo za prototipe, da jih pošiljam samo na probo, oblačila je bilo treba izvoziti pa potem spet uvoziti ... Tega ti na fakulteti nihče ne pove oziroma se do takrat s tem ni še nihče srečal. Mesece smo hodili na predavanja na gospodarsko zbornico, da smo vse te stvari usvojili. Pa Iris Jeraj Peterca. Iris je bila moja prva sponzorka. Ko sem dobil nagrado Elle, sta bila nad mojim delom tako navdušena, da sta mi dala še ekstra finančno nagrado. Vesel sem, da so že takrat obstajali ljudje, ki so verjeli v mojo vizijo. Res sem jim hvaležen za vse.

Pred kratkim ste London zamenjali s Parizom. Kaj trenutno počnete?

Res je. Moram reči, da je bila ta sprememba zelo dobrodošla, saj se v Londonu nisem več počutil dobro. Zdaj živim v Parizu in kot oblikovalec delam za Alberja Elbaza.

Kako utesnjujoče ali konec koncev osvobajajoče je za oblikovalca to, da oblikuje za blagovno znamko, ki ni njegova?

Ko spoznaš delo kreativnega direktorja, imaš občutek, da je to edino, kar v modi lahko počneš. A znotraj mode obstaja veliko različnih poklicev, ki ti omogočajo, da se z njimi celo bolje izraziš kot v vlogi kreativnega direktorja. Če si na primer bolj tehnični tip, je lahko delo razvijalca produktov odlična priložnost, drugi se bodo bolje znašli v vlogi stilista, modelista, art direktorja ... Razumljivo, vsi bi bili radi Karl Lagerfeld, a seveda ima blagovna znamka samo enega kreativnega direktorja. Kot sem že rekel, v modi je ogromno 'podpoklicev', ki jih spoštuje tudi Karl Lagerfeld. Kreativni direktor potrebuje dober tim sodelavcev, ki ga podpira, saj lahko le tako svojo vizijo predstavi publiki. Vsi kreativni direktorji si želijo, da k zgodbi in viziji prispevaš to, kar si. Je pa tu ključnega pomena, da sam veš (vsaj malo), kdo si in kako si izdelan kot oblikovalec. Ta vprašanja bi si morali študentje postaviti že v času študija. Velikokrat se namreč zgodi, da študente navdihuje določena estetika, ki je zelo značilna za neko blagovno znamko, in tako v skladu z njo oblikujejo svoja oblačila in dodatke. Nekomu je na primer z vsemi volani in volumni vred všeč estetika znamke Valentino, in ko tega študenta vprašaš, kje bi želel delati, bo seveda omenil hišo Valentino. Nihče ne pomisli, da pri Valentinu verjetno ne potrebujejo 'še enega Valentina', saj tega že imajo. Kreativne direktorje stvari, ki so jih že videli, ne zanimajo več. Če karikiram, zakaj bi nekdo napisal knjigo, ki je bila že napisana.

Kako lastno modno vizijo preobraziti v filozofijo blagovne znamke, za katero oblikuješ?

Oblikovalci moramo znati prodati svoje ideje. Če to znaš in veš, za koga delaš, bo dober kreativni direktor to v hipu obrnil v korist filozofije oziroma DNK blagovne znamke. Fino je, da sta tvoj stil in pristop k oblikovanju tako dobra, da navdihuješ kreativnega direktorja.

Se pravi, dober kreativni direktor je ključ do uspeha blagovne znamke?

Še vedno propadajo le tiste blagovne znamke, ki mislijo, da je težava samo v kreativnih direktorjih. Dober kreativni direktor in dober finančni direktor sta ključ do uspeha blagovne znamke. Tipičen primer je Gucci. Tam sta finančni in komercialni direktor še bolj kreativna kot kreativni direktor. Pomembno je, da vsi trije sodelujejo in spoštujejo profesionalizem drug drugega. Moda je zelo kompleksno področje, pa naj se sliši še tako neverjetno.

Kaj pa blagovna znamka Peter Movrin? So trenutni časi neodvisnim blagovnim znamkam naklonjeni?

Meni so, zelo. Ljudje želijo replike kosov, osvežene kose znamke Peter Movrin. Trenutno se ji ne morem posvečati, saj sem zavezan tako s pogodbami kot tudi s časom. Ne morem delati hkrati zase in za veliko blagovno znamko, v kateri imam pomembno funkcijo.

Pred modno industrijo je težko in izzivov polno obdobje. Kako bo to vplivalo na posel?

