Vaša ustvarjalna pot se je začela s slikarstvom, še preden ste vstopili v svet elektronske glasbe. Kako so vas ta zgodnja leta oblikovala kot glasbenico in performerko, kakršna ste danes?
Moja potreba po ustvarjanju se je pravzaprav pojavila še prej. Kot otrok sem pisala poezijo in svoje pesmi zbirala v majhni knjižici. Vedno sem želela misli in čustva preoblikovati v nekaj oprijemljivega – najprej skozi besede, nato skozi slikarstvo in pozneje skozi glasbo.
Slikarstvo me je naučilo svet opazovati skozi barve, atmosfero, kompozicijo in podrobnosti. Danes se glasbe lotevam na zelo podoben način. Vsaka skladba ima zame svojo barvo, prostor in vizualni občutek.
SILVERA je tudi veliko več kot zgolj DJ-projekt. Ustvarjam lastne skladbe in pojem, zato lahko nekaj zgradim od prvega čustva ali ideje pa vse do končne kompozicije. Ko pogledam nazaj, vidim, da so bili poezija, slikarstvo, vokal in elektronska glasba pravzaprav različni jeziki iste potrebe po ustvarjanju.
Ste izšolana slikarka ter certificirana učiteljica glasbe in klavirja. Na te discipline gledate kot na ločene oblike izražanja ali kot na različne jezike, ki pripovedujejo isto zgodbo?
Vsekakor kot na različne jezike, ki pripovedujejo isto zgodbo. Vedno sem bila zelo svobodnega duha in večplastna oseba, zato se mi nikoli ni zdelo naravno, da bi se opredelila zgolj z enim poklicem.
Profesionalnemu izobraževanju sem posvetila približno osem let. Poleg glasbe, klavirja in vizualne umetnosti sem v okviru pedagoškega izobraževanja študirala tudi pedagogiko in psihologijo.
Glasba mi je dala strukturo in disciplino, vizualna umetnost svobodo dojemanja, psihologija pa me je naučila globlje razumeti ljudi in čustva. Danes se vsi ti elementi povsem naravno prepletajo v mojem delu.
Potem ko ste se posvetili elektronski glasbi, se zdaj vračate k slikarstvu in načrtujete svojo prvo razstavo. Kaj vas je navdihnilo za to novo poglavje?
Glasba mi je prinesla neverjetne izkušnje. Nastopala sem po svetu, si delila odre z velikimi imeni elektronske glasbe, eden najpomembnejših trenutkov moje kariere pa je bil nastop na festivalu EDC Mexico, enem največjih festivalov elektronske glasbe na svetu.
Toda po letih klubov, festivalov, potovanj in nenehnega gibanja sem začutila močno željo, da se vrnem k nečemu bolj intimnemu in povezanemu z mojim prvotnim jazom. Zame je bilo to slikarstvo.
Še posebej rada slikam z oljnimi barvami. Po toliko časa, preživetega v tako hitri in glasni industriji, je v tem, da ostaneš sam s platnom, nekaj izjemno prizemljujočega.
Obstaja tudi osebna družinska povezava. Moja babica prej nikoli ni slikala, vendar je okoli 60. leta, potem ko je prestala operacijo, nenadoma začela ustvarjati majhne oljne slike. Kot da bi se v njej nepričakovano prebudil skriti talent. Včasih se sprašujem, ali sta se ta občutljivost za barve in ljubezen do slikarstva na neki način prenesli tudi name.
Zato vrnitve k slikarstvu ne doživljam kot odmika od glasbe. Zdi se mi, kot da se vračam k nekemu drugemu, zelo pristnemu delu sebe.
Vaša glasba pogosto vzbuja močna čustva tudi brez besed. Kako občutke prevajate v zvok in ali je ta proces podoben ustvarjanju slike?
Zame sta si procesa zelo podobna. Ker svojo glasbo produciram sama, lahko določeno čustvo vodim skozi celoten proces ustvarjanja – od prve ideje do končne skladbe.
Včasih se vse začne z melodijo, ritmom, vokalno frazo, spominom ali preprosto z občutkom. Ker tudi pojem, človeški glas pogosto obravnavam kot še en instrument – skoraj kot dodatno barvo na sliki.
Že kot otrok sem pisala poezijo, zato je bila povezava med besedami in glasbo pri meni prisotna od nekdaj.
