Kako najti unikaten osebni stil v času, ko vsi nosijo iste trende?

Ker internetni algoritmi in komercialne kampanje vse bolj narekujejo, kaj ljudje nosijo, postaja resnično prepoznaven in unikaten slog vedno težje dosegljiv. V tem članku pet ljubiteljev mode za ELLE UK razkriva, kaj njim pomeni osebni stil – med njimi Kai-Isaiah Jamal, Elfie Reigate, Mouchette Bell, Candice Brathwaite ter Nellie Eden.

Kai-Isaiah Jamal, model, pesnik in aktivist 

»Vedno sem imel rad oblačila in modo, vendar sem imel v okviru tega precej zapleten odnos do svojega telesa, zaradi česar sem začel na oblačila in način, kako jih nosim, gledati precej drugače. Dolgo časa nisem mogel nositi krila, ker je v meni povzročalo občutek disforije, zato sem našel nekonvencionalne načine, kako ga nositi. Imam raztrgano jeans krilo znamke Junya Watanabe, ki ga pogosto nosim čez hlače, skoraj kot dodatno teksturno plast. Pri oblačilih mi je všeč občutek svobode in možnost, da z njimi oblikuješ svojo podobo.

Veliko ljudi misli, da imam noro veliko garderobo, kar je pravzaprav smešno. Delo v modi prinaša določen privilegij – lahko živim skozi garderobe mnogih drugih ljudi. Nedavno mi je Haider Ackermann za rojstni dan posodil videz iz kolekcije Tom Ford – zelo Playboyevski svilnat komplet z vzorcem noja, sestavljen iz halje in ujemajočih se svilenih hlač. Nekaj je v tem, da nosiš Tom Forda pod kreativnim vodstvom Haiderja Ackermanna, zaradi česar se počutiš neverjetno privlačno in samozavestno.«

»Moja oblačila so resničen odraz tega, kako se počutim v svoji koži, telesu in spolu. Pogosto gre za različne like oziroma različice mene samega, moja garderoba pa je velik odsev tega. Je precej eklektična – včasih izgleda kot garderoba najstniškega fanta, drugič pa se v njej znajde kakšna srajca Tom Ford ali vintage jakna Alexander McQueen.

Sem velik ljubitelj kulture, umetnosti, filma in glasbe, zato imam ogromno referenc in navdihov. Pogledam nekaj, kot je The Florida Project, in postanem obseden – ne nujno z oblačili, ki jih ljudje nosijo, ampak z barvami v filmu. Nato padem v pravo raziskovalno luknjo in iščem določene odtenke polo majic znamke Ralph Lauren. Navdihujejo pa me tudi ljudje, ki so vedno izzivali družbene norme. Pogosto se vračam k osebam, kot sta Dennis Rodman ali Prince. Velik navdih mi je tudi Busta Rhymes. To so bili moški, ki jih ni bilo strah percepcije njihove moškosti in so bili popolnoma svobodni, neobremenjeni s družbenimi pričakovanji o tem, kako naj bi moški izgledal.«

»Mislim, da dober osebni stil izhaja iz tega, da poznaš samega sebe. Izvira iz poznavanja svojega telesa in tudi iz tega, da se oblačiš udobno. Prišli smo do točke, kjer obstaja ogromno poenotenih predstav o modi. Pogosto govorim o vrhuncu obdobja Tumblr, ko je bilo ravno to, da si bil drugačen in drzen, tisto, zaradi česar si veljal za kul. Danes pa se mi zdi, da to, kar imamo za kul, modno ali stilsko, pogosto pomeni izgledati kot nekdo drug oziroma kot določena skupina ljudi. Prav tako mislim, da se bojimo modnih napak; verjetno zato, ker podobe danes ostanejo prisotne veliko dlje. Rad bi videl več modnih spodrsljajev – čez 20 let običajno postanejo ikonični.