Sam sem v času največje krize podpisal največjo pogodbo. Kar se mi zdi še danes resnično neverjetno. Res sem hvaležen za to. Na splošno pa menim, da se bo morala moda generalno spremeniti, saj producira veliko nepotrebnih produktov. Menim, da je čas hitre mode mimo, čeprav jo ljudje še vedno kupujejo. Kot sem rekel, proizvaja kup nepotrebnih stvari in treba jo bo umiriti. In čeprav danes vsi kot težavo izpostavljajo modne revije, sam v njih sploh ne vidim težave. Modne revije so zelo lep del zgodbe, s katerimi predstaviš svoje delo. Bolj je pomembno, kaj predstaviš, koliko predstaviš in komu predstaviš. Treba bo dobro razmisliti, kje se bodo stvari proizvajale in skladiščile, saj se je ravno to v času koronavirusa izkazalo za pereč problem, zaradi katerega določenim blagovnim znamkam ni uspelo vzpostaviti niti spletne trgovine. Preprosto zato, ker teh izdelkov niso imeli. Države se bodo morale zavedati, da če je določena znamka na primer prisotna v Združenem kraljestvu, potem je dobro, da se večina stvari tu tudi naredi, in ne na Kitajskem, ter da se te stvari prav tako skladiščijo tu in tako tudi prodajajo. Spremeniti se bosta obenem morala odnos do zaposlenih in podpora lokalni skupnosti. Kako je lahko neka blagovna znamka trajnostna, če niti v času trenutne krize svojim zaposlenim ne privošči spodbudnih besed?

Ste predstavnik oblikovalcev 'nove generacije'. Kakšna je razlika med vami in tistimi, ki prihajajo za vami?

Danes v svetu mode predvsem pri mlajši generaciji pogrešam komunikacijo in predanost poklicu, ki naj bi ga opravljali. Spomnim se svojih študijskih let, ko smo modo 'dihali' 24 ur na dan. S Sanijo Reja sva, potem ko sva zaključila delo na fakulteti, obvezno odšla v Zvezdo na kavo in tam še dve uri debatirala, kaj bova naredila, ko prideva domov, in ko sva zvečer začela doma delati, sva se klicala po telefonu in si pošiljala fotografije v povezavi z delom. Zgodilo se je celo, da sem se ob dveh zjutraj napotil k njej in kakšno zadevo še popravil. To je bil 'totalni fashion'. Peljala sva se po svež I-D v Trst ali pa, ko so bile letalske vozovnice še poceni, po Purple Fashion v London. Živeli smo modo. Menim, da bi morali vsi študentje, pa ne samo bodoči oblikovalci, nujno za nekaj mesecev v tujino, da bi videli, kako delo poteka drugje. Obvezno bi morali tudi opravljati prakso. Konec koncev tudi v tovarni, da bi videli, kako se stvari izdelujejo. Najprej v tovarno Nike, nato v studio Nike. Spraševati bi se morali, kaj je danes tisto, kar ima smisel.

Danes se mogoče zdi, da se z modnim oblikovanjem, stiliranjem in modnim novinarstvom lahko ukvarja vsakdo, ki se opredeli za ljubitelja mode oziroma ima veliko število sledilcev na družbenih omrežjih, pa vendar, kako pomembni sta izobrazba in šola?

Šola in izobrazba sta zelo pomembni, po drugi strani pa je zelo pomembno, da se v času odraščanja povezuješ z različnimi ljudmi, da vidiš, s čim se ukvarjajo, da spoznaš tisto, kar te res zanima, da ni vse samo na prvo žogo. Če se ženska rada lepo oblači, se ji zdi logično, da bo, ko odraste, oblikovalka oblačil ... ne, lahko je tudi stilistka ali pa zdravnica, ki se rada lepo oblači.

Kako doživljate modo v Sloveniji danes?