Zame se ustvarjalnost ne začne z žanrom ali formatom. Začne se z občutkom, nato pa se odločim, kateri jezik ga bo najbolje izrazil – zvok, glas, besede ali barve.
Selitev iz Rusije in ustvarjanje glasbene kariere v Mehiki sta zahtevala veliko poguma in vztrajnosti. Katere so bile najpomembnejše osebne in ustvarjalne lekcije, ki ste se jih naučili ob novem začetku?
Samostojna sem postala precej zgodaj. Že mlada sem začela živeti stran od družine in delati, zato sta odgovornost in disciplina že zgodaj postali del mojega značaja.
Hkrati sem bila vedno zelo svobodnega duha. Veliko potujem, rada spoznavam različne kulture in nikoli si nisem predstavljala, da bi moje življenje sledilo eni sami, vnaprej začrtani poti.
Selitev iz Rusije v Mehiko je bila ena najpomembnejših odločitev v mojem življenju. V povsem drugačni kulturi sem praktično začela znova, Mehika pa je postala kraj, kjer se je moja profesionalna pot v elektronski glasbi zares začela.
Največja lekcija je bila, da se ne smem bati novih začetkov. Včasih šele takrat, ko za seboj pustimo stabilnost, ugotovimo, koliko smo pravzaprav sposobni ustvariti sami.
Ste se kot ženska v industriji elektronske glasbe kdaj počutili podcenjeno? Kako so te izkušnje vplivale na vašo samozavest in umetniško identiteto?
Vsekakor. Samostojen preboj v elektronsko glasbo – še posebej kot ženska brez menedžerja ali velike ekipe – ni bil preprost.
Na začetku sem skoraj vse počela sama. Vlagala sem svoj denar, iskala priložnosti, gradila odnose znotraj industrije ter celo organizirala lastne techno dogodke in nastope, med drugim v Mehiki, Turčiji, Rusiji in pozneje na Novi Zelandiji.
Bili so tudi trenutki, ko sem imela občutek, da so ljudje najprej opazili moj videz in šele nato moje delo glasbenice. Na začetku kariere sem se želela boriti proti takšnim predpostavkam. Danes raje pustim, da govori moje delo.
Sama produciram glasbo, pojem, nastopala sem po svetu, si delila odre z velikimi umetniki in nazadnje nastopila tudi na festivalu EDC Mexico. Ta pot me je naučila nekaj pomembnega: če priložnost, ki jo potrebuješ, še ne obstaja, jo moraš včasih ustvariti sam.
Projekt SILVERA je razvil zelo prepoznavno atmosfero in estetiko. Kako bi svet SILVERE opisali nekomu, ki se z njim srečuje prvič?
SILVERA je čuten, nekoliko temačen in filmski svet. V njem je energija nočnega življenja, hkrati pa tudi melanholija, ženstvenost in čustvenost.
Všeč mi je kontrast med močjo in ranljivostjo. Glasba je lahko dovolj mogočna za velik oder, hkrati pa v sebi še vedno nosi nekaj zelo intimnega – melodijo, glas ali posebno atmosfero.
Prav tako si želim, da bi ljudje SILVERO dojemali kot nekaj več kot zgolj DJ-projekt. Sama ustvarjam skladbe in pojem, sčasoma pa si želim glasbo, vokal, slikarstvo, modo in vizualno umetnost združiti v en ustvarjalni univerzum.
Nastopali ste pred občinstvom v različnih državah in kulturah. Ste opazili, da se ljudje z vašo glasbo povezujejo drugače glede na to, kje na svetu nastopate?
Vsekakor. Vsaka država in celo vsako mesto imata svojo energijo. Nekatera občinstva so zelo odzivna že od prvega trenutka, pri drugih pa se povezava postopoma gradi skozi celoten nastop.
Potovanja in nastopanje po svetu so me ogromno naučili, tako kot umetnico kot tudi kot osebo.
Najbolj mi je všeč to, kako univerzalna je lahko glasba. Lahko si na drugem koncu sveta, obkrožen z ljudmi, ki sploh ne govorijo tvojega jezika, pa se v nekaj minutah med vami vzpostavi povezava. Glasba postane jezik, ki ne potrebuje prevoda.
Številni umetniki govorijo o iskanju ravnovesja med disciplino in navdihom. Kako kot nekdo, ki je formalno študiral tako glasbo kot vizualno umetnost, ohranjate ustvarjalnost in hkrati predanost svojemu delu?
