Dragi bralci in bralke revije ELLE, prišel je trenutek, ki smo ga v uredništvu nestrpno pričakovali. Z današnjim dnem je na police vaših najljubših trafik prispela prenovljena, premium ELLE, ki obljublja še bolj prestižno izkušnjo, še več navdiha in skrbno izbrane vsebine, ki bodo z vami ostale še dolgo po tem, ko obrnete zadnjo stran. Mi že komaj čakamo, da jo dobite v svoje roke, k njej pa vas bo pospremilo pismo glavne urednice Petre Windschnurer.
V POČASNI PRESTAVI
Življenjska pot se ne meri v kilometrih na uro (čeprav imam občutek, da so že milenijcem v porodnišnici v plenice podtaknili štoparico). Niti v številkah, ki jih tako radi lepimo na svoje minute, ure, dneve, tedne, mesece, leta. Koliko člankov sem napisala v eni uri. Koliko sem jih prebrala v desetih minutah. Koliko evropskih prestolnic obiskala v zadnjem letu. Koliko opravkov odkljukala pred kosilom. Na koliko sporočil odgovorila med vožnjo z dvigalom.
Zdi se mi, da je obsesija z opravljenim in videnim na časovno enoto postala ritem novega tisočletja. Vrednost življenja je mogoče izmeriti le z učinkovitostjo, vse, kar traja dlje od nekaj minut, pa je potrata časa. Tudi branje. Ste opazili, da so na spletu daljši članki vse pogosteje opremljeni s podatkom, koliko minut vam bo vzelo njihovo branje. Nekakšno opozorilo sodobnega časa, ki po neuporabnosti prekaša celo 'zdrdranko': »Pred uporabo se nujno posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.« Osem minut. V svetu hitrih novic se to sliši skoraj tako dolgo kot roman Ana Karenina, ki sva jo v srednji šoli s prijateljico brali v paru, ona prvi del, jaz drugega.
V enoti pet jamranj na deset minut se nato s konstanto enkrat na dan pritožujemo, da je tempo življenja postal nemogoč. Da ne zmoremo več. Da smo utrujeni. Obenem pa ves čas sami pritiskamo na pedala. Kot kolesarji v velodromu, ki drvijo v krogu vedno hitreje. Nihče si ne upa zavirati (mimogrede, kolesa za hitrostno kolesarjenje sploh nimajo zavor). In morda je prav to najboljši opis današnjega časa. Ne znamo več sedeti ob jutranji kavi, ne da bi vmes preverili elektronsko pošto. Ne znamo več užiti tišino, ne da bi pogledali, kaj smo ponoči zamudili na družbenih omrežjih. Kaj šele odpreti članek, ki od nas zahteva osem minut pozornosti.
Spomnim se poletja, ko sem imela občutek, da imam največ obveznosti v življenju. Vračala sem se na delo po porodniški, doma sta bila dva majhna otroka, snemali smo Slovenski top model, dnevi pa so bili razporejeni skoraj do minute natančno. In prav takrat sem začela zavirati. Še preden sem pravzaprav začela pedalirati. Vožnja z avtobusom domov in 30-minutni 'reset' (hvala mojemu ravnotežnemu organu za slabost ob branju v vseh prevoznih sredstvih) sta mi dovolila, da sem lahko razmišljala, katere trenutke si pravzaprav želim zapomniti. Prav gotovo ne načrtovanja naslednjega sestanka. Želela sem več prostora za mimobežnice, ki jih svet danes dojema kot nepomembne, neproduktivne. Kako diši 23. junij. Kako je videti otrok med spanjem, ko mu po obrazu plešejo sence. Kako lep nasmeh ima moj oče, ko se zadovoljen vrne domov s polno košaro jurčkov. Zato sem začela pisati dolge, neskončno podrobne zapiske o dnevih, ki bi sicer odbrzeli mimo mene kot tisti znameniti posnetek počitnic, ki jih čakamo celo večnost, potem pa izginejo mimo nas kot ultrahitri vlak. Te zapise, čeprav jih znam na pamet, večkrat preberem še danes, saj mi vsakič znova pričarajo isti mir, isto spokojnost in občutek, da mi je ravno zaradi zavore, na katero sem stopila sama, uspelo zares živeti.
In morda ni naključje, da tudi vaša in naša najljubša revija prestavlja v počasnejše poglavje. V zadnjih mesecih smo na uredništvu veliko razmišljali o tem, kakšno revijo si danes želimo ustvarjati. V času hitrih vsebin, neskončnega drsenja po zaslonih pametnih telefonov in trenutkov, ki izginejo v nekaj sekundah, smo si želeli ustvariti nekaj bolj trajnega. Revijo, ki jo vzamete v roke z občutkom. Revijo, h kateri se vračate zaradi navdiha, fotografij, mode in zgodb, ki ostanejo z vami še dolgo po tem, ko obrnete zadnjo stran. Prav zato me neizmerno veseli, da boste od zdaj naprej v rokah držali novo Elle, drznejšo, sodobnejšo in še bolj dovršeno.
P. S. Revija bo po novem izhajala štirikrat letno, v prenovljeni premijski podobi in z več kot 200 stranmi mode, kulture, lepote ter zgodb, ki si zaslužijo več časa, več prostora in več pozornosti.
Hvala, ker ste del te zgodbe in ker nam vedno znova dovolite ustvarjati za vas.
PETRA WINDSCHNURER
Revijo lahko naročite tudi preko spleta in si zagotovite 30 % popust na letno naročnino.