V Sloveniji mode ni, žal ne obstaja konkurenca, da bi se moda dejansko sploh lahko razvila. Izdelujejo se butične kolekcije, ki se jim ne more reči moda. Ko danes z izkušnjami gledam nazaj, lahko zagotovo rečem, da je to delno zato, ker se ne zavedamo svoje tradicije niti o njej nismo poučeni. Leta 2011 sem zaključil študij s kolekcijo Franz Madona in ne vem, ali je bila ta kolekcija pravi odraz mene. Takrat je bila med oblikovalci v Sloveniji prisotna nekakšna era Iris van Harpen. Vedno smo se usmerili k nečemu, kar je bilo tisti trenutek aktualno, in poskušali najti nekaj svojega v tem. Če vzamem za primer dadaizem. Medtem ko je Jackson Pollack škropil slike, se je nekdo drug čeznje vozil z avtomobilom, tretji je namazal kravji rep z barvo in poslikal platno. V preteklosti sem za navdih velikokrat črpal iz afriške kulture, ki pa je seveda nikoli nisem mogel čutiti kot nekdo, ki je z njo dejansko res živel. Nekdo, ki živi v Keniji, kjer je ta kultura res del njega, se bo izrazil povsem drugače, bolj pristno. Enako kot je Demna Gasvilla lahko do perfekcije razvil estetiko postkomunistične mode, ker jo je res živel. Mi tega nismo nikoli počeli. Vedno smo navdih jemali pri nekom drugem, kar se danes kaže kot zelo nepošteno, po drugi strani pa je veliko stvari, ki jih imamo v svoji kulturi in ostajajo povsem neraziskane. Seveda to ni značilno samo za Slovenijo, ta trend se dogaja tudi drugje. Ko sem pri McQueenu sprejemal mlade študente pripravnike, sem z velikim veseljem pogledal, kadar mi je kdo pokazal nekaj, kar je bilo značilno za njegovo okolje. Zgodilo se je celo, da sva z intervjuvancem obdelovala isto temo. O njej sem sam ogromno prebral, naredil raziskave, vložil res veliko dela, vendar te pristnosti in posebno izražene čiste lepote nisem mogel doseči.

In vendar imamo Slovenci v tujini kar nekaj uspešno delujočih modnih oblikovalcev in stilistov. Kje na modnem zemljevidu je Slovenija? Kako se odzovejo, ko omenite, da prihajate iz Slovenije?

Slovenije ni na modnem zemljevidu in mislim, da ni nič narobe, če je ni. Nihče od oblikovalcev namreč ne more zagotoviti tolikšne produkcije oblačil, da bi ga na primer vzeli na koncesijo v Harrodsu in na koncu s 70-odstotnim popustom prodajali na črni petek. Kakšni tuji kupci, lepo vas prosim. Skrajni čas je, da se ljudje v Sloveniji uščipnemo in si priznamo, da je moda v Sloveniji omejena lokalno. Verjamem, da je v Sloveniji kar nekaj dobrih oblikovalcev, ki so lokalno uspešni, se pravi imajo svoje lokalne stranke, ki z veseljem kupujejo njihova oblačila.

Kaj pa tedni mode? Kako jih vidite v prihodnosti?

Kot sem že rekel, meni so modne revije zelo všeč. Krasno je, da ljudje pokažejo, kaj so ustvarili, in vse to podkrepijo z glasbo. Če bi imel jutri predstavitev svoje kolekcije, bi bila ta zelo zaprtega tipa. Povabil bi 25 ljudi, svoje stranke, ki jih imam v Sloveniji, oblekel bi tri manekenke in sam govoril o oblačilih.

Modno oblikovanje je dolgotrajen proces, ki je veliko več kot le skiciranje. Kateri del imate najraje?

Raziskovanje, drapiranje in pomen 'pingponga' s kreativnim direktorjem. Všeč mi je ta odnos z ljudmi – nekaj dajo oni tebi, nekaj ti daš njim. Izmenjava mnenj, kaj je pomembno, kaj ni pomembno.

Peter, kaj pa je za vas luksuz?

Ravno danes sem si kupil ogromno rož za novo stanovanje, in to se mi je zdel popolni luksuz. In tudi to, da sem jutri prost dela, ker je praznik. Danes mi luksuz pomeni, da bom odšel na kozarec vina s prijatelji ali na dobro večerjo k njim v sosednjo stavbo. Luksuz je prav tako, da imam okoli sebe ljudi, ki me še vedno podpirajo tako v Franciji kot v Londonu, New Yorku in Sloveniji. Počutim se res priviligiranega, da imam službo.

Kaj v življenju vam je neustavljiv vir navdihov?

Vonj. Parfumi. Kemija vonjev in ljudje, ki jih kreirajo.

Mi lahko naštejete nekaj dišavnih komponent, ki bi bile sestavni del dišave Petra Movrina?

Figa, zeleni čaj, iris, cimet, všeč so mi posebni pudrasti vonji. Imam res veliko dišav, ki jih vedno kombiniram med seboj. Rad jih nosim pod koleni, še zlasti poleti, saj mi ne prija, da jih vonjam naravnost pod nosom.

Če bi lahko izbrali eno od umetniških zgodovinskih obdobij, v katerem bi živeli in ustvarjali?

Mogoče osemdeseta? Ne, raje šestdeseta prejšnjega stoletja in empir mi je tudi blizu – zaradi rokavov, obseden sem z rokavi. 

Fotografije: Federico Radaelli, Ličenje Adam De Cruz, Model Charley @ The Squad Management

Pripravila: Petra Windschnurer