Moj najljubši podžanr modnega navdiha je videz slavnih oseb na poti na letališče – še posebej številnih legendarnih NBA igralcev, kot so Allen Iverson, Kobe Bryant in Michael Jordan. Obožujem ‘airport fit’. Je nekoliko vpadljiv, ker veš, da bodo tam paparaci, hkrati pa tudi zelo udoben. Ta estetika letališkega outfita je že nekaj časa del mojega moodboarda.«

Elfie Reigate, model

»Rada razmišljam o tem, da so oblačila in moda povezani z identiteto ter samoizražanjem, vendar nisem povsem prepričana, koliko to velja zame. Moj stil se spreminja vsak dan; če sem zelo dobre volje ali pa želim, da bi dan potekal na določen način, se temu primerno tudi oblečem. Mislim, da je moda zame nekakšen barometer razpoloženja. Vedno jo dojemam nekoliko kot preoblačenje ali cosplay – vsak dan predstavlja drugačen videz.«

»Večino dni verjetno nosim zelo udobne trenirka hlače in lepo majico. Zvečer pa mi je všeč, da oblečem nekaj drugega, če imam drugačne načrte. Tudi če sem že v mestu, se bom za večerjo ali obisk puba preoblekla v krilo ali kaj podobnega. Rada imam stvari, ki jih lahko zložiš v nahrbtnik in jih nato v mestu spet “odpreš”. Enkrat me privlačijo zelo androgini kosi in outfiti, drugič pa zelo dekliški videzi – mislim, da je zabavno eksperimentirati s tem.

Všeč so mi stvari, ki so nekoliko nenavadne ali pa jih še nisem videla. Eden mojih najljubših kosov, ki ga imam že celo večnost – prej je pripadal moji mami, Rosemary Ferguson, jaz pa sem ji ga ukradla – je star strukturiran crop top iz kolekcije Vivienne Westwood Red Label. Ima zelo nenavadno, skoraj arhitekturno silhueto, ki štrli na “napačnih” mestih. Ko ga pogledaš, sploh ne izgleda kot majica, potem pa ga oblečeš in deluje čudno, a zelo zanimivo.

Pravzaprav večinoma “nakupujem” kar v garderobah svoje mame in sester. Imamo precej civiliziran sistem izmenjave oblačil. To je veliko bolj zanimivo kot kupovanje novih stvari, pa še precej ceneje je, kar je dodaten plus. Všeč sta mi tudi Vinted in Depop, ker je vse skupaj malo stvar sreče. Najdeš lahko res čudovite stvari, a ko paket prispe, je lahko izdelek popolnoma drugačen od tega, kar si pričakoval, in prav to je zabavno. Včasih kupim vintage majico, ki še vedno diši po parfumu nekoga drugega. Verjetno se sliši malo čudno, ampak všeč mi je občutek, da je oblačilo živelo celo življenje, še preden sem ga začela nositi jaz.

Eden prvih res posebnih kosov, ki sem si jih kupila, je bilo krilo Vivienne Westwood, ki se je skoraj popolnoma ujemalo s topom moje mame. Skupaj sta delovala kot usklajen komplet, čeprav je bil eden izdelan v devetdesetih letih, drugi pa je bil iz nove kolekcije. Obožujem vse, za kar se je Vivienne Westwood zavzemala. Še ena stvar, h kateri se vedno vračam, pa je trenirka znamke Aries. Gre za ujemajoč komplet v živih barvah in z umetnim krznom, zato v njem skoraj izgledaš kot nek “jeti” – to je outfit za dneve, ko sem dobre volje.«

Mouchette Bell, stilistka in model

»Ko gre za oblačila, imam veliko različnih osebnosti. En dan se lahko počutim zelo elegantno in sofisticirano, naslednji dan pa popolnoma boemsko. Trendom nikoli nisem slepo sledila – izvirnost mi je zelo pomembna. Sem bolj oseba, ki rada nekaj ustvari sama. V svoj stil rada vnesem tudi kanček drznosti in nespoštovanja pravil. Rada sem pogumna. Včasih mi je podloga suknjiča bolj všeč kot njegova zunanjost, zato ga nosim obrnjenega navzven.«

»Do približno desetega leta sem živela na Irskem, na obrobju Dublina. Vzgojena sem bila kot katoličanka, danes pa sem budistka. Moj prvi stik z močjo oblačil je bilo prvo sveto obhajilo. Nosila sem belo obleko iz angleške čipke, prvič tudi tiaro in tančico, zraven pa jegličevo rumen plašč. Spomnim se, da sem se počutila neverjetno, in ta občutek je name močno vplival. Zato sem bila, ko so se pojavili ljudje, kot je Alexander McQueen, takoj navdušena.