Disciplina je bila vedno zelo pomemben del mojega življenja.
Od zunaj je lahko življenje umetnika, ki potuje, nastopa in deluje na različnih ustvarjalnih področjih, videti zelo spontano. Toda za to svobodo se skriva ogromno discipline.
Osem let strokovnega izobraževanja me je naučilo, da ustvarjalnost ni samo vprašanje navdiha. Glasba, vokal in slikarstvo zahtevajo ponavljanje, napake, potrpežljivost in številne ure dela, ki jih nihče nikoli ne vidi.
Zelo sem usmerjena k ciljem, vendar discipline ne dojemam kot omejitev. Zame ustvarja svobodo. V marsičem je prav disciplina tista, ki mi je omogočila tako svobodno življenje.
Elektronska glasba se nenehno razvija. Kako ostajate zvesti svoji umetniški viziji, hkrati pa raziskujete nove zvoke in eksperimentirate z različnimi ustvarjalnimi smermi?
Ne želim se omejevati na en sam žanr zgolj zato, ker ljudje od mene pričakujejo določen zvok.
Kot oseba se spreminjam, zato se povsem naravno razvija tudi moj glasbeni okus. Potovanja, spoznavanje novih ljudi in izkušanje različnih kultur neizogibno vplivajo na to, kar ustvarjam.
Ker svojo glasbo produciram sama, imam svobodo pri eksperimentiranju s tempom, vokali, strukturo in atmosfero. Verjamem, da identitete umetnika ne določa toliko žanr kot njegov okus in način, kako izraža čustva.
Želim si, da bi se SILVERA razvijala naravno, namesto da bi projekt na silo umeščala v eno samo kategorijo.
Če bi lahko združili nastop v živo s kurirano razstavo svojih slik, kakšno doživetje bi želeli ustvariti za obiskovalce?
To je pravzaprav nekaj, kar že načrtujem – lastno razstavo, združeno z DJ-setom.
Predstavljam si enoten, poglobljen prostor, v katerem bi slike in glasba postale del iste atmosfere. Vizualno si predstavljam nekaj nekoliko temačnega, morda z gotskimi elementi, vendar še vedno elegantnega, čutnega in prefinjenega. Zelo me privlači kombinacija skrivnostnosti, dramatičnosti in prefinjenosti.
Osvetlitev, prostor, slike in glasba bi se med seboj dopolnjevali, DJ-set pa bi ustvarila posebej za razstavo.
Ne želim, da bi vse skupaj delovalo kot umetniška razstava, ob kateri v ozadju preprosto igra glasba. Želim si, da bi ljudje za nekaj ur vstopili v moj svet – prostor, kjer bi se vizualna umetnica in SILVERA končno združili v eno.
Ko gledate v prihodnost, katere sanje še ostajajo na vašem ustvarjalnem obzorju – za SILVERO, vašo vizualno umetnost in zapuščino, ki jo želite pustiti kot umetnica?
Imam veliko načrtov, vendar imam še vedno občutek, da sem šele na začetku.
Za SILVERO si želim izdati več avtorske glasbe, še naprej razvijati svoj vokal, sodelovati z umetniki, ki jih občudujem, in nastopati na vse večjih mednarodnih odrih. Na področju vizualne umetnosti je moj naslednji veliki cilj prva samostojna razstava, dolgoročno pa želim slikarstvo in glasbo še tesneje povezati.
Ne želim, da bi me opredeljevala zgolj ena beseda – DJ-ka, producentka, pevka ali slikarka. Cenim svobodo potovanja, raziskovanja različnih kultur, novih začetkov, učenja in tega, da si dovolim razvijati se.
Ko pomislim na deklico, ki je nekoč svoje pesmi zbirala v knjižici, nato leta študirala glasbo in umetnost ter se pozneje znašla na velikih odrih na drugem koncu sveta, se zavem, da je bilo vse to del iste zgodbe.
Na koncu si ne želim, da bi si ljudje zapomnili zgolj določeno skladbo, nastop ali sliko. Želim si, da bi si zapomnili, kako so se ob moji umetnosti počutili.
Fotografinja: Mari — @nougimi
Ličenje in pričeska: Zoia — @zooshna.beauty
Model / umetnica: Snezhanna Gudinova (SILVERA) — @silvera.musica
Lokacija: The Abbey Club — @the.abbey.club