Imela sem čudovito mačeho, ki je bila umetnica, in vsak vikend sem bila pri njej. Bila je pravi boemski hipi in me je naučila, kako kombinirati oblačila; prav ona me je uvedla v svet vintage mode, ki jo obožujem. Včasih sva hodili po bolšjih sejmih in še danes rada v starinarnici najdem lep kos oblačila, ga oživim, osvežim in interpretiram na nov način. Še vedno težko grem mimo trgovine z rabljenimi stvarmi, ne da bi vstopila.

Rada najdem lep kos v starinarnici in mu vdihnem novo življenje.«

»Grozno me je strah, da bi me ljudje dali v nek okvirček, saj sem lahko enako srečna v jakni Saint Laurent kot v kavbojkah in topu z resicami. Eden mojih najljubših kosov je vintage jakna iz jelenje kože z resicami, ki sem jo pred vsaj 25 leti kupila v Ameriki. Drug favorit pa je moja žametna obleka Saint Laurent s taftastimi napihnjenimi rokavi; suknjič pogosto nosim s kavbojkami. Imam tudi tridelno obleko Paul Smith, ki jo obožujem, ker deluje zelo fantovsko. Poleg tega imam še temno moder ovijajoč kilt Yohji Yamamoto, ki sem ga kupila v devetdesetih. Nosila bi ga z belo srajco ali pozimi s temno modrim puloverjem.

Ko sem bila mlajša, nisem bila vedno samozavestna. Oblačila so mi dala dodatno moč; način, kako sem jih lahko “naslikala” na svoje telo, mi je pomagal pri samozavesti. Imela sem srečo, da sem več let delala kot modna urednica in obiskovala številne modne revije, kjer sem bila obdana z zelo talentiranimi ljudmi – od fotografov do oblikovalcev in urednikov. Vrednosti teh izkušenj ne morem dovolj poudariti. Veliko sem se naučila tudi od vizažistov in frizerjev. Bila sem kot goba: vse sem vpijala in nato uporabila pri sebi.

Nikoli nisem imela veliko denarja, še posebej na začetku, zato sem se naučila, kako nekaj povprečnega spremeniti v nekaj posebnega – z dodatki ali zanimivim kombiniranjem. Prav tako nisem snob glede blagovnih znamk. V zadnjih letih sem postala veliko bolj pozorna na etično pridobljene izdelke. Mislim, da je včasih dobro kupiti en kakovosten kos, ker ti lahko zdrži za vedno.«

Candice Brathwaite, avtorica in voditeljica

»Oblačila imam rada že od otroštva, kar izhaja od mojih starih staršev, ki so v Združeno kraljestvo prišli v času generacije Windrush generation. Zelo sta verjela v to, da se moraš oblačiti na določen način, če želiš dobiti zaposlitev: svoje rase ne morem spremeniti, svojega družbenega razreda prav tako ne, lahko pa sem “najbolj urejena”, kot je rekel moj dedek. V njegovi glavi je bilo preprosto nekaj, kar mu je govorilo: “Način, kako se predstaviš svetu, lahko naredi ogromno razliko.” In tega sem se držala vse življenje.«

»Lani sem ugotovila, da sem oblačila uporabljala kot obrambni mehanizem – morda sem z outfiti ustvarjala samozavest in teme za pogovor, danes pa nimam več občutka, da to potrebujem. To pa ne pomeni, da imam modo kaj manj rada. Zadnje čase sprejemam temnejše tone, ker mi omogočajo igranje z oblikami in teksturami. Moje najljubše hlače so te sodčkaste hlače Issey Miyake, ki so bile zelo drage, zato sem mesece razmišljala, ali jih sploh kupiti. Odkar jih imam, jih praktično ne slečem več. Nosim jih zunaj, v službi, na dogodkih, doma. Ali še vedno oblečem ogrinjalo iz nojevega perja znamke Oscar de la Renta? Absolutno. Ampak to je bolj za rdečo preprogo kot za vsak dan.

»Ne obremenjujem se z izrazi, kot sta “laskavo” ali “trendovsko”. Oblečem se zase.«

Še vedno rada tvegam in me izrazi, kot sta “laskavo” ali “v trendu”, sploh ne zanimajo. Nimam interesa za to. Danes pri osebnem stilu iščem predvsem to, da me spremlja skozi desetletja. Ne oblačim se zato, da bi pristala na seznamu najbolje oblečenih ali na Pinterest tabli nekoga drugega. Oblečem se zase. Resnično uživam v modi. Imam neverjetno krilo Bottega Veneta, ki me spominja na krila Marie Antoinette – zelo oprijeto v pasu, spodaj pa ima skoraj kot nekakšen všit obroč. Nosim ga celo k zdravniku!

Nakupujem premišljeno in zelo potrpežljivo. Sem tudi prava reklama za Bicester Village. Živim le 35 minut stran, zato grem tja vedno, ko se mi v urniku pojavi kakšna praznina. Drugače pa pogosto uporabljam trg izposoje oblačil. Tudi svoja oblačila oddajam v najem, sama pa si jih prav tako izposojam, še posebej zato, ker sem pogosto povabljena na enkratne dogodke, kjer želiš obleči poseben videz, ki bi sicer tri leta stal v omari. Če sem povabljena na dogodek z rdečo preprogo, najprej pogledam ponudbo za izposojo.

Vedno pazim, da podpiram temnopolte oblikovalce. Ko razmišljam o videzu za rdečo preprogo in želim zapraviti denar, najprej pogledam dela Christopher John Rogers. Njegova oblačila me še nikoli niso razočarala. Kar se tiče dodatkov, imam torbico v obliki ameriškega taksija, nad katero so ljudje obsedeni. Vanjo ne spraviš ničesar razen kreditne kartice in sanj – popolnoma absurdna je, ampak ravno v tem je njen učinek.«

Nellie Eden, kreativna direktorica

»Svoj osebni stil bi opisala kot nekakšno izkrivljeno dekliškost. Kot obrabljena torba v kombinaciji z gingham babydoll obleko. Ali pa moji semiš odprti gladiatorski škornji Miu Miu skupaj z napihnjenim krilom in kratko jopico. Stil je precej dekliški, vendar vedno vsebuje nekaj uporniškega oziroma nekonvencionalnega.«

»Trenutno sem noseča pet mesecev in pol in uživam v tem, kako se moje telo spreminja. Mislim, da je moj stil bolj povezan z London kot pa s katerokoli določeno prijateljico ali blagovno znamko. Ko sem bila najstnica in kasneje delala pri modnih revijah, mi je ogromno pomenilo vsakodnevno oblačenje za službo. Življenje v predelu Dalston po diplomi in redno obiskovanje “car-boot sale” sejmov sta močno vplivala na moj stil. Prav tako klubiranje. Bila sem obsedena s tem, kaj bom oblekla za v službo in kaj za petkov večerni izhod. Potem pa sta se ti dve stvari začeli združevati.

Obdajala sem se z veliko mladimi oblikovalci in zelo sem jih želela podpirati – saj smo bili vsi prijatelji. Spomnim se, kako so se pod okriljem Fashion East uveljavljali Mimi Wade, Caitlin Price in Nasir Mazhar. Družila sem se z njimi in kupovala njihova oblačila. Ti trije oblikovalci si stilsko nimajo skoraj nič skupnega, jaz pa sem uživala v iskanju načina, kako vse to nositi skupaj.

Martine Rose je znamka, ki jo kupujem že vsaj petnajst let. Marques'Almeida je bila še ena pomembna znamka v mojih zgodnjih dvajsetih. Tudi Topshop je bil ogromna stvar. Še vedno imam kose iz sodelovanj Christopher Kane in JW Anderson. To je bil res razburljiv čas za modna dekleta v Londonu.

Ko sem v poznih dvajsetih začela bolje služiti in sem si lahko bolj svobodno privoščila nakupovanje, sem se začela zanimati za dizajnerska oblačila. Japonski oblikovalci mi zelo ustrezajo, ker sem visoka le okoli 160 cm. Takrat sem odkrila znamke, kot so Comme des Garçons, Yohji Yamamoto, danes pa imam verjetno 40 ali 50 arhivskih kosov znamk Prada in Miu Miu.

Nosila bom zelo tradicionalen nakit iz Grays Antiques skupaj s padalskim krilom Junya Watanabe iz Dover Street Market, kakšnimi Maison Margiela Tabi čevlji in majico brez rokavov, ki sem jo kupila od petnajstletnika na Depop. To nekako najbolje povzame moj pristop k nakupovanju.«

Vir: ELLE UK